Leposlovni prevodi
novel v slovenščino,
prevajala Virineja Kajzer
Ob 70. obletnici smrti
Ivana
Bunina
Novele I.A. Bunina
Ivan Aleksejevič Bunin
(22.10.1870 - 08.11.1953)
Virineja Kajzer
Prevajalka novel I.A.Bunina
Rojena sem 25.06.1940. v Skopju, v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji - materi Slovenki in očetu Makedoncu. Mati je bila gledališka igralka, oče pa novinar. Imam še brata, znanega slovenskega filmskega režiserja Karpa Godino, ki živi v Ljubljani.
Stara sem 83 let, upokojenka ( končan visokošolski študij kemijske tehnologije na Univerzi v Ljubljani - dolga leta profesor kemije, nato pa vodje tehniške knjižnice v Rušah.)
Leta 2005., sem se v tretjem življenjskem obdobju odločila za študij ruskega jezika, ki sem se ga že od nekdaj želela učiti, a za to ni bilo možnosti. Želela sem spoznati bogato rusko literaturo v originalu, se seznaniti s to veliko zanimivo deželo...
Takrat sem se vpisala na začetni tečaj (saj nisem znala niti besede ruščine!) ruskega jezika na "Dobo", ki ga je vodila gospa Elena Ponudič. Ker je bilo zanimanje za ruščino v tistih letih minimalno (sedaj je bistveno drugače!), sem tečaj lahko obiskovala le en semester. Ker sva od petih slušateljev ostali samo še dve slušateljici, se "Dobi"; ni več izplačalo imeti tečaja. Zaradi velike želje nadaljevati z začetim, sem z učenjem nadaljevala pri profesorici Ponudičevi. Moje znanje ruščine, ( v teh mojih poznih letih), je postajalo vse bolj uspešno, tako, da sem dosegla tisto stopnjo, ko sem lahko pričela s prevajanjem zgodb. To delo me je zelo veselilo in bogatilo moje znanje ruščine. Rezultat so prevodi Buninovih zgodb.
IVAN BUNIN
Leta življenja: 21.oktober 1870 – 7. november 1953
Država: Ruski imperij
Dejavnost: pisatelj, pesnik

V s e b i n a
1. Literarno udejstvovanje Ivana Bunina
2. Osebno življenje Ivana Bunina
3. Življenje v emigraciji in Nobelove nagrada
4. Zadnja leta življenja in smrt Bunina
5. Zanimivosti

Ivan Bunin je pisal na način, ki ne pripada nobeni literarni šoli. Zase je menil, da ni »dekadent« ne »simbolist« ne »romantik« niti »realist« - njegovo ustvarjanje se je dejansko pokazalo v času »srebrne« dobe. Kljub temu so dela Bunina prejela svetovna priznanja in so postala klasika. Za resen umetniški talent, s katerim je znova postavil v literarni prozi tipičen ruski karakter – je kot prvi med ruskimi literati – prejel Nobelovo nagrado.

Literarno ustvarjanje Ivana Bunina
Ivan Bunin se je rodil 22. oktobra 1870. leta v Voronežu. Po treh letih in pol se je družina preselila na družinsko posestvo Butirki v Orlovski guberniji. Tu, v »najgloblji poljski tišini«, se je deček seznanil z ljudsko folkloro.
Podnevi je skupaj s kmeti delal ne polju, ob večerih pa je z njimi poslušal ljudske pripovedke in ustna izročila. Ob preselitvi je pričela ustvarjalna pot Bunina. Tu je, pri osmih letih, ustvaril svojo prvo pesem, ki so ji sledile črtice in povesti. Mlad pisatelj je na svoj način posnemal Aleksandra Puškina in Mihaila Lermontova.
Leta 1881 se je družina Bunina preselila na pristavo Ozerki »večjo in imovito vas s tremi veleposestniškimi pristavami potopljenih v vrtove z nekaj ribniki in prostranimi pašniki«. V tem letu je Ivan Bunin odšel v Elecko moško gimnazijo. Prvi vtisi o življenju v preseljenem mestu so bili žalostni: »Surov je bil tudi prehod od povsem svobodnega življenja, od skrbne matere do življenja v mestu, do nesmiselne strogosti v gimnaziji, moškega načina življenja v tistih meščanskih in trgovskih hišah, kjer sem moral živeti kot prisklednik«.
