Skozi s soncem obsijano okno z dvojnim okvirjem, je pri vratih dvorišča zagledal mladega jezdeca, poštnega uslužbenca, ki je jezdil na pošto v Subbotino. K stopnišču je skočil v sami ruski srajci. Že dva tedna je zaman čakal na pismo iz Moskve. Uslužbenec je bil razburjen od hitre ježe, vročega aprilskega sonca in ostrega, svežega pomladnega zraka. S pordelimi lici, pisanimi od peg blata, ki so od cestnih luž priletele izpod kopit, je na vhod odvrgel povodec in pričel brskati po torbi, ki mu je visela preko ramen.
- To je vse, - je rekel in mu podal dve številki »Orlovskega vestnika«.
Njegova čepica je bila potisnjena nazaj, oči so gledale prijazno in živo. Konj je bil poten, bil je videti mršav z blatnimi, z belim železom podkovanimi nogami. Spodnji del modrikasto sivega podvezanega konjskega repa je odstopal od okroglega lesketajočega se orehovega konjskega križa. Vse je bilo prekrasno. Svež zrak in vroče sonce, zeleno obarvano dvorišče pristave in ta konjski križ in sedlo pod uslužbencem. - Vsi so srečni, preprosti, umirjeni , zdravi – vsi, razen mene! – je med branjem razmišljal z obupom.
- Ukaži, Mihajlo, da mi osedlajo Voronega, - je odločno rekel uslužbencu in odšel v hišo. - Prav je, da mi ne piše! Že zdavnaj bi moral vse skupaj poslati k vragu. Prezgodaj je še, da bi propadel zaradi neke razuzdane in ničeve dekline! Odšel je v kabinet in vznak legel na orientalski divan, si pod glavo popravil blazino iz mehkega gladkega usnja, uperil pogled predse in v mislih zrl v njen navidezen obraz. Z grozo je začutil, da ga prav to, njena razuzdanost in dekliška ničevost mučita s tako strastjo in nežnostjo.
- Pa saj ni ona edina na svetu! – si je nenadoma dejal. – Saj vse to imajo tudi Ganjka in učiteljica, pa tudi Glaška.
Nedavno zvečer je jahal na vas k učiteljici. Tudi takrat ni bilo snega, le blato in luže so ponoči zmrzovale. Po vaški ulici je jahal mimo vrste kmečkih hiš, nato desno po klancu, ki se je levo od njega spuščal do rečice. Za rečico, je nad drugim bregom nizko visela luna. Nad črnino polj, je skrivnostno motno in kar tjavdan, osvetljevala rečico in dolino okrog nje. Na desni je neizrazito osvetljevala strehe hiš. Njihova slemena je posrebril sneg, ki so ga obsijale zvezde, ki so svetile za strehami. Dalje, na koncu vasi, je bila videti šola z večjim osvetljenim oknom. Privezal je konja k vrbi nasproti okna in pohitel do vhoda. Sunil je vrata v temen in hladen vetrolov, nato v sobo učiteljice… Kako čudovito je bilo pri njej! Dišalo je po dobro zakurjeni peči, širil se je vonj po parfumu. Na mizi je mehko gorela lučka pod senčnikom iz fajanse. Veselila se je miline svojih osemnajstih let. V njenem živahnem pogledu je bilo neko pričakovanje, njeni zobje so bili vlažno bleščeči. Velike črne oči, obdane s črnimi trepalnicami so delovale zamolklo, obenem pa so bile polne mlade življenjske topline. Pod rjavo obleko so se bočile napete prsi, povsem črni lasje so se bleščali. Navdušil jo je njegov nepričakovani prihod. Na mizo je takoj postavila krožnička z orehi, marmelado v kosih. Govorila je hitro, pri hitenju je očarljivo pogrkovala. Poželjivo je pogledoval na njeni roki, ki sta trli orehe enega ob drugega in vonjal njeno toplo mlado sapo, lase ožgane od klešč za kodranje las. Zaznal je tudi vonj glave, ko se je sklonila proti njemu in položila predenj očiščena orehova jedrca. - Ja, šel bom k njej! – je pomislil, ko se je spomnil vsega. Spustil je nogi z divana, pogledal na uro. Ura je bila dve, v hiši je bilo tiho in pusto. Mama je kot ponavadi spala po obedu, Glaška tudi, verjetno je zaspala…Posedel je, se boril sam s seboj ali bi šel h Glaški ali ne. Zelo rad bi šel, a bilo ga je groza: v hiši ni nikogar, mama spi. Glaška leži tam sama… Najbolj grozno pa je bilo to, da ji je bila ona tako podobna!
Glašo so najeli pred enim mesecem. Prišla je iz mesta, kjer je bila sobarica. Bila je vaško dekle. Sedaj pa, po zimi, ki jo je preživela v mestu, se ni več vedla kot vaščanka in je niso namestili na način, kot so prejšnja dekleta. Namenili so ji sobico na koncu hodnika, poleg zadnjega stopnišča. V njej so ji postavili železno posteljo z visoko pernico, ki jo je okrasila s sinjo prešito odejo, blazino pa s prevleko s čipkami na konceh. Nad umivalnikom si je uredila poličko z raznimi stekleničkami in košaricami. Vsa sobica je kmalu pohotno in sladkobno zadišala po cenenem milu in rožnem pudru.
- Glej, najela sem jo, bojim pa se, da nas bo okradla in izginila, - je rekla mama, ko je prispel iz Moskve.
Kmalu za tem se je Glaška postila. V cerkev je hodila v modnem kratkem plaščku, s črnim žametnim trakom okrog vratu, s sončnikom in v rokavicah. Majhna glava s kodrčki na čelu, je bila nesramno lepa – taka, kot je lahko bila samo ona.
Ko je enkrat, s počasno gracioznostjo in prikritim nasmehom, pospravljala njegovo spalnico, je vstopil, ona pa ga je, medtem ko je pometala, postrani pogledala in počasi rekla:
- Na tej postelji bi bilo dobro nekaj časa spati…
- S kom? - se je pošalil.
- Sama.
- Sama, to je dolgočasno. Pridi k meni.
