Temnilo se je nekega zimskega dne, v svetilkah se je hladno prižigal plin, toplo so bile osvetljene izložbe trgovin. Razvnemalo se je večerno moskovsko življenje, osvobojeno vsakdanjih skrbi. Pogosteje in iskreje so hitele sani z vozniki, težko so hrumeli prenapolnjeni tramvaji. V mraku se je že videlo, kako s tramvajskih vodov padajo zelene »zvezde«. Po zasneženih pločnikih so živahno hitele temne silhuete mimoidočih… Ob tej uri, me je vsak dan, z vpreženim dirkalnim konjem, prevažal moj kočijaž, od Rdečih vrat do cerkve Kristusa Odrešenika. Živela je nasproti cerkve. Vsak večer sem jo peljal na večerjo v »Prago«, »Ermitaž«, »Metropolj«, po večerji pa v gledališče, na koncerte, od tam pa k »Jaru«, v »Steljno«… Zakaj bi se moralo vse to končati, nisem vedel in o tem nisem želel premišljevati: bilo je odveč, kot tudi to, da bi o tem govoril z njo. Vedno je pogovor preusmerila v najino bodočnost: bila je skrivnostna, nisem je razumel, pa tudi najin odnos je bil čuden – še si nisva bila povsem blizu. Zaradi vsega tega sem bil v nerazrešljivi napetosti, v mučnem pričakovanju. Obenem pa sem bil, vsako uro, ko sem bil z njo, neizrečeno srečen.
Obiskovala je tečaje, zelo redko, a vendar. Spraševal sem jo: - Zakaj?«. Skomignila je: - Zakaj pa se svet sploh vrti? Mar razumemo svoja ravnanja? Razen tega me zanima zgodovina…« Živela je sama. Za njenega ovdovelega, upokojenega očeta, izobraženega človeka imenitnega trgovskega rodu, so skrbeli v Tveru in je tako, kot vsi trgovci, nekaj zbiral. Zaradi pogleda na Moskvo, je najela vogalno stanovanje v petem nadstropju, nasproti cerkve Odrešenika. V stanovanju sta bili dve sobi, vendar prostorni in dobro opremljeni. V prvi sobi je večino prostora zavzemal širok turški divan. Tu je bil tudi drag pianino, na katerem se je počasi učila igrati krasen, hipnotični pričetek »Sonate v mesečini« - a le ta pričetek. Na pianinu in na mizici pred ogledalom so, v kristalnih vazah, cvetele lepe rože. Po mojem naročilu, so ji vsako soboto prinašali sveže rože. Ko sem v soboto zvečer prišel k njej, je ležala na divanu, nad katerim je, ne da bi človeku bilo jasno zakaj, visel portret bosega Tolstoja. Hitro mi je ponudila svojo roko, da bi jo poljubil. Raztreseno je rekla: - Hvala za rože… Prinašal sem ji košare čokolade, nove knjige – Hofmannsthala, Schnitzlerja, Tetmajerja, Pšibiševskega in za vse prejel le »hvala« in iztegnjeno toplo roko, včasih pa ukaz, da sedem poleg divana, ne da bi si slekel plašč. - Nerazumljivo mi je zakaj, - je zamišljeno rekla, ko je opazovala moj bobrov ovratnik, - kaže pa, da ni nič boljšega, kot vonj po zimskem zraku, ko stopiš z dvorišča v sobo… Bilo je tako, kot da ničesar ne potrebuje: ne rož, ne knjig, ne kosil, ne gledališč, ne večerij v predmestju, čeprav so ji, kljub vsemu, rože bile ljube in neljube, vse knjige, ki sem ji prinesel je vedno prebrala, celo košarico čokolade je pojedla v enem dnevu, kosil in večerij pa ni pojedla nič manj kot jaz – polnjene štručke »rastegaj« poleg izvrstne ribje juhe, pečene leščarke v smetani. Včasih je rekla: - Ne razumem, kako ljudem ni nadležno, da vsak dan kosijo, večerjajo. Vendar pa je tudi sama kosila in večerjala, kot je to bila navada v Moskvi. Njene bolj opazne slabosti so bile: dobra obleka, žamet, svila, drago krzno…
Oba sva bila bogata, zdrava, mlada in tako privlačna, da sva v restavracijah, na koncertih, plenila poglede ljudi. Ker sem bil po rodu iz Penzenske gubernije, sem v tem času bil, sam ne vem zakaj, južnjaško ognjevito lep. Bil sem celo »nespodobno lep«, kot mi je enkrat rekel nek znameniti igralec, neverjetno debel človek, velik požeruh, a pameten človek. - Vrag vedi, kdo ste, morda kakšen Sicilijanec, - je rekel zasanjano. Tudi moj značaj je bil južnjaški, živahen, vedno pripravljen za osrečujoč nasmeh in dobro šalo. Njena lepota je bila, v nekem smislu, indijska, perzijska. Rjavo jantarni obraz, prekrasni lasje in nekako zlovešči v svoji popolni črnini, mehko bleščeče obrvi, kot črna sobolja koža, ognjeno črne žametne oči. Usta, z osvajajočimi žametastimi živo rdečimi ustnicami, so bila poudarjena s temnim puhkom. Ko je odhajala od doma, si je najraje nadela žametno obleko granatno rdeče barve in obula enake čevlje z zlatimi zaponkami. Na tečaje pa je hodila kot skromna tečajnica in je, v vegetarijanski menzi na Arbatu, zajtrkovala za trideset kopejk. Tako, kot sem sam bil blebetav in prostosrčno vesel, pa je bila ona največkrat tiho. Vse, o čemer je razmišljala, je bilo, kot da bi se v to miselno poglobila. Ko je s knjigo v rokah ležala na divanu, jo je pogosto spustila in vprašujoče zrla pred seboj. To sem opazil, ko sem včasih, tudi podnevi, prišel k njej. Vsak mesec je tri do štiri dni ostajala doma in ni odhajala ven. Ležala in brala je in me pripravila do tega, da sem sedel v naslanjač poleg divana in molče bral.
- Zelo ste blebetavi in nemirni, - je rekla, - dovolite mi, da končam poglavje…
- Če ne bi bil blebetav in nemiren, je verjetno, da vas ne bi spoznal, - sem odgovoril in jo s tem spomnil na najino poznanstvo.
Ko sem bil decembra prisoten na predavanju Andreja Belova v Umetniškem krožku, na katerem je pel, tekal in plesal kot na estradi, sem se obračal in krohotal. Slučajno se je znašla na fotelju poleg mene in me sprva z nekakšno zadržanostjo opazovala, nato pa se je tudi ona nasmejala. Takoj sem se veselo obrnil k njej.
- Kljub temu, - je rekla, - malo umolknite, preberite nekaj, pokadite…
- Ne morem molčati! Niti predstavljati si ne morete moje silne ljubezni do vas! Vi me nimate radi!
- Predstavljam si. Kar pa zadeva mojo ljubezen do vas, jo vi dobro poznate, saj razen očeta in vas, nimam nikogar na svetu. V vsakem primeru ste zame prvi in zadnji. Vam je to malo? Pa dovolj o tem. Če mi ne dovolite brati, pa pijva čaj…
Vstal sem, zavrel vodo v električnem čajniku, ki je stal na mizici za divanom, vzel iz orehove omarice, ki je stala v kotu za mizico, skodelice in krožničke in govoril, kar mi je padlo na misel.
- Ali ste prebrali »Ognjenega angela«?
- Samo prelistala sem, ne morem brati, ker je tako izumetničeno napisano.