Bunin se je v gimnaziji učil manj kot štiri leta, po počitnicah se ni več vrnil na šolanje. Doma se je še bolj navduševal nad literaturo. Leta 1887 je v peterburškem časopisu »Rodina« natisnil svoji dve pesmi »Nad grobom S. JA. Nadsona« in »Vaški berač«, nekaj pozneje pa črtici »Dva popotnika« in »Nefedka«. Pri svojem delu je vedno uporabljal svoje otroške spomine.
Leta 1889 se je Bunin preselil v Orel, v centralno Rusijo, kjer se je oblikoval bogatejši ruski jezik in od koder so izšli skoraj vsi večji ruski pisatelji, na čelu s Turgenjevim in Tolstojem. Tu se je 18-letni pisatelj zaposlil v redakciji gubernijskega časopisa »Orlovskij vestnik«, kjer je delal ko korektor, pisal je gledališke recenzije in članke. V Orlu je izšla prva Buninova pesniška zbirka »Pesmi«, v kateri je mladi pesnik razmišljal o filozofskih temah in opisoval rusko naravo.
Ivan Bunin je veliko potoval in se v tujini učil tujih jezikov. Na ta način je pričel s prevajanjem pesmi starogrškega pesnika Alkaja, Saadija, Francesca Petrarke, Adama Mickiewicza, Georga Byrona,, Henryja Longfellowa. Obenem je za zbirko »Jesen« in prevod »Haywatotova pesem« Henryja Longfellova Bunin prejel »Nagrado Puškina Ruske akademije znanosti«. Sicer pa so v pesniški srenji pesnika imeli za »staromodnega pejsažista«.
Je dejansko ugleden pesnik, ki pripada strani splošnega gibanja na področju ruskega pesništva. /.../ Po drugi strani je področje na katerem je dosegel končno točko popolnosti. To je področje popolnega slikarstva privedenega do skrajnih meja, ki so dostopne le besednim stihom. (Maksimilijan Vorošin)
Leta 1905 je izbruhnila prva ruska revolucija, deželo so zajeli uničevalni kmečki upori. Pisatelj ni podpiral dogajanja. Po dogodkih tistega časa, je Bunin napisal »celo vrsto del, ki so ostro odslikavala rusko dušo, njene svojevrstne prepletenosti, njene svetle in temne, vendar skoraj vedno tragične osnove«.
Nekaj povesti: »Vas« in »Suhodol«, črtice »Sila«, »Dobro življenje«, »Knez v kneževini«, »Lapti«.
Leta 1909 je Akademija znanosti podelila Ivanu Buninu »Puškinovo nagrado« za tretji zvezek Zbirke del in za prevod drame misterijev »Kain« Georga Byrona. Kmalu zatem je pisatelj prejel naslov častnega akademika, leta 1912 pa je postal častni član »Društva ljubiteljev ruskega slovstva«.

OSEBNO ŽIVLJENJE IVANA BUNINA
Prva ljubezen Ivana Bunina je bila Varvara Paščenko. Z njo se je seznanil v uredništvu časopisa »Orlovskij vestnik«. »Visoka z zelo lepimi potezami, z očali«. Spočetka se je mlademu pisatelju zdela naduta in pretirano emancipirana. Že kmalu pa je Bunin pisal bratu pisma, v katerih je opisoval um in talente svoje ljubljene. Sicer o tem, da bi se uradno poročila z Buninom, Varvari Paščenko ni dovolil oče, pa tudi sama ni razmišljala o poroki s pisateljem – pripravnikom.
Zelo ga ljubim in cenim kot pametnega in zelo dobrega človeka, vendar pa mirne družinske sreče pri naju ne bo nikoli. Bolje in lažje je, da se razideva sedaj, kot čez leto ali pol leta /…/ Vse to me neizrečeno tare, zgubljam energijo in moč /…/ Ves čas govori, da pripadam plehki sredini, da sem sprejela slabe okuse in navade – in vse to je res, vendar pa me straši zahteva, da bi jih odvrgla kot stare rokavice. Ko bi vedeli, kako je zame vse to težko! (Iz pisma Varvare Paščenko Juliju Buninu, bratu Ivana Bunina)
Leta 1894 je Varvara Paščenko zapustila Ivana Bunina in se omožila z bogatim veleposestnikom Arsenijem Bibikovim, prijateljem Bunina. Pisatelj je vse komaj preživljal – starejši bratje so se celo bali za njegovo življenje. Trpljenje ob svoji prvi ljubezni je pozneje Ivan Bunin prikazal v zadnjem poglavju romana »Življenje Arsenjeva« - »Lika«.