Odgovorila je, ne da bi dvignila oči:
- Ja, lahko.
- Lažeš, ne boš prišla.
- Čakajte, pa boste videli.
Ob soju manjšega meseca, se je ponoči sprehajal po hladnem velikem vrtu. Ko se je vrnil v hišo, je zaspal, ne da bi se slekel. Takoj se je videl na Krimu, kjer še nikoli ni bil. Bilo je podobno Alupki, z njenim parkom in dvorcem, ki ju je videl na razglednicah. Park se je spuščal do morja, ki je bilo veliko, zeleno in je šumelo. Od tam je prihajala večerna svežina. Ona pa, ki jo je v Moskvi tako strastno poljubil, je vsa gola pritekla iz valov, se sramežljivo pripognila, on pa je videl in občutil njeno telo, njegovo prožnost, mokroto, hlad in moč. Občutil je to presenetljivo ostrino videnja, ki je možno samo v sanjah. Zdramil se je razburjen in po temnem hodniku in po prstih odšel do Glaške. Pri njej je gorela sveča, ona pa je na hrbtu spala pod prešito odejo. Svetloba sveče je odsevala na njenem lutkastem obrazu z zaprtimi očmi. Ko je sedel k njej na posteljo, je odprla oči, zbegano pogledala in ne vedoč, kaj se dogaja, obrnila na bok. Pričel jo je poljubljati po vratu, občutil njeno telesno toplino, ki je prihajala izpod odeje in že je upihnil svečo. Skozi okno je, ob luninem svitu, videl čist in prekrasen svet noči. Planil je k višku in odšel z razbijajočim srcem.
Naslednjega dne se je mučno prestopal in ni vedel, kaj bi počel. Na dvorišču so zalajali psi. Pogledal je skozi okno. Od vrat sta proti hiši šli Ganjka in njena prijateljica Maška in psom metali koščke kruha. V primerjavi z Maško, ki je bila visoka in suha in je imela grob, mršav obraz, je mala Ganjka bila videti posebno mila. Ko sta stopili v predsobo, jima je šel naproti. Videti je bilo, da je obema nerodno, saj se je Maška jezno mrščila, Ganjka pa je imela zmeden, ljubezniv nasmeh.
- Ali sta prišli s pobotnicami? – je vprašal, ko se je spomnil, da sta pred tednom delali na pristavi kot dninarki. - Matere ni doma.
Poskušal je s šaljivim pogovorom. Ganjka je na vse odgovarjala naglo, ne da bi sama vedela, kaj govori, vse pa z nasmehom na ustih. - Je pa še smrklja! – je ginjeno pomislil in se sramoval svojih misli o njej. Nanje ga je napeljal Mihajlo: - Maška vam vse to obdela za samo srebrn rubelj, - je rekel. Ganjka je nosila novo cicasto rumeno ruto z rdečimi očesci, nov suknjič iz črnega kmečkega sukna, novo cicasto precej pisano krilo in nove podkovane čevlje. Ko gredo dekleta na pristavo, se vselej nališpajo. Ganjkina domačija je bila najrevnejša na vasi in koliko truda jo je stalo, da je s svojim zaslužkom ustvarila ves ta lišp! - Je pa še deklica, le kako bi jo lahko ljubil?
Vznemirjen je vstal z divana, odšel po pusti hiši, si v predsobi nadel moder površnik in študentsko čepico s ščitom, vzel bič in odšel proti izhodu. Vranec ga je že čakal. Lahkotno se je povzpel v sedlo, a ni odjahal k učiteljici. Konj je z dolgimi koraki odpeketal preko vrta do golega lipovega drevoreda. Za njim je sijalo sonce, pri jahanju med drevjem, je spredaj bilo videti sončno polje, rumena ravnina žetve prejšnjega leta. Ko je prijahal do tja, je žrebca v drncu pognal na Hrastov vrh, do svojega priljubljenega gozdička, ki je nizko sivel na obzorju. Ah, kakšen dan! Sončna pripeka se meša z ostro svežino zrnatega snega, ki ga je bilo ponekod še videti na vlažni zemlji sredi mrtvega strnišča. Vse naokrog je brez ovir, pusto in svetlo, da človeka zabolijo oči.
Tih, gol in nepremičen Hrastov vrh, ga je pri vstopu vanj objel z povsem vročo prisrčnostjo in sladkobnim vonjem po lanskem hrastovem listju. Skozi krivenčaste vrhove vej se je videlo modro aprilsko nebo. Gozd je bil majhen, videlo se je od enega konca do drugega. Na poti do gozdne jase je pognal žrebca v galop. Rjavo listje, s katerim je bila pot obilno posuta, je hrupno šuštelo. Pri spustu v globel, je iz suhega grmovja prasketaje odletel kljunač. Nad jaso so, visoko na nebu, plavali jastrebi. Pomlad!
Predirjal je jaso, se v galopu vzpel na hrib k velikemu hrastu, ki se je samoten in prekrasen bohotil na njem. Razjahal je, privezal žrebca k hrastu, padel na ogreto listje pod njim in zaprl od solz motne oči. Že so prileteli jastrebi! Ozrl se je navzgor – ja, lej on visoko, visoko lebdi na tem čudovitem nebu. Razprl je ostra krila, ves drgeta, ostro gleda navzdol…- Kaj če bi revolver? Samo strel v srce, lej tu, skozi ta moder površnik – in vsega je konec!
-----------
Nekega toplega in nepremičnega jutra sredi aprila, je prijahal k odprtemu oknu učiteljice, zaklical in se nerodno nasmehnil:
- Ste že odstranili zunanje okno?
V tistem trenutku se je prikazala na oknu. Bila je praznično oblečena, nenavadno za vas: svilena bela bluza, črn klobuček s prosojnim pajčolanom do polovice obraza, pod katerim so orientalsko sijale njene črne oči.
- Pozdravljeni,- je veselo in pogrkujoče rekla, - grem v mesto.
- Ali bi lahko izvedel razlog? – je vprašal, ko jo je gledal s sedla.
- To pa je skrivnost!
Nasmehnila se je. Pokazali so se bleščeči vlažni zobje, kot da ne bi bili povsem umeščeni v njenih mladih ustih.