- Zakaj ste včeraj nenadoma odšli s koncerta Šaljapina?
- Preveč je bil drzen, pa tudi rumenolase Rusije nimam rada.
- Ja, veliko tega…
- Čudna ljubezen, - sem razmišljal in dokler voda ni zavrela, sem stal in gledal skozi okno. V sobi je dišalo po cvetju in zdelo se mi je, da se je ona združila s tem vonjem. Pod enim od oken se je, v daljavi nizko za reko, kazala ogromna podoba modrikasto sive Moskve. Na drugem koncu, bolj levo, je bilo videti del Kremlja. Nasproti, se je nekje v oddaljenosti, belila precej nova gmota katedrale Kristusa Odrešenika. Na zlati kupoli so, kot modrikaste pege, bile videti kavke, ki so jo večno obkrožale. - Čudno mesto! – sem si rekel, ko sem pomislil na ulico Ohotnij rjad, kapelico Iverska, na Vasilija Blaženega in – Spas- na- Boru, italijanski stolnici – pa na tisto nekaj kirgiškega na ostrinah stolpov kremeljskega obzidja…
Če sem prišel k njej, ko se je mračilo, sem jo včasih zalotil na divanu, odeto samo v svilen kaftan, obrobljen s soboljevino. Kot je rekla, ga je podedovala od svoje astrahanske babice. Sedel sem poleg nje v poltemi, pri neprižganem ognju. Poljubljal sem ji roke, noge in presenetljivo gladko telo… Molčala je in se ni ničemur upirala. Nestrpno sem iskal njena vroča usta. Ponudila mi jih je in že sunkovito dihala – vse pa molče. Ko je začutila, da se ne morem več obvladovati, me je odsunila in ne da bi povišala glas prosila, da prižgem luč. Nato je odšla v spalnico. Prižgal sem luč, sedel na vrtljivi stolček pri pianinu, počasi prihajal k sebi in se hladil od strastne omame. Čez četrt ure je prišla iz spalnice oblečena in že pripravljena za odhod. Bila je umirjena in preprosta, taka, kot da se pred tem ni zgodilo nič:
- Kam sedaj? Morda v »Metropolj«?
Ves večer sva se ponovno pogovarjala o postranskih zadevah.
Kmalu po najinem zbližanju, ko sem spregovoril tudi o zakonu, mi je rekla:
- Ne, za možitev nisem sposobna. Nisem sposobna, nisem sposobna…
To mi ni vzelo upanja. - Enkrat bo vse jasno! – sem si rekel in upal, da bo sčasoma spremenila svojo odločitev. O zakonu nisem več govoril. Najino nepopolno zbližanje se mi je včasih zdelo nevzdržno. Kaj pa mi je preostalo drugega, kot upanje, da bo sčasoma vse v redu. Nekoč, v mraku, ko sem sedel poleg nje, sem se prijel za glavo:
- Ne, to presega moje moči! Zakaj je potrebno, da se tako okrutno mučiva!
Bila je tiho.
- Kljub vsemu, to ni ljubezen, ni ljubezen…
Odzvala se je iz teme:
- Možno. Le kdo bi vedel, kaj je ljubezen?
- Jaz, jaz pa vem! – sem vzkliknil. – In čakal bom, da boste tudi vi spoznali, kaj sta ljubezen, sreča!
- Sreča, sreča…Najina sreča je, prijateljček, kot voda v ribiški mreži: ko jo vlečeš, se napihne, ko pa jo izvlečeš, ni v njej ničesar.
- Kaj je to?
- Tako je Platon Karatejev govoril Pierru.
Zamahnil sem z roko:
- Ah, bog z njo, s to vzhodnjaško modrostjo!
Ves večer sem ponovno govoril o nepomembnih zadevah, o novi postavitvi Umetniškega gledališča, o novi povesti Andrejeva… Ponovno sem bil zadovoljen tudi s tem, da na letečih in drvečih saneh, sedim tesno ob njej, oblečeno v gladek kožušček in se je držim. Nato z njo stopam v zelo obljudeno dvorano restavracije, ob zvokih koračnice iz »Aide«. Skupaj jeva in pijeva, poslušam njen počasen glas, opazujem ustnice, ki sem jih poljubljal pred eno uro. - Jo poljubljal, - sem si govoril, ko sem jih z navdušujočo hvaležnostjo opazoval, pa temen puhek pod njimi, žametno obleko barve granatovca, ramena in ovalne prsi. Vonjal sem narahlo oster vonj njenih las in si mislil: - Moskva, Astrahan, Perzija, Indija! V restavracijah na obrobju mesta, je proti koncu dneva, ob kroženju cigaretnega dima, postajalo vse bolj hrupno. Tudi ona je kadila in me malce opita, včasih odpeljala v posebno sobo in naročila cigane. Ti so vstopali precej hrupno, razbrzdano. Pred skupino je stopal star cigan oblečen v kozaško suknjo s portami, s kitaro na traku svetlo modre barve, obešeno čez ramo. Imel je modrikasto
siv obraz utopljenca in plešasto glavo, podobno lito železni krogli. Za njim je prišla ciganka, solistka, z nizkim čelom in smolnato grivo na njem… Ona je poslušala petje s koprnečim, nenavadnim nasmeškom… Ob treh ali štirih zjutraj sem jo odpeljal domov. Pred hišnim pragom je od sreče zaprla oči. Poljubljal sem njen moker krzneni ovratnik in v nekakšnem navdušenju odhitel do Rdečih vrat. - Tudi jutri in pojutrišnjem bo povsem enako, - sem razmišljal, - ista muka, ista sreča… Kljub temu, pa je to sreča, velika sreča.
Minila sta januar in februar, nastopil je pust. Naročila mi je, da pridem v »nedeljo odpuščanja« k njej, ob petih popoldne. Ko sem prispel, sem jo že srečal oblečeno v kratek astrahanov kožušček, z astrahanovim klobučkom na glavi in obuto v črne klobučevinaste visoke galoše.
- Vsa v črnem! – sem rekel, ko sem vstopil, kot vselej veselo.
Imela je prijazno mirne oči.
- Saj je jutri popoln ponedeljek, - je odgovorila, izvlekla roko v črni glaze rokavici iz astrahanovega mufa in mi jo podala. - Gospod, vladar mojega življenja – ali bi želeli oditi z menoj do Novodjevičjega samostana?
Začudil sem se in hitel odgovoriti:
- Želim!
- Kaj bi samo od krčme do krčme, - je dodala.- Včeraj zjutraj sem bila na Rogožskem pokopališču.
Še bolj sem se začudil:
- Na pokopališču, zakaj? Ali je to znamenito razkolniško pokopališče?
- Ja, razkolniško. Gre za rusko zgodovino pred Petrom Velikim. Pokopali so njihovega nadškofa. Predstavljajte si: grob – hrastova rakev, kot v davnini, zlat brokat, kot bi bil kovan, obraz rajnkega pokrit z belim zračnim pokrivalom, izvezenim z grobo črno vezjo – lepota in strahota. Ob grobu pa diakoni z »ripidami« in »trikirijami«…
- Kako pa to, da vi to poznate? »Ripide«, »trikirije«!
- Vidite, ne poznate me.
- Nisem vedel, da ste tako religiozni.