Prva uradna pisateljeva žena je postala Anna Cakni. Bunin jo je zasnubil že čez nekaj dni po njunem poznanstvu. Leta 1899 sta se poročila. Takrat je Cakni imela 19 let, Bunin pa 27.Vendar pa se je, po poroki, družinsko življenje ohladilo. Cakni je krivila moža za neusmiljenost, on pa njo za lahkomiselnost.
Reči, da je ona rejena avša, ni možno, vendar pa je njena narava otročje neumna in domišljava – to je plod mojih dolgih in objektivnih opazovanj … Za niti eno mojo besedo, za niti eno moje mnenje o čemerkoli, ji ni mar. Ona … nerazvita kot ščene, ponavlja tebe. In zaradi tega ni nobenega upanja, da bi jaz lahko razvil njeno ubogo glavo, vsaj nekoliko, ni nobenega upanja za druge interese. (Iz pisma Ivana Bunina bratu Juliju Buninu)
Leta 1900 je Ivan Bunin odšel od Anne Cakni, ki je bila v tistem času noseča. Nekaj let po rojstvu je otrok pisatelja težko zbolel in umrl. Ivan Bunin ni imel več otrok.
Druga in zadnja žena Ivana Bunina je postala Vera Muromceva. Pisatelj se je z njo srečal leta 1906 na literarnem večeru. Skupaj sta preživljala skoraj vsak dan, hodila sta na razstave, literarna branja. Čez eno leto stazaživela skupaj, nista pa mogla svoje zveze uzakoniti: Anna Cakni Buninu ni dala soglasja za ločitev.
Ivan Bunin in Vera Muromceva sta se poročila šele leta 1922 v Parizu. Skupaj sta preživela skoraj pol stoletja. Vera Muromceva je bila predana Buninova prijateljica vse življenje, skupaj sta šla skozi vse tegobe emigracije in vojne.
ŽIVLJENJE V EMIGRACIJI IN NOBELOVA NAGRADA
Oktobrsko revolucijo in Državljansko vojno je Bunin sprejemal kot katastrofo v življenju dežele in rojakov. Iz Petrograda je najprej odšel v Moskvo, nato pa v Odeso. Obenem je vodil dnevnik, v katerem je veliko pisal o pogubni moči ruske revolucije in oblasti boljševikov. Pozneje je knjiga teh spominov izšla v tujini pod naslovom »Prekleti dnevi«.
»Popil sem čašo nepopisnega duševnega trpljenja«. V začetku leta 1920, je Bunin zapustil Rusijo. Skupaj z ženo je odplul iz Odese na grškem parniku v Konstantinopel, od tam pa preko Sofije in Beograda v Pariz. V tistem času so v francoski prestolnici živeli ruski novinarji – emigranti in pisatelji – izgnanci, zato so jo pogosto imenovali »predel ruske literature«.
Vse, kar je v SSSR ostalo, je pisatelju predstavljalo tuje in sovražno. V tujini se je pričel ukvarjati z javno-političnim delovanjem in kmalu postal ena glavnih figur emigrantske opozicije. Leta 1920 je Bunin postal član pariške »Zveze ruskih pisateljev in novinarjev«, pisal je v politično-literarnem časopisu »Preporod« in pozival k borbi proti boljševizmu. V domovini so pisatelja imenovali belogardist protisovjetske revolucije.
V tujini je Bunin pričel izdajati zbirke svojih predrevolucijskih del. Te knjige so evropski kritiki sprejeli ljubeznivo.
Bunin, dejanski ruski talent, izpraznjen krvi, neprekosljiv in skupaj s tem možat in velik. Njegova knjiga vsebuje nekaj zgodb, ki so posvoji moči dostojne Dostojevskemu. (Francoski mesečni časopis umetnosti in literature »La Nervie«, december leta 1921)
V letih emigracije je Bunin veliko delal, njegove knjige so izhajale skoraj vsako leto. Napisal je zgodbe »Roza Ierihona«, »Mitina ljubezen«, » Sončni udar«, »Božje drevo«. V svojih delih si je Bunin prizadeval, da bi združil pesniški in prozni jezik, zato so pomembno mesto v njegovih delih zavzeli slikoviti detajli drugega plana. V »Sončnem udaru«, je na primer avtor slikovito opisal čisto razbeljen volški pejsaž.