- Ali bi me vzeli s seboj?
- Vas? Tudi vi imate tam skrivnosti.
- Ne, resno. Ali lahko grem z vami. Meni je doma tako dolgočasno – vedno sem sam.
- Revež! Kaj pa bodo pričeli govoriti po vasi?
Od teh besed se mu je zavrtelo v glavi, pa tudi od bližine, kot da bi se med njima nenadoma nekaj zgodilo.
- Prosim, vzemite me, - je rekel z naivnim, povsem otroškim nasmehom in začutil, kako
nenavadno bo sedeti z njo, samo onadva, najprej v kočiji, nato v vagonu.
Skrivnostno ga je pogledala in ta nenadna bližina med njima se je še povečala.
- No, naj bo, vzamem vas, - je rekla, ko ga je na nek način prevladala.
- Ali pridem po vas?
- Ne, sem že najela kmeta.
- Glej no, kmeta! Tako napravljena, pa na kmečki voz! Koga ste najeli? Terentija? Šel mu bom odpovedat in mu dal pol rublja. Ponorel bo od veselja.
- Vse je nekako nepričakovano, nenavadno… Da greva skupaj…
- To, da greva skupaj, je že v redu! Gotovo pridem.
Ni se mogla zadržati:
- Torej, glejte da ne zamudite, vlak odpelje točno ob petih.
Veselo se je nasmejal:
- Zakaj pa ste se oblekli tako zgodaj?
Ljubko se je zmedla in ganljivo odgovorila:
-Terentij je rekel, da me ne more peljati po kosilu, ker mora čez čas še nekam odpeljati prašiča. Rekel je, da me bo odpeljal in ko se bo vrnil, mu bo uspelo še opraviti s prašičem.
- Ta je pa lepa! Odpeljem vas, potem še prašiča! Vi pa naj bi na postaji čakali celih pet ur?
- Pa kaj, bi že posedela v damski sobi…
- In vse zaradi prašiča!
Takrat se je zasmejala tudi ona, nenavadno zvonko, z užitkom. Privedel je konja v bližino okna, prijel njeno roko in si jo prižel k ustnicam.
-To je že rop, je rekla, posebno očarljivo pogrkujoč.
- Bog moj! – je razmišljal, ko je dirjal domov. – Ali je to končno osvoboditev?
Pred svojim vhodom je okleval ali bi razjahal. Gledal je na vrt, poslušal. Počasi se je spuščala megla, v vrtu je bilo blaženo. Črni drozgi so izbrano izvajali svoje sladke odtenke petja. Po drevoredu so hodile dekle v pisanih oblekah, z grabljami in metlami v rokah. Pometale so in dajale na kup lansko listje. Na vasi so petelini zategnjeno in utrujeno klicali drug drugega… Ko je stopil v hišo, mu je takoj padla v oči razglednica na klopi. Iz pošte so jo pripeljali ko ga ni bilo. Zgrabil jo je: ja, od nje je! Vedno je tako – ko že nehaš čakati in trpeti – nenadoma to! Ko je obrnil razglednico, sta bili samo dve banalni besedi: Pozdrav iz Moskve! - Tudi podpisa ni bilo. Posmeh ali samo neumnost? Raztrgal je razglednico na koščke, odšel v kabinet s studom do sebe, do svoje ljubezni vredne usmiljenja, do svojih muk in spominov. Legel je na divan. Ne, osvoboditve ni in je ne bo. Nje ne more nihče nadomestiti…
-----
Po poti se je ponovno čutil omamljen. Sreča je bila sedeti z elegantnim, nadišavljenim dekletom. Bilo je, kot da bi se na skrivaj sporazumela o nečem prelepem na svetu. Govoril je o marsičem, jo ponovno zasmehoval s Terentijem. Držal jo je za levo roko v črni glaze rokavici, ki pa mu je ni odtegnila.
- Ali lahko poljubim vsaj rokavico?
Primaknila je prst k ustnicam, si nadela strog izraz in pokazala proti hrbtu kočijaža. V odgovor ji je tako stisnil roko, da se je od bolečine spačila, vendar pa je z očitnim zadovoljstvom nalahno kriknila:
- Aj!
Na postaji je stekel naprej in kupil dve karti drugega razreda. Ko pa se je vlak približeval, je skočil v vagon, takoj našel kupe in jo povedel vanj. Bila je navdušena zaradi njegove skrbi in ker ni bila navajena na tako potovalno razkošje. Molče sta sedela eden poleg drugega in se spogledovala z nenavadnimi nasmehi.
- Ali vedno potujete v drugem razredu? – je zakričala med ropotom koles, ki se je slišal ob odprtem oknu, skozi katerega je zapihal večerni poljski veter.
- Kaj? – je zakričal in raztegnil usta v srečen nasmešek.
- Jaz prvič v življenju! – je zakričala.
Vozili so se mimo pustih polj. Sonce je zahajalo in metalo nanje rdečo svetlobo, kolesa vlaka so hrumela v svežem zraku. Prijel jo je za roko, ki je ni umaknila, le obrnila se je proti oknu.
- No, pa smo prispeli, - je tiho rekla, ko se je vlak, mimo že prižganih luči, približeval mestni postaji.
- Kam greste? – je vprašal, ko sta zapuščala postajo. S strahom je razmišljal o tem, da bo sedaj ostal sam.
- Na Pokrovsko, k prijateljici.
- Ali vas bom jutri videl?
Razmišljala je.
- Ja, v mestnem parku ob enajstih, v glavnem drevoredu. Tam ob tem času nikogar ne srečaš.
- Ob desetih bom čakal.
- Sedaj bom pa odšla sama.
- Prav. Nasvidenje!
Pomagal ji je stopiti v razmajano visečo kočijo in ji rahlo stisnil roko. Obrnila se je in se
odpeljala. V mraku so, skozi prosojno tančico, švignile črne oči.
Prenočil je v prvem hotelčku. Ko je prispel, se je takoj slekel in legel na železno posteljo postlano z laneno rjuho in blazino, ki je bila težka kot kamen, saj je bila nabita z grobim večjim perjem, ki je šuštelo pod glavo. Prebudil se je ob šestih zjutraj. Za vrati so že dremotno podrsavali s krtačo za tla. Pogledal je na ozek hodnik, obsijan z rumenim zgodnjim soncem. Sobarici s pustimi lasmi in suhljatim vratom, ki je pometala hodnik, je naročil samovar.