- To ni religioznost. Ne vem, kaj…Jaz, na primer pogosto zahajam ob jutrih ali večerih, ko me vi ne vlačite po restavracijah, v kremeljske stolnice, ko vi tega niti ne slutite… - Torej: diakoni – pa kakšni! »Pjeresvet i Oslabja«! Pa na dveh korih dva zbora, vsi presveti: visoki, mogočni v dolgih črnih suknjah – pojejo in se izmenjujejo – najprej en zbor, nato drugi, vsi unisono in ne po notah, ampak »po ovinkih«. Notranjost groba je bila obložena z bleščečimi vejami jelk, zunaj pa mraz, sonce, sneg, ki slepi. Ne, vi tega ne razumete! Pojdiva…
Bil je miren večer, sončen, z ivjem na drevju. Na opečnato krvavih zidovih samostana, so v tišini blebetale vrane, podobne redovnicam. Stolpna ura je rahlo in otožno zvonila. Odšla sva skozi vrata, v tišini so najini koraki škripali po snegu. Po pokopališču sva hodila po zasneženih potkah. Bilo je povsem svetlo, sonce je komaj zašlo. Na zlatem emajlu zahoda, so se v ivju, čudovito izrisovale veje s sivo koralno barvo. Okrog naju so, razkropljene po grobovih, z umirjenimi otožnimi plameni, skrivnostno brlele večne lučke. Hodil sem za njo in ginjen opazoval njene majhne sledi, »zvezdice«, ki so jih v snegu zapuščale nove črne galoše. Ko je to začutila, se je nenadoma obrnila:
- Vi me dejansko ljubite! – je rekla v rahli zadregi in zmajala z glavo.
Ustavila sva se pred grobovoma Ertla in Čehova. Roki je držala v spuščenem mufu, dolgo gledala na nagrobnik Čehova, nato pa skomignila z rameni:
- Kakšna nasprotujoča si mešanica navideznega ruskega stila in Umetniškega gledališča!
Postalo je temno, mrazilo je, ko sva odhajala skozi vrata, poleg katerih je na kozlu pokorno sedel moj Fjodor.
- Malo se bova še peljala, - je rekla, - nato bova odšla k Jegorovu na bline…Samo ne hiti, Fjodor, prav?
- Razumem.
- Nekje na Ordinku je hiša, kjer je živel Gribojedov. Pojdiva jo poiskati…
Sam ne vem zakaj smo se odpeljali do Ordinke, se dolgo vozili po nekih uličicah med vrtovi. Bili smo tudi v uličici Gribojedova. Le kdo bi nam lahko pokazal hišo v kateri je živel Gribojedov? Mimoidočih ni bilo, pa tudi, le koga bi zanimal Gribojedov? Temno je bilo že nekaj časa. Za drevjem, posutim z ivjem, so osvetljena okna postajala rožnata…
- Tu je še Marfo – Mariinski samostan, - je rekla.
Nasmejal sem se:
- Ali ponovno v samostan?
- Ne, samo omenila sem…
Pritličje gostilne Jegorova v Ohotnem rjadu, je bilo polno razcapanih, toplo oblečenih izvoščkov, ki so rezali bline, čezmerno prelite z maslom in kislo smetano. Bilo je soparno kot v kopališču. V zgornjih sobah z nizkimi stropovi, ki so tudi bile zelo tople, so starokopitni trgovci, pekoče bline s svežim kaviarjem, zalivali s šampanjcem. - Odšla sva v sosednjo sobo, kjer je pred črno ikono troroke Matere božje, gorela lučka. Za daljšo mizo sva sedla na črni usnjeni divan… Puhek nad njeno zgornjo ustnico je bil v ivju, jantarno lice je zlahka postajalo rožnato, črnina šarenice se je povsem zlila z zenico. Svojih navdušenih oči nisem mogel odvrniti od nje. Potegnila je robček iz duhtečega mufa in rekla:
- Vse je v redu. Spodaj debeli možaki, tu pa blini s šampanjcem in troroka Mati božja. Tri roke! Saj to je Indija! Vi, gospod, vi vse te Moskve ne morete razumeti tako, kot jo jaz.
- Lahko, lahko! – sem odgovoril. – Dovolite, da naročim močan obed!
- Kaj to pomeni močan?
- To pomeni krepak. Ali ne poznate? »Reče Gjurgi…«
- Kako dobro! Gjurgi!
- Ja, knez Jurij Dolgoroki. - Reče Gjurgi Svjatoslavu, knezu Severskemu: - Pridi brat, k meni v Moskvo – in ukaže pripraviti močan obed.
- Kako dobro! Tako se je samo v nekih severnih samostanih, še danes, obdržala ta Rusija. Ja, pa še v cerkvenih pesmih. Pred kratkim sem šla v samostan »Začetja«. Ne morete si misliti, kako tam psalmisti krasno pojejo! V Čudovem pa še lepše. Lansko leto sem šla tja v tednu pred veliko nočjo. Ah, kako prijetno je bilo! Povsod luže, mehak zrak, v duši nežno in otožno. Ves čas pa ta občutek domovine, njene preteklosti… Vsa vrata v stolnico so odprta. Ves dan vstopajo in izstopajo preprosti ljudje, ves dan poteka služba božja… Oh, šla bom v nek samostan, v kakšen najbolj zapuščen, vologdski, vjatski!
Želel sem reči, da bi v tem primeru, tudi jaz odšel ali pa nekoga ranil, da bi me pregnali na Sahalin.
Od vznemirjenja sem pričel kaditi. Pristopil pa je natakar, v belih hlačah in beli srajci, podpasani s pletenico malinove barve in spoštljivo pripomnil:
- Oprostite, gospod, pri nas se ne kadi…
Naglo je pričel govoriti s priliznjeno uslužnostjo:
- Kaj boste naročili k blinom? Domačo travarico? Morda kaviarček, losočka? K ribji juhici priporočamo naš izredno dober heres, a k navagici…
- Tudi k navagici heres, - je dodala in me razveselila s svojo zgovornostjo, ki je trajala ves večer.
Tisto, o čemer je govorila v nadaljevanju, sem raztreseno poslušal. Govorila pa je z rahlim sijajem v očeh:
- Tako rada imam rusko letopisje in zgodbe. Vedno znova prebiram to, kar mi posebno ugaja dokler se ne naučim na pamet. - V ruski deželi je bilo mesto, poimenovano Murom. V njem je vladal samodržec, pravoverni knez Pavel. V njegovo ženo se je naselil razuzdani duh letečega zmaja. Ta zmaj se je pojavljal v prekrasni človeški podobi…
Za šalo sem gledal prestrašeno:
- Oj, kakšna groza!
Nadaljevala je, ne da bi me slišala:
- Bog jo je na ta način preizkušal. Ko je prišel čas smrti, sta knez in kneginja milo prosila boga, da oba premineta v istem dnevu. Dogovorila sta se, da bi bila pokopana v istem grobu. Ukazala sta sezidati kamnito grobnico z dvema sarkofagoma. Istočasno sta se oblekla v meniški oblačili…
Kljub moji raztresenosti, sta se v meni izmenjevala začudenje in nemir:
- Kaj se sedaj dogaja z njo?
Ko sem jo ta večer ob enajstih odpeljal domov, ob povsem neobičajni uri in se je pri vhodu poslovila, me je, ko sem že sedel na saneh, nenadoma zadržala:
- Čakajte malo. Pridite jutri zvečer k meni, a ne pred deseto. Po končani sezoni Umetniškega gledališča, bo jutri igralska pogostitev.
- Tako torej? – sem vprašal. Ali želite iti na to pogostitev?
- Ja.
- Rekli ste že, da ne poznate nič bolj plehkega, kot so te pogostitve!