Leta 1933 je Ivan Bunin dokončal svoje najpomembnejše delo v obdobju bivanja v tujini – roman »Življenje Arsenjeva«. In prav za to delo so Buninu v tistem letu podelili Nobelovo nagrado za literaturo. Avtorjevo ime je postalo znano po vsem svetu, vendar pa je bil njegov sloves pokvarjen s tem, da so njegov uspeh v Sovjetski zvezi zamolčali, njegovih del pa niso tiskali.
S finančnim prejemkom Švedske akademije Bunin ni obogatel. Znaten delež nagrade je namenil revežem.
»Brž, ko sem prejel nagrado, sem moral razdati 120.000 frankov, s tem, da sploh ne znam ravnati z denarjem. Sedaj je to posebno težko. Ali veste koliko pisem z raznimi prošnjami sem prejel? V zelo kratkem času je prispelo 2000 takih pisem«. (Ivan Bunin)

ZADNJA LETA ŽIVLJENJA IN SMRT BUNINA
Druga svetovna vojna je Buninova doletela v francoskem mestu Grasse. Takrat nista več imela denarja od Nobelove nagrade in družina je stradala.
»Prsti drgetajo od mraza, ni kopanja, ni umivanja nog, zoprne juhe iz bele repe /…/. Bil sem 'bogat', nenadoma sem postal berač kot IOV. Slovel sem po vsem svetu – sedaj v svetu nisem potreben nikomur, - svetu ni mar zame«! (Ivan Bunin)
V tistem času je Bunin nadaljeval z delom. 74 – letni pisatelj je v dnevniku poudaril: »Gospod, podaljšaj moje moči za moje samotno, bedno življenje v tej lepoti in delu«! Leta 1944 je končal zbornik »Temni drevoredi«, v katerem je bilo 38 zgodb. Med njimi – »Čisti ponedeljek«, »Balada«, »Muza«, »Vizitke«. Pozneje, čez devet let, je zbirko dopolnil še z dvema zgodbama »Pomlad v Judeji« in »Prenočišče«. Sam avtor se je zdel pri svojem delu najboljši v zgodbi »Temni drevoredi«.
Vse je bilo v drugem planu, v prvi plan je stopila domovina. Vojna je spravila pisatelja z njemu sovražnim boljševističnim režimom. Kupil je zemljevid sveta in na njem označil potek vojnih operacij, o katerih je bral v časopisih. Slavil je poraz Hitlerjeve vojske pri Stalingradu kot svojo osebno zmago, v dneh Teheranske konference je presenetil samega sebe. V dnevniku je napisal: »Pomislite, do česa je prišlo – Stalin leti v Perzijo, jaz pa trepetam, da se z njim, na poti, ne bi kaj zgodilo«. Ob koncu vojne je pisatelj pogosto razmišljal o vrnitvi v domovino.
Maja leta 1945 sta Bunina prispela v Pariz prav na dan zmage nad fašistično Nemčijo. Tu sta že leta 1946 izvedela o obnovitvi njunega sovjetskega državljanstva in sta se želela celo vrniti. V pismu pisatelju Marku Aldanovu je Bunin pisal: »No tudi nas čaka klavrno, mučno, nemirno življenje. Tako da ostaja le eno: domov. Zaznati je, da se obetajo »zlate gore« v vseh pomenih. Vendar pa – kako ukrepati? Počakal bom, razmislil bom« … Po naredbi v časopisih »Zvezda« in »Leningrad« leta 1946, v kateri je Centralni komite SSSR močno skritiziral ustvarjalnost Mihaila Zoščenka in Anne Ahmatove, si je pisatelj premislil, da bi se vrnil.