Do enajstih je nekako moral preživeti ta neskončen čas. Odšel je v neznano. Ponovno je bilo jutro mehko in toplo: slišalo se je mirno in enakomerno zvonjenje zvonov, povsod tišina, za plotovi so bili vrtovi, veje dreves so bile v popkih… - Gospod, odreši me je! – je razmišljal med hojo. – Kako srečen bom znova!
Po mirni Vrtni ulici je prišel do brega nad reko. Na njegovem vrhu je bila stara nizka cerkvica. Hodil je po slepi ulici, za ograjami so bili vrtovi. Tu so bile tudi lesene hišice s po tremi okni. Zlati križ na kupoli se je mehko svetlikal v toplem zraku… Cerkvena vrata so bila odprta. Prekrižal se je in vstopil. Nizki oboki, nikogar nikjer, obdala sta ga hlad in cerkveni vonj po starem. Gole nizke stene so bile pobarvane sinje, podobno barvi ovojnih papirčkov za bonbone. V kupoli je bilo svetlo, spodaj pa je bilo modrikasto in mračno. Oltar se je robato bleščal, skozi režo zlato okovanih glavnih vrat je bilo videti rdečo svilnato zaveso… Šel je do stopnic, ki so vodile do oltarja in prispel do čudodelne ikone, ki je bila poleg severnih vrat oltarja. Bila je iz debelega temnega lesa na žametni višnjevi podlagi in je, v migetajoči luči pred njo, pisano trepetala pred očmi. Okvir ikone je bil iz temnega srebra, na njem je bilo veliko umetnih dragocenih kamnov in obešenih svetih podobic, cinastih src, rok in nog, ozdravljenih delov telesa… Pokleknil je, se s čelom dotaknil tal in s skrajnimi duševnimi in telesnimi močmi, pričel nemo moliti: - Gospod, pomagaj! Reši me in mi pomagaj! Vrni mi jo! Kljub vsemu, ne morem brez nje!
V mestnem parku je vse hitreje hodil gor in dol po drevoredu. Bilo je soparno. Oblaki so se podili, zbirali in zgoščevali. Od brezuspešnega pričakovanje je srce zamiralo od strahu in žaljive otožnosti. Minilo je pol ure, ura. V drevoredu se ni prikazal nihče. Groba prevara, ali pa zaradi nečesa ni mogla priti? Še enkrat je pogledal na uro: že je pol enih. Kakšna sreča, da ima vlak , ki ga bo odpeljal domov, ob pol dveh. Planil je iz parka in preklinjal samega sebe in vse te bedaste načrte, ki jih je napravil za ta dan.
--------
Večerilo se je tiho, otožno, mračno. Hodil je po svojem vrtu, počutil se je prijetno in nevsakdanje. Ponoči bo prvič obilno deževalo – blagodejno in pomladno. Vse je bilo sivo in golo, za kolibo v globeli je bil trepetlikov gozd, zasut z gnijočim listjem. Šel je skozi ta gozd in se drsal po listju. Ob velikem štoru nad globeljo, je še ležala strjena snežna brozga, v globeli se je povodenj razlivala, klokotala iz grape v grapo, s police na polico. Preskočil je polico, po strmini druge strani je stekel do slamnatega nasipa, ga preplezal, prispel do zadnjega dvorišča Maškine domačije, odšel mimo njega in še ene hiše, prispel na temačno vaško ulico in se ustavil pred Maškino leseno kočo. Bila je zadnja, prav revna in črna, s trhlim slemenom in polomljeno streho. Pogledal je skozi napol razbito okence. Maška, visoka, suha, v rumeni katunasti obleki, je stala in se ogledovala v zrcalcu. Na ulici ni bilo nikogar, vseeno pa se je skril v vetrolov. Tatinsko hitro je odprl vrata koče in jih tudi hitro zaprl za seboj.
- Ali si sama? – je poltiho vprašal.
Ni se začudila, ko je nenadoma vstopil. Ne da bi se nehala ogledovati, mu je odgovorila preprosto in brezbrižno:
- Sama. Brat je odšel v Petriščevo, oče pa klepeta pri sosedih.
Položila je zrcalce na mizo in s spodnjim robom obleke pobrisala klop. Sedel je ne da bi si snel čepico. Tudi ona je sedla na drugo stran mize. Rumeno obleko je imela podpasano s črnim bleščečim pasom. Njene velike ličnice so bile namazane z rdečilom in stearinom. Rdečilo je bilo intenzivno malinaste barve, stearin pa mrtvaško svinčen.
- Za kam si se napravila? – je vprašal.
Nasmehnila se je:
- Za nikamor. Tako iz dolgčasa.
- Poslušaj… - je rekel po premoru.
- Poslušam.
- Dajva se pogovorit o usodi.
- Govorite. Vem, kaj imate v mislih.
- O čem govoriš?
- Verjetno o Ganjki!
- No, ja. Kaj ti praviš, ali bo privolila?
- Veš da bo! Po vaseh nobena ni ostala poštena. Morda pa se je zbala očeta, - je rekla porogljivo – njen oče je strog.
- Kako pa naj vse to uredim? – je vprašal in se v mislih zgrozil zaradi svoje nizkotnosti.
- Bom že uredila…
Povsem se je stemnilo. Skozi odprto okence je prihajal vonj po mladi travi in gnoju iz kravjega hleva. Sklonil je glavo in molčal. Počakala je in se dvignila:
- Pojdite, zdaj bo prišel oče.
Dvignil se je in jo prijel okrog pasu. Nasmehnila se je:
- Joj, ali ste se zaljubili vame? Ne, za vas sem neprimerna. Glej no, vi ste dolg, šibak.
- Sem desetkrat močnejši od tebe.
- Kaj boste z menoj? Zmešala vam bom glavo.
- Poslušaj, mislim resno. Nisem prišel zaradi Ganjke, to je bil samo izgovor. Jutri zvečer pridi v kolibo na našem vrtu.