- Tudi sedaj sem enakega mnenja, pa vendar želim iti.
V mislih sem zmajal z glavo, - vse to so kaprice, moskovske kaprice! Odzval sem se pogumno:
- All right!
Naslednjega dne, sem se, ob desetih zvečer, z dvigalom pripeljal do njenih vrat. Vrata sem odprl s svojim ključem, nisem pa takoj vstopil iz temne predsobe. V sobi je bilo neverjetno svetlo, vse je bilo prižgano: lestenci, luči ob straneh ogledala in visoka svetilka z lahnim senčnikom, ki je bila pri vzglavju divana. Od pianina so se slišali uvodni zvoki »Sonate v mesečini«. Vse je lebdelo v zraku in bolj, ko so se zvoki razlegali, bolj je bilo mučno, vabeče, ob blaženi otožnosti lune. Zaloputnil sem vrata predsobe, zvoki so prenehali, zaslišalo se je šumenje obleke. Vstopil sem. Vzravnano in nekoliko teatralno je stala poleg pianina. Oblečena je bila v črno žametno obleko, v kateri je bila videti bolj vitka. Obleka je izražala eleganco, smolnati lasje so bili okrašeni. Razgaljene roke, ramena in zgornji del nedrij so bili jantarno zagoreli. Vzdolž nalahno napudranih lic, ogljenih žametnih oči in purpurnih žametnih ustnic, so se bleščali diamantni uhani. Črni lesketajoči se lasje so bili zviti na senceh. Vse to ji je dajalo videz orientalske lepotice s preproste slike.
- Če bi bila pevka in bi pela na estradi, - je rekla, ko je videla moj osupli obraz, - bi na ploskanje odgovorila s prijaznim nasmehom in z nalahnimi prikloni na desno in levo, navzgor in v parter; bi pa z nogo, vljudno in pozorno, odstranila vlečko, da ne bi stopila nanjo…
Na pogostitvi je veliko kadila in srebala šampanjec, pozorno gledala igralce, nastopajoče spremljala s klici in pripevi, v stilu pariških manir; tako velikega Stanislavskega, z belimi lasmi in črnimi obrvmi, kot zajetnega Moskvina z naočniki na »koritastem« obrazu. Oba sta, s posebno resnostjo in prizadevnostjo, izvajala obupen kankan in to na način, da sta se nagibala nazaj in spravljala občinstvo v krohot. K nama je, z bokalom v roki pristopil Kačalov, bled od pijanosti. Na njegovo zelo potno čelo je padal šop njegovih beloruskih las. Dvignil je bokal, jo pogledal z izumetničenim mračnim pogledom in rekel s svojim nizkim igralskim glasom:
- Carska devica, Šamahanska cesarica, na tvoje zdravje!
Obotavljivo se mu je nasmehnila in trčila z njim. Prijel je njeno roko, se pijano pritisnil obnjo in toliko, da ni padel. Obvladal se je, stisnil ustnice, me pogledal:
- Kdo pa je ta lepotec? Sovražim ga!
Nato je lajna v ritmu cepetajoče polke zahropela, zažvižgala in zagrmela. Do naju je z drsajočimi koraki pridrvel, manjši, večno nekam hiteč in nasmejan Suleržickij, se priklonil s hotelsko vljudnostjo in naglo zamrmral:
- Dovolite, da vas povabim na polkico Tranblan…
Dvignila se je z nasmehom ter spretno in na kratko potrkavala z nogami. Uhani so se zableščali. Vsa v črnem, z razgaljenimi rameni in rokami je odšla z njim med mize. Spremljali so ju navdušeni pogledi in ploskanje, medtem pa je on z dvignjeno glavo kričal kot kozel: Pojdiva, pojdiva kar urneje plesati polko!
Ob treh zjutraj se je dvignila z napol priprtimi očmi. Ko sva se oblekla, je pogledala mojo bobrovo kučmo, pogladila moj bobrov ovratnik in odšla k izhodu. Na pol v šali, na pol resno je rekla:
- Vsekakor krasen. Kačalov je prav povedal…Zmaj v človeški podobi, ki je prekrasna…
Po poti je molčala. Zaradi snežnega meteža, obsijanega z luno, ki ji ga je nosilo nasproti, je sklonila glavo. Nad Kremljem se je polna luna potapljala v oblakih.
- Je kot nekakšna svetleča lobanja, - je rekla. Na stolpu Spasskega je ura odbila tri. Rekla je še: - Kako starodavni zvok, nekako pločevinast in jeklen. Tudi v petnajstem stoletju je, ob treh zjutraj, odzvanjal ta zvok. Tudi v Florenci je enako udarjanje, ki me je spomnilo na Moskvo.
Ko se je Fjodor ustavil pri vhodu, je brezbarvno rekla:
- Odslovite ga…
Osupel, - saj mi ni nikoli dovolila, da bi prišel k njej ponoči, - sem zmedeno rekel:
- Fjodor, peš se bom vrnil…
Z dvigalom sva se molče odpeljala na vrh, stopila v nočno toplino in tišino stanovanja, ki so ga ogrevali brneči kaloriferji. Snel sem ji od snega spolzek kožušček; z las si je snela moker mehek šal in mi ga podala. Ob šumenju spodnjega krila je hitro odšla v spalnico. Slekel sem se, odšel v prvo sobo in zgubljen, z otrplim srcem, sedel na turški divan. Od odprtih vrat osvetljene spalnice so se slišali koraki in kako se je trudila obdržati lasnice v laseh, ko je potegnila obleko preko glave. Vstal sem in odšel do vrat. S hrbtom je bila obrnjena proti meni, pred stoječim ogledalom je stala obuta le v labodje copatke in si z želvovinastim glavnikom razčesavala črne niti dolgih las, ki so ji obdajale obraz.
-Govoril je, da premalo mislim nanj, - je rekla in odvrgla glavnik pod ogledalo. Vrgla je lase na hrbet in se obrnila proti meni: - Ne, mislila sem…
Ob zori sem začutil njeno premikanje. Odprl sem oči in jo videl, kako nepremično zre vame. V topli postelji sem se privzdignil in odmaknil od njenega telesa. Sklonila se je nadme in tiho rekla:
- Danes zvečer odhajam v Tver. Ali za dalj časa, ve sam bog…
Svoj obraz je prižela k mojemu, čutil sem trepetanje mokrih trepalnic.
- Takoj, ko prispem, ti bom vse napisala. Vse o bodočnosti ti napišem. Oprosti, toda sedaj me pusti, zelo sem utrujena… Legla je na blazino.
Obzirno sem se oblekel, jo plaho poljubil na lase in po prstih odšel na stopnišče, osvetljeno z bledo svetlobo.
Odšel sem peš po na novo zapadlem, oprijemajočem snegu. Metež je že pojenjal, vse je bilo spokojno in videlo se je dalj po ulici. Dišalo je po snegu, prijeten vonj pa je prihajal tudi iz pekarn. Prispel sem do Iverske kapele. V notranjosti je vroče plalo in sijalo od kresa sveč. Stal sem v množici stark in beračev. Padel sem na kolena in snel kapo. Nekdo me je potrepljal po ramenu. Ozrl sem se. Neka starka me je gledala. Od solz žalosti je imela zguban obraz.
- Oh, ne žalosti se tako! Greh je, greh!