Ivan Bunin je umrl v Parizu 8. novembra leta 1953. Pisatelja so pokopali na pokopališču Saint-Genevieve-des-Bois. /Rusko pokopališče, op.prev./

ZANIMIVA DEJSTVA
1. V mladosti je Ivan Bunin bil privrženec »Tolstojanstva«. Sanjal je o »čistem, zdravem, dobrem življenju, sredi narave, lastnem delu, o preprostem oblačenju«. Pisatelj je obiskoval naselbine privržencev ruskega klasika blizu mesta Poltava. Leta 1894 se je celo spoznal z Levom Tolstojem. To srečanje je v Buninu zapustilo »pretresljiv vtis«. Mlademu pisatelju je svetoval, naj se ne odreka življenjskim udobnostim, vendar pa naj deluje po svoji vesti: »Želite preprosto, delovno živeti? To je v redu, vendar ne delajte s silo, ne uniformirajte življenja, v slehernem življenju je možno biti dober človek«.
2. Bunin je rad potoval. Obiskal je ves jug Rusije, bil je v mnogih vzhodnih deželah, dobro je poznal Evropo, potoval je po svetu – po Ceylonu in Afriki. Na potovanjih so ga »zanimala psihološka, religiozna, zgodovinska vprašanja«, »hrepenel je pregledati obličja sveta in v njem pustiti pečat svoje duše«. Nekatera svoja dela je Bunin napisal pod vtisom svojih potovanj. Na primer: na potovanju s parnikom po Italiji se mu je porodila zamisel zgodbe »Gospod iz San Francisca«, po potovanju na Ceylonu, je napisal zgodbo »Bratje«.
3. Bunina so vznemirjali mestni pisatelji, ki so v svojih delih govorili o vasi. Veliko njih nikoli ni bilo v vaškem okolju in niso razumeli, o čem pišejo.
Eden od znanih pesnikov, je v svojih verzih pripovedoval, da je šel »med klasje s svojimi prsti drobit proseno kašo«, čeprav taka rastlina v naravi ne obstaja; obstaja seveda proso, katerega zrno je seveda prosena kaša, vendar pa klasje (točneje: metlice), rastejo tako nizko, da jih pri hoji z rokami ni možno drobiti, drugi (Balmont) je postovko, večerno ptico iz rodu sov s sivim perjem, skrivnostno tiho, počasno in pri preletu popolnoma tiho, primerjal s strastjo (»in strast je ušla kot odletela postovka«), navdušena nad cvetenjem trpotca (»trpotec ves v cvetju«!), čeprav trpotec ob poljskih poteh z majhnimi zelenimi listi, nikoli ne cveti. (Ivan Bunin)
4. Leta 1918 je izšla odločba »O uvedbi novega pravopisa«, ki je premaknila pravila pravopisa in je izključila nekaj črk iz ruske abecede. Bunin te reforme ni sprejel in je nadaljeval s pisanjem skladno s starim pravopisom. Vztrajal je pri tem, da bi »Temne drevorede« natisnili po do revolucionarnih pravilih, vendar je založnik izdal knjigo po novem in postavil pisatelja pred izvršeno dejstvo. Pisatelj je tudi ameriškemu založniku »Čehov« odrekel, da bi njegove knjige tiskal po novem pravopisu.
5. Ivan Bunin se je zelo plaho obnašal glede svoje zunanjosti. Pisateljica Nina Berberova se je v avtobiografiji spominjala, kako je Bunin dokazoval, da je lepši kot Aleksander Blok.
Vladimir Nabokov je opažal, da so Bunina zelo vznemirjale spremembe rasti. » Ko sva se spoznala, ga je bolestno zanimalo njegovo lastno staranje. Že od prvih izrečenih besed med nama je z veseljem poudaril, da se bo prvenstveno držal mene, čeprav je trideset let starejši.«
6. Bunin ni maral črke »f«. Prizadeval si je, da se jo uporablja čim redkeje. Zaradi tega v njegovih knjigah ni bilo junakov, kjer bi bila prisotna ta črka. Literaturni letopisec Aleksandr Bahrah se je spominjal, kako mu je Bunin pripovedoval: »Veste, mene toliko da niso imenovali Filinn /…/. Kaj vse bi lahko nastalo – Filinn Bunin. Kako to odvratno zveni! Verjetno ne bi bil niti v tisku«.
7. V SSSR so prva, po revoluciji skrajšana in s cenzuro izčiščena »Zbrana dela«, objavili le leta 1956. V njih ni bilo zgodbe »Prekleti dnevi«, pisateljevih pisem in dnevnikov. Ta publicistika je bila poglavitni razlog, da so bila dela avtorja v domovini zamolčana. Samo v času »perestrojke« so avtorjeva prepovedana dela izdali v celoti.