- Ja, tudi glede Ganjke sem samo blebetala. Že zdavnaj sem vas spregledala.
- No, torej? – je vprašal in zastal.
- Jutri, ko pomolzem kravo, pridem.
I. Bunin – »April« - 9. marca, 1938
- To je vse, - je rekel in mu podal dve številki »Orlovskega vestnika«.
Njegova čepica je bila potisnjena nazaj, oči so gledale prijazno in živo. Konj je bil poten, bil je videti mršav z blatnimi, z belim železom podkovanimi nogami. Spodnji del modrikasto sivega podvezanega konjskega repa je odstopal od okroglega lesketajočega se orehovega konjskega križa. Vse je bilo prekrasno. Svež zrak in vroče sonce, zeleno obarvano dvorišče pristave in ta konjski križ in sedlo pod uslužbencem. - Vsi so srečni, preprosti, umirjeni , zdravi – vsi, razen mene! – je med branjem razmišljal z obupom.
- Ukaži, Mihajlo, da mi osedlajo Voronega, - je odločno rekel uslužbencu in odšel v hišo. - Prav je, da mi ne piše! Že zdavnaj bi moral vse skupaj poslati k vragu. Prezgodaj je še, da bi propadel zaradi neke razuzdane in ničeve dekline! Odšel je v kabinet in vznak legel na orientalski divan, si pod glavo popravil blazino iz mehkega gladkega usnja, uperil pogled predse in v mislih zrl v njen navidezen obraz. Z grozo je začutil, da ga prav to, njena razuzdanost in dekliška ničevost mučita s tako strastjo in nežnostjo.
- Pa saj ni ona edina na svetu! – si je nenadoma dejal. – Saj vse to imajo tudi Ganjka in učiteljica, pa tudi Glaška.
Nedavno zvečer je jahal na vas k učiteljici. Tudi takrat ni bilo snega, le blato in luže so ponoči zmrzovale. Po vaški ulici je jahal mimo vrste kmečkih hiš, nato desno po klancu, ki se je levo od njega spuščal do rečice. Za rečico, je nad drugim bregom nizko visela luna. Nad črnino polj, je skrivnostno motno in kar tjavdan, osvetljevala rečico in dolino okrog nje. Na desni je neizrazito osvetljevala strehe hiš. Njihova slemena je posrebril sneg, ki so ga obsijale zvezde, ki so svetile za strehami. Dalje, na koncu vasi, je bila videti šola z večjim osvetljenim oknom. Privezal je konja k vrbi nasproti okna in pohitel do vhoda. Sunil je vrata v temen in hladen vetrolov, nato v sobo učiteljice… Kako čudovito je bilo pri njej! Dišalo je po dobro zakurjeni peči, širil se je vonj po parfumu. Na mizi je mehko gorela lučka pod senčnikom iz fajanse. Veselila se je miline svojih osemnajstih let. V njenem živahnem pogledu je bilo neko pričakovanje, njeni zobje so bili vlažno bleščeči. Velike črne oči, obdane s črnimi trepalnicami so delovale zamolklo, obenem pa so bile polne mlade življenjske topline. Pod rjavo obleko so se bočile napete prsi, povsem črni lasje so se bleščali. Navdušil jo je njegov nepričakovani prihod. Na mizo je takoj postavila krožnička z orehi, marmelado v kosih. Govorila je hitro, pri hitenju je očarljivo pogrkovala. Poželjivo je pogledoval na njeni roki, ki sta trli orehe enega ob drugega in vonjal njeno toplo mlado sapo, lase ožgane od klešč za kodranje las. Zaznal je tudi vonj glave, ko se je sklonila proti njemu in položila predenj očiščena orehova jedrca. - Ja, šel bom k njej! – je pomislil, ko se je spomnil vsega. Spustil je nogi z divana, pogledal na uro. Ura je bila dve, v hiši je bilo tiho in pusto. Mama je kot ponavadi spala po obedu, Glaška tudi, verjetno je zaspala…Posedel je, se boril sam s seboj ali bi šel h Glaški ali ne. Zelo rad bi šel, a bilo ga je groza: v hiši ni nikogar, mama spi. Glaška leži tam sama… Najbolj grozno pa je bilo to, da ji je bila ona tako podobna!
Glašo so najeli pred enim mesecem. Prišla je iz mesta, kjer je bila sobarica. Bila je vaško dekle. Sedaj pa, po zimi, ki jo je preživela v mestu, se ni več vedla kot vaščanka in je niso namestili na način, kot so prejšnja dekleta. Namenili so ji sobico na koncu hodnika, poleg zadnjega stopnišča. V njej so ji postavili železno posteljo z visoko pernico, ki jo je okrasila s sinjo prešito odejo, blazino pa s prevleko s čipkami na konceh. Nad umivalnikom si je uredila poličko z raznimi stekleničkami in košaricami. Vsa sobica je kmalu pohotno in sladkobno zadišala po cenenem milu in rožnem pudru.
- Glej, najela sem jo, bojim pa se, da nas bo okradla in izginila, - je rekla mama, ko je prispel iz Moskve.
Kmalu za tem se je Glaška postila. V cerkev je hodila v modnem kratkem plaščku, s črnim žametnim trakom okrog vratu, s sončnikom in v rokavicah. Majhna glava s kodrčki na čelu, je bila nesramno lepa – taka, kot je lahko bila samo ona.
Ko je enkrat, s počasno gracioznostjo in prikritim nasmehom, pospravljala njegovo spalnico, je vstopil, ona pa ga je, medtem ko je pometala, postrani pogledala in počasi rekla:
- Na tej postelji bi bilo dobro nekaj časa spati…
- S kom? - se je pošalil.
- Sama.
- Sama, to je dolgočasno. Pridi k meni.
Odgovorila je, ne da bi dvignila oči:
- Ja, lahko.
- Lažeš, ne boš prišla.
- Čakajte, pa boste videli.