Čez dva tedna sem prejel pismo, ki je bilo kratko. V njem me je, ljubeznivo, vendar odločno prosila, da je več ne čakam in ne poskušam iskati in videti. »V Moskvo se ne vračam, odšla se bom spokoriti, nato pa bom morda postala redovnica…Daj bog, da si ne bi premislila, saj je zaman podaljševati in povečevati najino trpljenje…«
Izpolnil sem ji željo. Dolgo sem se izgubljal v zanikrnih krčmah, se vdajal pijači in vse bolj in bolj propadal.
Le polagoma sem si opomogel. Vse skupaj pa je bilo brezupno, nepozabno… Od tistega popolnega ponedeljka sta minili skoraj dve leti…
Leta štirinajst, na novo leto, je prav tako, ko tistega nepozabnega dne, bil tih, sončen večer. Odšel sem v prazno Arhangelsko stolnico. Dolgo sem stal – nisem molil. V mraku sem opazoval medlo svetlikanje starega zlata na ikonah in nagrobnih ploščah moskovskih carjev. Stal sem v posebni tišini prazne cerkve, v kateri si ne upaš niti vzdihniti, kot da bi nekaj pričakoval. Ko sem odšel iz stolnice, sem rekel izvoščku, naj me zapelje na Ordinko. Konj je, kot takrat, stopal po temnih uličicah, med vrtovi, skozi katere so bila vidna osvetljena okna hiš.
Peljal sem se po ulici Gribojedova in jokal na vso moč…
Na Ordinki sem ustavil izvoščka pred vrati Marfo – Mariinskega samostana. Tam so na dvorišču črnele kočije. Videla so se odprta vrata v majhno osvetljeno cerkev. Od tam se je slišalo bridko in milo petje dekliškega zbora.
Ne vem zakaj, a prav zaželel sem si oditi tja. Pred vrati mi je hišnik zaprl pot in me vljudno prosil:
- Ne morete, gospod, ne morete!
- Kako ne morem? V cerkev ne morem?
- Lahko, gospod, seveda lahko. V božjem imenu pa vas prosim, da ne greste, tam sta sedaj velika kneginja Jelzavet Fjedrovna in veliki knez Mitrij Paljič…
Dal sem mu rubelj, on pa je zaskrbljen vzdihnil in me spustil. Komaj pa sem stopil na dvorišče, so iz cerkve prišli tisti, ki so v rokah nosili ikone, praporje. Za njimi je, vsa v belem in dolgem, z nežnim obrazom, z belim pokrivalom, na katerem je na predelu čela bil izvezen zlat križ, počasi in dostojanstveno stopala s spuščenimi očmi in večjo svečo v rokah, velika kneginja. Za njo se je, v odsevu plamenov sveč, vila bela vrsta mimoidočih redovnic ali sester. Ne vem, kdo so bile in kam so šle, pa tudi tega ne vem, zakaj sem jih tako pozorno opazoval. Ena od sredinskih mimoidočih je nenadoma dvignila glavo z belim pokrivalom, z roko zavarovala svečko in v temo uprla pogled svojih črnih oči. Bilo je, kot da bi jih uprla vame… Le kaj je lahko videla v temi? Kako je mogla začutiti mojo prisotnost? Obrnil sem se in odšel skozi vrata.
I. Bunin – »Popoln ponedeljek« - 12. maja, 1944
Obiskovala je tečaje, zelo redko, a vendar. Spraševal sem jo: - Zakaj?«. Skomignila je: - Zakaj pa se svet sploh vrti? Mar razumemo svoja ravnanja? Razen tega me zanima zgodovina…« Živela je sama. Za njenega ovdovelega, upokojenega očeta, izobraženega človeka imenitnega trgovskega rodu, so skrbeli v Tveru in je tako, kot vsi trgovci, nekaj zbiral. Zaradi pogleda na Moskvo, je najela vogalno stanovanje v petem nadstropju, nasproti cerkve Odrešenika. V stanovanju sta bili dve sobi, vendar prostorni in dobro opremljeni. V prvi sobi je večino prostora zavzemal širok turški divan. Tu je bil tudi drag pianino, na katerem se je počasi učila igrati krasen, hipnotični pričetek »Sonate v mesečini« - a le ta pričetek. Na pianinu in na mizici pred ogledalom so, v kristalnih vazah, cvetele lepe rože. Po mojem naročilu, so ji vsako soboto prinašali sveže rože. Ko sem v soboto zvečer prišel k njej, je ležala na divanu, nad katerim je, ne da bi človeku bilo jasno zakaj, visel portret bosega Tolstoja. Hitro mi je ponudila svojo roko, da bi jo poljubil. Raztreseno je rekla: - Hvala za rože… Prinašal sem ji košare čokolade, nove knjige – Hofmannsthala, Schnitzlerja, Tetmajerja, Pšibiševskega in za vse prejel le »hvala« in iztegnjeno toplo roko, včasih pa ukaz, da sedem poleg divana, ne da bi si slekel plašč. - Nerazumljivo mi je zakaj, - je zamišljeno rekla, ko je opazovala moj bobrov ovratnik, - kaže pa, da ni nič boljšega, kot vonj po zimskem zraku, ko stopiš z dvorišča v sobo… Bilo je tako, kot da ničesar ne potrebuje: ne rož, ne knjig, ne kosil, ne gledališč, ne večerij v predmestju, čeprav so ji, kljub vsemu, rože bile ljube in neljube, vse knjige, ki sem ji prinesel je vedno prebrala, celo košarico čokolade je pojedla v enem dnevu, kosil in večerij pa ni pojedla nič manj kot jaz – polnjene štručke »rastegaj« poleg izvrstne ribje juhe, pečene leščarke v smetani. Včasih je rekla: - Ne razumem, kako ljudem ni nadležno, da vsak dan kosijo, večerjajo. Vendar pa je tudi sama kosila in večerjala, kot je to bila navada v Moskvi. Njene bolj opazne slabosti so bile: dobra obleka, žamet, svila, drago krzno…
Oba sva bila bogata, zdrava, mlada in tako privlačna, da sva v restavracijah, na koncertih, plenila poglede ljudi. Ker sem bil po rodu iz Penzenske gubernije, sem v tem času bil, sam ne vem zakaj, južnjaško ognjevito lep. Bil sem celo »nespodobno lep«, kot mi je enkrat rekel nek znameniti igralec, neverjetno debel človek, velik požeruh, a pameten človek. - Vrag vedi, kdo ste, morda kakšen Sicilijanec, - je rekel zasanjano. Tudi moj značaj je bil južnjaški, živahen, vedno pripravljen za osrečujoč nasmeh in dobro šalo. Njena lepota je bila, v nekem smislu, indijska, perzijska. Rjavo jantarni obraz, prekrasni lasje in nekako zlovešči v svoji popolni črnini, mehko bleščeče obrvi, kot črna sobolja koža, ognjeno črne žametne oči. Usta, z osvajajočimi žametastimi živo rdečimi ustnicami, so bila poudarjena s temnim puhkom. Ko je odhajala od doma, si je najraje nadela žametno obleko granatno rdeče barve in obula enake čevlje z zlatimi zaponkami. Na tečaje pa je hodila kot skromna tečajnica in je, v vegetarijanski menzi na Arbatu, zajtrkovala za trideset kopejk. Tako, kot sem sam bil blebetav in prostosrčno vesel, pa je bila ona največkrat tiho. Vse, o čemer je razmišljala, je bilo, kot da bi se v to miselno poglobila. Ko je s knjigo v rokah ležala na divanu, jo je pogosto spustila in vprašujoče zrla pred seboj. To sem opazil, ko sem včasih, tudi podnevi, prišel k njej. Vsak mesec je tri do štiri dni ostajala doma in ni odhajala ven. Ležala in brala je in me pripravila do tega, da sem sedel v naslanjač poleg divana in molče bral.
- Zelo ste blebetavi in nemirni, - je rekla, - dovolite mi, da končam poglavje…
- Če ne bi bil blebetav in nemiren, je verjetno, da vas ne bi spoznal, - sem odgovoril in jo s tem spomnil na najino poznanstvo.
Ko sem bil decembra prisoten na predavanju Andreja Belova v Umetniškem krožku, na katerem je pel, tekal in plesal kot na estradi, sem se obračal in krohotal. Slučajno se je znašla na fotelju poleg mene in me sprva z nekakšno zadržanostjo opazovala, nato pa se je tudi ona nasmejala. Takoj sem se veselo obrnil k njej.
- Kljub temu, - je rekla, - malo umolknite, preberite nekaj, pokadite…
- Ne morem molčati! Niti predstavljati si ne morete moje silne ljubezni do vas! Vi me nimate radi!
- Predstavljam si. Kar pa zadeva mojo ljubezen do vas, jo vi dobro poznate, saj razen očeta in vas, nimam nikogar na svetu. V vsakem primeru ste zame prvi in zadnji. Vam je to malo? Pa dovolj o tem. Če mi ne dovolite brati, pa pijva čaj…
Vstal sem, zavrel vodo v električnem čajniku, ki je stal na mizici za divanom, vzel iz orehove omarice, ki je stala v kotu za mizico, skodelice in krožničke in govoril, kar mi je padlo na misel.
- Ali ste prebrali »Ognjenega angela«?
- Samo prelistala sem, ne morem brati, ker je tako izumetničeno napisano.
- Zakaj ste včeraj nenadoma odšli s koncerta Šaljapina?
- Preveč je bil drzen, pa tudi rumenolase Rusije nimam rada.
- Ja, veliko tega…
- Čudna ljubezen, - sem razmišljal in dokler voda ni zavrela, sem stal in gledal skozi okno. V sobi je dišalo po cvetju in zdelo se mi je, da se je ona združila s tem vonjem. Pod enim od oken se je, v daljavi nizko za reko, kazala ogromna podoba modrikasto sive Moskve. Na drugem koncu, bolj levo, je bilo videti del Kremlja. Nasproti, se je nekje v oddaljenosti, belila precej nova gmota katedrale Kristusa Odrešenika. Na zlati kupoli so, kot modrikaste pege, bile videti kavke, ki so jo večno obkrožale. - Čudno mesto! – sem si rekel, ko sem pomislil na ulico Ohotnij rjad, kapelico Iverska, na Vasilija Blaženega in – Spas- na- Boru, italijanski stolnici – pa na tisto nekaj kirgiškega na ostrinah stolpov kremeljskega obzidja…
Če sem prišel k njej, ko se je mračilo, sem jo včasih zalotil na divanu, odeto samo v svilen kaftan, obrobljen s soboljevino. Kot je rekla, ga je podedovala od svoje astrahanske babice. Sedel sem poleg nje v poltemi, pri neprižganem ognju. Poljubljal sem ji roke, noge in presenetljivo gladko telo… Molčala je in se ni ničemur upirala. Nestrpno sem iskal njena vroča usta. Ponudila mi jih je in že sunkovito dihala – vse pa molče. Ko je začutila, da se ne morem več obvladovati, me je odsunila in ne da bi povišala glas prosila, da prižgem luč. Nato je odšla v spalnico. Prižgal sem luč, sedel na vrtljivi stolček pri pianinu, počasi prihajal k sebi in se hladil od strastne omame. Čez četrt ure je prišla iz spalnice oblečena in že pripravljena za odhod. Bila je umirjena in preprosta, taka, kot da se pred tem ni zgodilo nič:
- Kam sedaj? Morda v »Metropolj«?
Ves večer sva se ponovno pogovarjala o postranskih zadevah.
Kmalu po najinem zbližanju, ko sem spregovoril tudi o zakonu, mi je rekla:
- Ne, za možitev nisem sposobna. Nisem sposobna, nisem sposobna…
To mi ni vzelo upanja. - Enkrat bo vse jasno! – sem si rekel in upal, da bo sčasoma spremenila svojo odločitev. O zakonu nisem več govoril. Najino nepopolno zbližanje se mi je včasih zdelo nevzdržno. Kaj pa mi je preostalo drugega, kot upanje, da bo sčasoma vse v redu. Nekoč, v mraku, ko sem sedel poleg nje, sem se prijel za glavo:
- Ne, to presega moje moči! Zakaj je potrebno, da se tako okrutno mučiva!
Bila je tiho.
- Kljub vsemu, to ni ljubezen, ni ljubezen…
Odzvala se je iz teme:
- Možno. Le kdo bi vedel, kaj je ljubezen?
- Jaz, jaz pa vem! – sem vzkliknil. – In čakal bom, da boste tudi vi spoznali, kaj sta ljubezen, sreča!
- Sreča, sreča…Najina sreča je, prijateljček, kot voda v ribiški mreži: ko jo vlečeš, se napihne, ko pa jo izvlečeš, ni v njej ničesar.
- Kaj je to?
- Tako je Platon Karatejev govoril Pierru.
Zamahnil sem z roko:
- Ah, bog z njo, s to vzhodnjaško modrostjo!
Ves večer sem ponovno govoril o nepomembnih zadevah, o novi postavitvi Umetniškega gledališča, o novi povesti Andrejeva… Ponovno sem bil zadovoljen tudi s tem, da na letečih in drvečih saneh, sedim tesno ob njej, oblečeno v gladek kožušček in se je držim. Nato z njo stopam v zelo obljudeno dvorano restavracije, ob zvokih koračnice iz »Aide«. Skupaj jeva in pijeva, poslušam njen počasen glas, opazujem ustnice, ki sem jih poljubljal pred eno uro. - Jo poljubljal, - sem si govoril, ko sem jih z navdušujočo hvaležnostjo opazoval, pa temen puhek pod njimi, žametno obleko barve granatovca, ramena in ovalne prsi. Vonjal sem narahlo oster vonj njenih las in si mislil: - Moskva, Astrahan, Perzija, Indija! V restavracijah na obrobju mesta, je proti koncu dneva, ob kroženju cigaretnega dima, postajalo vse bolj hrupno. Tudi ona je kadila in me malce opita, včasih odpeljala v posebno sobo in naročila cigane. Ti so vstopali precej hrupno, razbrzdano. Pred skupino je stopal star cigan oblečen v kozaško suknjo s portami, s kitaro na traku svetlo modre barve, obešeno čez ramo. Imel je modrikasto
siv obraz utopljenca in plešasto glavo, podobno lito železni krogli. Za njim je prišla ciganka, solistka, z nizkim čelom in smolnato grivo na njem… Ona je poslušala petje s koprnečim, nenavadnim nasmeškom… Ob treh ali štirih zjutraj sem jo odpeljal domov. Pred hišnim pragom je od sreče zaprla oči. Poljubljal sem njen moker krzneni ovratnik in v nekakšnem navdušenju odhitel do Rdečih vrat. - Tudi jutri in pojutrišnjem bo povsem enako, - sem razmišljal, - ista muka, ista sreča… Kljub temu, pa je to sreča, velika sreča.
Minila sta januar in februar, nastopil je pust. Naročila mi je, da pridem v »nedeljo odpuščanja« k njej, ob petih popoldne. Ko sem prispel, sem jo že srečal oblečeno v kratek astrahanov kožušček, z astrahanovim klobučkom na glavi in obuto v črne klobučevinaste visoke galoše.