Ob soju manjšega meseca, se je ponoči sprehajal po hladnem velikem vrtu. Ko se je vrnil v hišo, je zaspal, ne da bi se slekel. Takoj se je videl na Krimu, kjer še nikoli ni bil. Bilo je podobno Alupki, z njenim parkom in dvorcem, ki ju je videl na razglednicah. Park se je spuščal do morja, ki je bilo veliko, zeleno in je šumelo. Od tam je prihajala večerna svežina. Ona pa, ki jo je v Moskvi tako strastno poljubil, je vsa gola pritekla iz valov, se sramežljivo pripognila, on pa je videl in občutil njeno telo, njegovo prožnost, mokroto, hlad in moč. Občutil je to presenetljivo ostrino videnja, ki je možno samo v sanjah. Zdramil se je razburjen in po temnem hodniku in po prstih odšel do Glaške. Pri njej je gorela sveča, ona pa je na hrbtu spala pod prešito odejo. Svetloba sveče je odsevala na njenem lutkastem obrazu z zaprtimi očmi. Ko je sedel k njej na posteljo, je odprla oči, zbegano pogledala in ne vedoč, kaj se dogaja, obrnila na bok. Pričel jo je poljubljati po vratu, občutil njeno telesno toplino, ki je prihajala izpod odeje in že je upihnil svečo. Skozi okno je, ob luninem svitu, videl čist in prekrasen svet noči. Planil je k višku in odšel z razbijajočim srcem.
Naslednjega dne se je mučno prestopal in ni vedel, kaj bi počel. Na dvorišču so zalajali psi. Pogledal je skozi okno. Od vrat sta proti hiši šli Ganjka in njena prijateljica Maška in psom metali koščke kruha. V primerjavi z Maško, ki je bila visoka in suha in je imela grob, mršav obraz, je mala Ganjka bila videti posebno mila. Ko sta stopili v predsobo, jima je šel naproti. Videti je bilo, da je obema nerodno, saj se je Maška jezno mrščila, Ganjka pa je imela zmeden, ljubezniv nasmeh.
- Ali sta prišli s pobotnicami? – je vprašal, ko se je spomnil, da sta pred tednom delali na pristavi kot dninarki. - Matere ni doma.
Poskušal je s šaljivim pogovorom. Ganjka je na vse odgovarjala naglo, ne da bi sama vedela, kaj govori, vse pa z nasmehom na ustih. - Je pa še smrklja! – je ginjeno pomislil in se sramoval svojih misli o njej. Nanje ga je napeljal Mihajlo: - Maška vam vse to obdela za samo srebrn rubelj, - je rekel. Ganjka je nosila novo cicasto rumeno ruto z rdečimi očesci, nov suknjič iz črnega kmečkega sukna, novo cicasto precej pisano krilo in nove podkovane čevlje. Ko gredo dekleta na pristavo, se vselej nališpajo. Ganjkina domačija je bila najrevnejša na vasi in koliko truda jo je stalo, da je s svojim zaslužkom ustvarila ves ta lišp! - Je pa še deklica, le kako bi jo lahko ljubil?
Vznemirjen je vstal z divana, odšel po pusti hiši, si v predsobi nadel moder površnik in študentsko čepico s ščitom, vzel bič in odšel proti izhodu. Vranec ga je že čakal. Lahkotno se je povzpel v sedlo, a ni odjahal k učiteljici. Konj je z dolgimi koraki odpeketal preko vrta do golega lipovega drevoreda. Za njim je sijalo sonce, pri jahanju med drevjem, je spredaj bilo videti sončno polje, rumena ravnina žetve prejšnjega leta. Ko je prijahal do tja, je žrebca v drncu pognal na Hrastov vrh, do svojega priljubljenega gozdička, ki je nizko sivel na obzorju. Ah, kakšen dan! Sončna pripeka se meša z ostro svežino zrnatega snega, ki ga je bilo ponekod še videti na vlažni zemlji sredi mrtvega strnišča. Vse naokrog je brez ovir, pusto in svetlo, da človeka zabolijo oči.
Tih, gol in nepremičen Hrastov vrh, ga je pri vstopu vanj objel z povsem vročo prisrčnostjo in sladkobnim vonjem po lanskem hrastovem listju. Skozi krivenčaste vrhove vej se je videlo modro aprilsko nebo. Gozd je bil majhen, videlo se je od enega konca do drugega. Na poti do gozdne jase je pognal žrebca v galop. Rjavo listje, s katerim je bila pot obilno posuta, je hrupno šuštelo. Pri spustu v globel, je iz suhega grmovja prasketaje odletel kljunač. Nad jaso so, visoko na nebu, plavali jastrebi. Pomlad!
Predirjal je jaso, se v galopu vzpel na hrib k velikemu hrastu, ki se je samoten in prekrasen bohotil na njem. Razjahal je, privezal žrebca k hrastu, padel na ogreto listje pod njim in zaprl od solz motne oči. Že so prileteli jastrebi! Ozrl se je navzgor – ja, lej on visoko, visoko lebdi na tem čudovitem nebu. Razprl je ostra krila, ves drgeta, ostro gleda navzdol…- Kaj če bi revolver? Samo strel v srce, lej tu, skozi ta moder površnik – in vsega je konec!
-----------
Nekega toplega in nepremičnega jutra sredi aprila, je prijahal k odprtemu oknu učiteljice, zaklical in se nerodno nasmehnil:
- Ste že odstranili zunanje okno?
V tistem trenutku se je prikazala na oknu. Bila je praznično oblečena, nenavadno za vas: svilena bela bluza, črn klobuček s prosojnim pajčolanom do polovice obraza, pod katerim so orientalsko sijale njene črne oči.
- Pozdravljeni,- je veselo in pogrkujoče rekla, - grem v mesto.
- Ali bi lahko izvedel razlog? – je vprašal, ko jo je gledal s sedla.
- To pa je skrivnost!
Nasmehnila se je. Pokazali so se bleščeči vlažni zobje, kot da ne bi bili povsem umeščeni v njenih mladih ustih.
- Ali bi me vzeli s seboj?
- Vas? Tudi vi imate tam skrivnosti.
- Ne, resno. Ali lahko grem z vami. Meni je doma tako dolgočasno – vedno sem sam.
- Revež! Kaj pa bodo pričeli govoriti po vasi?