- Vsa v črnem! – sem rekel, ko sem vstopil, kot vselej veselo.
Imela je prijazno mirne oči.
- Saj je jutri popoln ponedeljek, - je odgovorila, izvlekla roko v črni glaze rokavici iz astrahanovega mufa in mi jo podala. - Gospod, vladar mojega življenja – ali bi želeli oditi z menoj do Novodjevičjega samostana?
Začudil sem se in hitel odgovoriti:
- Želim!
- Kaj bi samo od krčme do krčme, - je dodala.- Včeraj zjutraj sem bila na Rogožskem pokopališču.
Še bolj sem se začudil:
- Na pokopališču, zakaj? Ali je to znamenito razkolniško pokopališče?
- Ja, razkolniško. Gre za rusko zgodovino pred Petrom Velikim. Pokopali so njihovega nadškofa. Predstavljajte si: grob – hrastova rakev, kot v davnini, zlat brokat, kot bi bil kovan, obraz rajnkega pokrit z belim zračnim pokrivalom, izvezenim z grobo črno vezjo – lepota in strahota. Ob grobu pa diakoni z »ripidami« in »trikirijami«…
- Kako pa to, da vi to poznate? »Ripide«, »trikirije«!
- Vidite, ne poznate me.
- Nisem vedel, da ste tako religiozni.
- To ni religioznost. Ne vem, kaj…Jaz, na primer pogosto zahajam ob jutrih ali večerih, ko me vi ne vlačite po restavracijah, v kremeljske stolnice, ko vi tega niti ne slutite… - Torej: diakoni – pa kakšni! »Pjeresvet i Oslabja«! Pa na dveh korih dva zbora, vsi presveti: visoki, mogočni v dolgih črnih suknjah – pojejo in se izmenjujejo – najprej en zbor, nato drugi, vsi unisono in ne po notah, ampak »po ovinkih«. Notranjost groba je bila obložena z bleščečimi vejami jelk, zunaj pa mraz, sonce, sneg, ki slepi. Ne, vi tega ne razumete! Pojdiva…
Bil je miren večer, sončen, z ivjem na drevju. Na opečnato krvavih zidovih samostana, so v tišini blebetale vrane, podobne redovnicam. Stolpna ura je rahlo in otožno zvonila. Odšla sva skozi vrata, v tišini so najini koraki škripali po snegu. Po pokopališču sva hodila po zasneženih potkah. Bilo je povsem svetlo, sonce je komaj zašlo. Na zlatem emajlu zahoda, so se v ivju, čudovito izrisovale veje s sivo koralno barvo. Okrog naju so, razkropljene po grobovih, z umirjenimi otožnimi plameni, skrivnostno brlele večne lučke. Hodil sem za njo in ginjen opazoval njene majhne sledi, »zvezdice«, ki so jih v snegu zapuščale nove črne galoše. Ko je to začutila, se je nenadoma obrnila:
- Vi me dejansko ljubite! – je rekla v rahli zadregi in zmajala z glavo.
Ustavila sva se pred grobovoma Ertla in Čehova. Roki je držala v spuščenem mufu, dolgo gledala na nagrobnik Čehova, nato pa skomignila z rameni:
- Kakšna nasprotujoča si mešanica navideznega ruskega stila in Umetniškega gledališča!
Postalo je temno, mrazilo je, ko sva odhajala skozi vrata, poleg katerih je na kozlu pokorno sedel moj Fjodor.
- Malo se bova še peljala, - je rekla, - nato bova odšla k Jegorovu na bline…Samo ne hiti, Fjodor, prav?
- Razumem.
- Nekje na Ordinku je hiša, kjer je živel Gribojedov. Pojdiva jo poiskati…
Sam ne vem zakaj smo se odpeljali do Ordinke, se dolgo vozili po nekih uličicah med vrtovi. Bili smo tudi v uličici Gribojedova. Le kdo bi nam lahko pokazal hišo v kateri je živel Gribojedov? Mimoidočih ni bilo, pa tudi, le koga bi zanimal Gribojedov? Temno je bilo že nekaj časa. Za drevjem, posutim z ivjem, so osvetljena okna postajala rožnata…
- Tu je še Marfo – Mariinski samostan, - je rekla.
Nasmejal sem se:
- Ali ponovno v samostan?
- Ne, samo omenila sem…
Pritličje gostilne Jegorova v Ohotnem rjadu, je bilo polno razcapanih, toplo oblečenih izvoščkov, ki so rezali bline, čezmerno prelite z maslom in kislo smetano. Bilo je soparno kot v kopališču. V zgornjih sobah z nizkimi stropovi, ki so tudi bile zelo tople, so starokopitni trgovci, pekoče bline s svežim kaviarjem, zalivali s šampanjcem. - Odšla sva v sosednjo sobo, kjer je pred črno ikono troroke Matere božje, gorela lučka. Za daljšo mizo sva sedla na črni usnjeni divan… Puhek nad njeno zgornjo ustnico je bil v ivju, jantarno lice je zlahka postajalo rožnato, črnina šarenice se je povsem zlila z zenico. Svojih navdušenih oči nisem mogel odvrniti od nje. Potegnila je robček iz duhtečega mufa in rekla:
- Vse je v redu. Spodaj debeli možaki, tu pa blini s šampanjcem in troroka Mati božja. Tri roke! Saj to je Indija! Vi, gospod, vi vse te Moskve ne morete razumeti tako, kot jo jaz.
- Lahko, lahko! – sem odgovoril. – Dovolite, da naročim močan obed!
- Kaj to pomeni močan?
- To pomeni krepak. Ali ne poznate? »Reče Gjurgi…«
- Kako dobro! Gjurgi!
- Ja, knez Jurij Dolgoroki. - Reče Gjurgi Svjatoslavu, knezu Severskemu: - Pridi brat, k meni v Moskvo – in ukaže pripraviti močan obed.
- Kako dobro! Tako se je samo v nekih severnih samostanih, še danes, obdržala ta Rusija. Ja, pa še v cerkvenih pesmih. Pred kratkim sem šla v samostan »Začetja«. Ne morete si misliti, kako tam psalmisti krasno pojejo! V Čudovem pa še lepše. Lansko leto sem šla tja v tednu pred veliko nočjo. Ah, kako prijetno je bilo! Povsod luže, mehak zrak, v duši nežno in otožno. Ves čas pa ta občutek domovine, njene preteklosti… Vsa vrata v stolnico so odprta. Ves dan vstopajo in izstopajo preprosti ljudje, ves dan poteka služba božja… Oh, šla bom v nek samostan, v kakšen najbolj zapuščen, vologdski, vjatski!
Želel sem reči, da bi v tem primeru, tudi jaz odšel ali pa nekoga ranil, da bi me pregnali na Sahalin.
Od vznemirjenja sem pričel kaditi. Pristopil pa je natakar, v belih hlačah in beli srajci, podpasani s pletenico malinove barve in spoštljivo pripomnil:
- Oprostite, gospod, pri nas se ne kadi…
Naglo je pričel govoriti s priliznjeno uslužnostjo:
- Kaj boste naročili k blinom? Domačo travarico? Morda kaviarček, losočka? K ribji juhici priporočamo naš izredno dober heres, a k navagici…
- Tudi k navagici heres, - je dodala in me razveselila s svojo zgovornostjo, ki je trajala ves večer.