Od teh besed se mu je zavrtelo v glavi, pa tudi od bližine, kot da bi se med njima nenadoma nekaj zgodilo.
- Prosim, vzemite me, - je rekel z naivnim, povsem otroškim nasmehom in začutil, kako
nenavadno bo sedeti z njo, samo onadva, najprej v kočiji, nato v vagonu.
Skrivnostno ga je pogledala in ta nenadna bližina med njima se je še povečala.
- No, naj bo, vzamem vas, - je rekla, ko ga je na nek način prevladala.
- Ali pridem po vas?
- Ne, sem že najela kmeta.
- Glej no, kmeta! Tako napravljena, pa na kmečki voz! Koga ste najeli? Terentija? Šel mu bom odpovedat in mu dal pol rublja. Ponorel bo od veselja.
- Vse je nekako nepričakovano, nenavadno… Da greva skupaj…
- To, da greva skupaj, je že v redu! Gotovo pridem.
Ni se mogla zadržati:
- Torej, glejte da ne zamudite, vlak odpelje točno ob petih.
Veselo se je nasmejal:
- Zakaj pa ste se oblekli tako zgodaj?
Ljubko se je zmedla in ganljivo odgovorila:
-Terentij je rekel, da me ne more peljati po kosilu, ker mora čez čas še nekam odpeljati prašiča. Rekel je, da me bo odpeljal in ko se bo vrnil, mu bo uspelo še opraviti s prašičem.
- Ta je pa lepa! Odpeljem vas, potem še prašiča! Vi pa naj bi na postaji čakali celih pet ur?
- Pa kaj, bi že posedela v damski sobi…
- In vse zaradi prašiča!
Takrat se je zasmejala tudi ona, nenavadno zvonko, z užitkom. Privedel je konja v bližino okna, prijel njeno roko in si jo prižel k ustnicam.
-To je že rop, je rekla, posebno očarljivo pogrkujoč.
- Bog moj! – je razmišljal, ko je dirjal domov. – Ali je to končno osvoboditev?
Pred svojim vhodom je okleval ali bi razjahal. Gledal je na vrt, poslušal. Počasi se je spuščala megla, v vrtu je bilo blaženo. Črni drozgi so izbrano izvajali svoje sladke odtenke petja. Po drevoredu so hodile dekle v pisanih oblekah, z grabljami in metlami v rokah. Pometale so in dajale na kup lansko listje. Na vasi so petelini zategnjeno in utrujeno klicali drug drugega… Ko je stopil v hišo, mu je takoj padla v oči razglednica na klopi. Iz pošte so jo pripeljali ko ga ni bilo. Zgrabil jo je: ja, od nje je! Vedno je tako – ko že nehaš čakati in trpeti – nenadoma to! Ko je obrnil razglednico, sta bili samo dve banalni besedi: Pozdrav iz Moskve! - Tudi podpisa ni bilo. Posmeh ali samo neumnost? Raztrgal je razglednico na koščke, odšel v kabinet s studom do sebe, do svoje ljubezni vredne usmiljenja, do svojih muk in spominov. Legel je na divan. Ne, osvoboditve ni in je ne bo. Nje ne more nihče nadomestiti…
-----
Po poti se je ponovno čutil omamljen. Sreča je bila sedeti z elegantnim, nadišavljenim dekletom. Bilo je, kot da bi se na skrivaj sporazumela o nečem prelepem na svetu. Govoril je o marsičem, jo ponovno zasmehoval s Terentijem. Držal jo je za levo roko v črni glaze rokavici, ki pa mu je ni odtegnila.
- Ali lahko poljubim vsaj rokavico?
Primaknila je prst k ustnicam, si nadela strog izraz in pokazala proti hrbtu kočijaža. V odgovor ji je tako stisnil roko, da se je od bolečine spačila, vendar pa je z očitnim zadovoljstvom nalahno kriknila:
- Aj!
Na postaji je stekel naprej in kupil dve karti drugega razreda. Ko pa se je vlak približeval, je skočil v vagon, takoj našel kupe in jo povedel vanj. Bila je navdušena zaradi njegove skrbi in ker ni bila navajena na tako potovalno razkošje. Molče sta sedela eden poleg drugega in se spogledovala z nenavadnimi nasmehi.
- Ali vedno potujete v drugem razredu? – je zakričala med ropotom koles, ki se je slišal ob odprtem oknu, skozi katerega je zapihal večerni poljski veter.
- Kaj? – je zakričal in raztegnil usta v srečen nasmešek.
- Jaz prvič v življenju! – je zakričala.
Vozili so se mimo pustih polj. Sonce je zahajalo in metalo nanje rdečo svetlobo, kolesa vlaka so hrumela v svežem zraku. Prijel jo je za roko, ki je ni umaknila, le obrnila se je proti oknu.
- No, pa smo prispeli, - je tiho rekla, ko se je vlak, mimo že prižganih luči, približeval mestni postaji.
- Kam greste? – je vprašal, ko sta zapuščala postajo. S strahom je razmišljal o tem, da bo sedaj ostal sam.
- Na Pokrovsko, k prijateljici.
- Ali vas bom jutri videl?
Razmišljala je.
- Ja, v mestnem parku ob enajstih, v glavnem drevoredu. Tam ob tem času nikogar ne srečaš.
- Ob desetih bom čakal.
- Sedaj bom pa odšla sama.
- Prav. Nasvidenje!
Pomagal ji je stopiti v razmajano visečo kočijo in ji rahlo stisnil roko. Obrnila se je in se
odpeljala. V mraku so, skozi prosojno tančico, švignile črne oči.
Prenočil je v prvem hotelčku. Ko je prispel, se je takoj slekel in legel na železno posteljo postlano z laneno rjuho in blazino, ki je bila težka kot kamen, saj je bila nabita z grobim večjim perjem, ki je šuštelo pod glavo. Prebudil se je ob šestih zjutraj. Za vrati so že dremotno podrsavali s krtačo za tla. Pogledal je na ozek hodnik, obsijan z rumenim zgodnjim soncem. Sobarici s pustimi lasmi in suhljatim vratom, ki je pometala hodnik, je naročil samovar.
Do enajstih je nekako moral preživeti ta neskončen čas. Odšel je v neznano. Ponovno je bilo jutro mehko in toplo: slišalo se je mirno in enakomerno zvonjenje zvonov, povsod tišina, za plotovi so bili vrtovi, veje dreves so bile v popkih… - Gospod, odreši me je! – je razmišljal med hojo. – Kako srečen bom znova!
Po mirni Vrtni ulici je prišel do brega nad reko. Na njegovem vrhu je bila stara nizka cerkvica. Hodil je po slepi ulici, za ograjami so bili vrtovi. Tu so bile tudi lesene hišice s po tremi okni. Zlati križ na kupoli se je mehko svetlikal v toplem zraku… Cerkvena vrata so bila odprta. Prekrižal se je in vstopil. Nizki oboki, nikogar nikjer, obdala sta ga hlad in cerkveni vonj po starem. Gole nizke stene so bile pobarvane sinje, podobno barvi ovojnih papirčkov za bonbone. V kupoli je bilo svetlo, spodaj pa je bilo modrikasto in mračno. Oltar se je robato bleščal, skozi režo zlato okovanih glavnih vrat je bilo videti rdečo svilnato zaveso… Šel je do stopnic, ki so vodile do oltarja in prispel do čudodelne ikone, ki je bila poleg severnih vrat oltarja. Bila je iz debelega temnega lesa na žametni višnjevi podlagi in je, v migetajoči luči pred njo, pisano trepetala pred očmi. Okvir ikone je bil iz temnega srebra, na njem je bilo veliko umetnih dragocenih kamnov in obešenih svetih podobic, cinastih src, rok in nog, ozdravljenih delov telesa… Pokleknil je, se s čelom dotaknil tal in s skrajnimi duševnimi in telesnimi močmi, pričel nemo moliti: - Gospod, pomagaj! Reši me in mi pomagaj! Vrni mi jo! Kljub vsemu, ne morem brez nje!
V mestnem parku je vse hitreje hodil gor in dol po drevoredu. Bilo je soparno. Oblaki so se podili, zbirali in zgoščevali. Od brezuspešnega pričakovanje je srce zamiralo od strahu in žaljive otožnosti. Minilo je pol ure, ura. V drevoredu se ni prikazal nihče. Groba prevara, ali pa zaradi nečesa ni mogla priti? Še enkrat je pogledal na uro: že je pol enih. Kakšna sreča, da ima vlak , ki ga bo odpeljal domov, ob pol dveh. Planil je iz parka in preklinjal samega sebe in vse te bedaste načrte, ki jih je napravil za ta dan.
--------
Večerilo se je tiho, otožno, mračno. Hodil je po svojem vrtu, počutil se je prijetno in nevsakdanje. Ponoči bo prvič obilno deževalo – blagodejno in pomladno. Vse je bilo sivo in golo, za kolibo v globeli je bil trepetlikov gozd, zasut z gnijočim listjem. Šel je skozi ta gozd in se drsal po listju. Ob velikem štoru nad globeljo, je še ležala strjena snežna brozga, v globeli se je povodenj razlivala, klokotala iz grape v grapo, s police na polico. Preskočil je polico, po strmini druge strani je stekel do slamnatega nasipa, ga preplezal, prispel do zadnjega dvorišča Maškine domačije, odšel mimo njega in še ene hiše, prispel na temačno vaško ulico in se ustavil pred Maškino leseno kočo. Bila je zadnja, prav revna in črna, s trhlim slemenom in polomljeno streho. Pogledal je skozi napol razbito okence. Maška, visoka, suha, v rumeni katunasti obleki, je stala in se ogledovala v zrcalcu. Na ulici ni bilo nikogar, vseeno pa se je skril v vetrolov. Tatinsko hitro je odprl vrata koče in jih tudi hitro zaprl za seboj.
- Ali si sama? – je poltiho vprašal.
Ni se začudila, ko je nenadoma vstopil. Ne da bi se nehala ogledovati, mu je odgovorila preprosto in brezbrižno:
- Sama. Brat je odšel v Petriščevo, oče pa klepeta pri sosedih.
Položila je zrcalce na mizo in s spodnjim robom obleke pobrisala klop. Sedel je ne da bi si snel čepico. Tudi ona je sedla na drugo stran mize. Rumeno obleko je imela podpasano s črnim bleščečim pasom. Njene velike ličnice so bile namazane z rdečilom in stearinom. Rdečilo je bilo intenzivno malinaste barve, stearin pa mrtvaško svinčen.
- Za kam si se napravila? – je vprašal.
Nasmehnila se je:
- Za nikamor. Tako iz dolgčasa.
- Poslušaj… - je rekel po premoru.
- Poslušam.
- Dajva se pogovorit o usodi.
- Govorite. Vem, kaj imate v mislih.
- O čem govoriš?
- Verjetno o Ganjki!
- No, ja. Kaj ti praviš, ali bo privolila?
- Veš da bo! Po vaseh nobena ni ostala poštena. Morda pa se je zbala očeta, - je rekla porogljivo – njen oče je strog.
- Kako pa naj vse to uredim? – je vprašal in se v mislih zgrozil zaradi svoje nizkotnosti.
- Bom že uredila…
Povsem se je stemnilo. Skozi odprto okence je prihajal vonj po mladi travi in gnoju iz kravjega hleva. Sklonil je glavo in molčal. Počakala je in se dvignila:
- Pojdite, zdaj bo prišel oče.
Dvignil se je in jo prijel okrog pasu. Nasmehnila se je:
- Joj, ali ste se zaljubili vame? Ne, za vas sem neprimerna. Glej no, vi ste dolg, šibak.
- Sem desetkrat močnejši od tebe.
- Kaj boste z menoj? Zmešala vam bom glavo.
- Poslušaj, mislim resno. Nisem prišel zaradi Ganjke, to je bil samo izgovor. Jutri zvečer pridi v kolibo na našem vrtu.
- Ja, tudi glede Ganjke sem samo blebetala. Že zdavnaj sem vas spregledala.
- No, torej? – je vprašal in zastal.
- Jutri, ko pomolzem kravo, pridem.
I. Bunin – »April« - 9. marca, 1938