Tisto, o čemer je govorila v nadaljevanju, sem raztreseno poslušal. Govorila pa je z rahlim sijajem v očeh:
- Tako rada imam rusko letopisje in zgodbe. Vedno znova prebiram to, kar mi posebno ugaja dokler se ne naučim na pamet. - V ruski deželi je bilo mesto, poimenovano Murom. V njem je vladal samodržec, pravoverni knez Pavel. V njegovo ženo se je naselil razuzdani duh letečega zmaja. Ta zmaj se je pojavljal v prekrasni človeški podobi…
Za šalo sem gledal prestrašeno:
- Oj, kakšna groza!
Nadaljevala je, ne da bi me slišala:
- Bog jo je na ta način preizkušal. Ko je prišel čas smrti, sta knez in kneginja milo prosila boga, da oba premineta v istem dnevu. Dogovorila sta se, da bi bila pokopana v istem grobu. Ukazala sta sezidati kamnito grobnico z dvema sarkofagoma. Istočasno sta se oblekla v meniški oblačili…
Kljub moji raztresenosti, sta se v meni izmenjevala začudenje in nemir:
- Kaj se sedaj dogaja z njo?
Ko sem jo ta večer ob enajstih odpeljal domov, ob povsem neobičajni uri in se je pri vhodu poslovila, me je, ko sem že sedel na saneh, nenadoma zadržala:
- Čakajte malo. Pridite jutri zvečer k meni, a ne pred deseto. Po končani sezoni Umetniškega gledališča, bo jutri igralska pogostitev.
- Tako torej? – sem vprašal. Ali želite iti na to pogostitev?
- Ja.
- Rekli ste že, da ne poznate nič bolj plehkega, kot so te pogostitve!
- Tudi sedaj sem enakega mnenja, pa vendar želim iti.
V mislih sem zmajal z glavo, - vse to so kaprice, moskovske kaprice! Odzval sem se pogumno:
- All right!
Naslednjega dne, sem se, ob desetih zvečer, z dvigalom pripeljal do njenih vrat. Vrata sem odprl s svojim ključem, nisem pa takoj vstopil iz temne predsobe. V sobi je bilo neverjetno svetlo, vse je bilo prižgano: lestenci, luči ob straneh ogledala in visoka svetilka z lahnim senčnikom, ki je bila pri vzglavju divana. Od pianina so se slišali uvodni zvoki »Sonate v mesečini«. Vse je lebdelo v zraku in bolj, ko so se zvoki razlegali, bolj je bilo mučno, vabeče, ob blaženi otožnosti lune. Zaloputnil sem vrata predsobe, zvoki so prenehali, zaslišalo se je šumenje obleke. Vstopil sem. Vzravnano in nekoliko teatralno je stala poleg pianina. Oblečena je bila v črno žametno obleko, v kateri je bila videti bolj vitka. Obleka je izražala eleganco, smolnati lasje so bili okrašeni. Razgaljene roke, ramena in zgornji del nedrij so bili jantarno zagoreli. Vzdolž nalahno napudranih lic, ogljenih žametnih oči in purpurnih žametnih ustnic, so se bleščali diamantni uhani. Črni lesketajoči se lasje so bili zviti na senceh. Vse to ji je dajalo videz orientalske lepotice s preproste slike.
- Če bi bila pevka in bi pela na estradi, - je rekla, ko je videla moj osupli obraz, - bi na ploskanje odgovorila s prijaznim nasmehom in z nalahnimi prikloni na desno in levo, navzgor in v parter; bi pa z nogo, vljudno in pozorno, odstranila vlečko, da ne bi stopila nanjo…
Na pogostitvi je veliko kadila in srebala šampanjec, pozorno gledala igralce, nastopajoče spremljala s klici in pripevi, v stilu pariških manir; tako velikega Stanislavskega, z belimi lasmi in črnimi obrvmi, kot zajetnega Moskvina z naočniki na »koritastem« obrazu. Oba sta, s posebno resnostjo in prizadevnostjo, izvajala obupen kankan in to na način, da sta se nagibala nazaj in spravljala občinstvo v krohot. K nama je, z bokalom v roki pristopil Kačalov, bled od pijanosti. Na njegovo zelo potno čelo je padal šop njegovih beloruskih las. Dvignil je bokal, jo pogledal z izumetničenim mračnim pogledom in rekel s svojim nizkim igralskim glasom:
- Carska devica, Šamahanska cesarica, na tvoje zdravje!
Obotavljivo se mu je nasmehnila in trčila z njim. Prijel je njeno roko, se pijano pritisnil obnjo in toliko, da ni padel. Obvladal se je, stisnil ustnice, me pogledal:
- Kdo pa je ta lepotec? Sovražim ga!
Nato je lajna v ritmu cepetajoče polke zahropela, zažvižgala in zagrmela. Do naju je z drsajočimi koraki pridrvel, manjši, večno nekam hiteč in nasmejan Suleržickij, se priklonil s hotelsko vljudnostjo in naglo zamrmral:
- Dovolite, da vas povabim na polkico Tranblan…
Dvignila se je z nasmehom ter spretno in na kratko potrkavala z nogami. Uhani so se zableščali. Vsa v črnem, z razgaljenimi rameni in rokami je odšla z njim med mize. Spremljali so ju navdušeni pogledi in ploskanje, medtem pa je on z dvignjeno glavo kričal kot kozel: Pojdiva, pojdiva kar urneje plesati polko!
Ob treh zjutraj se je dvignila z napol priprtimi očmi. Ko sva se oblekla, je pogledala mojo bobrovo kučmo, pogladila moj bobrov ovratnik in odšla k izhodu. Na pol v šali, na pol resno je rekla:
- Vsekakor krasen. Kačalov je prav povedal…Zmaj v človeški podobi, ki je prekrasna…
Po poti je molčala. Zaradi snežnega meteža, obsijanega z luno, ki ji ga je nosilo nasproti, je sklonila glavo. Nad Kremljem se je polna luna potapljala v oblakih.
- Je kot nekakšna svetleča lobanja, - je rekla. Na stolpu Spasskega je ura odbila tri. Rekla je še: - Kako starodavni zvok, nekako pločevinast in jeklen. Tudi v petnajstem stoletju je, ob treh zjutraj, odzvanjal ta zvok. Tudi v Florenci je enako udarjanje, ki me je spomnilo na Moskvo.
Ko se je Fjodor ustavil pri vhodu, je brezbarvno rekla:
- Odslovite ga…
Osupel, - saj mi ni nikoli dovolila, da bi prišel k njej ponoči, - sem zmedeno rekel:
- Fjodor, peš se bom vrnil…
Z dvigalom sva se molče odpeljala na vrh, stopila v nočno toplino in tišino stanovanja, ki so ga ogrevali brneči kaloriferji. Snel sem ji od snega spolzek kožušček; z las si je snela moker mehek šal in mi ga podala. Ob šumenju spodnjega krila je hitro odšla v spalnico. Slekel sem se, odšel v prvo sobo in zgubljen, z otrplim srcem, sedel na turški divan. Od odprtih vrat osvetljene spalnice so se slišali koraki in kako se je trudila obdržati lasnice v laseh, ko je potegnila obleko preko glave. Vstal sem in odšel do vrat. S hrbtom je bila obrnjena proti meni, pred stoječim ogledalom je stala obuta le v labodje copatke in si z želvovinastim glavnikom razčesavala črne niti dolgih las, ki so ji obdajale obraz.
-Govoril je, da premalo mislim nanj, - je rekla in odvrgla glavnik pod ogledalo. Vrgla je lase na hrbet in se obrnila proti meni: - Ne, mislila sem…
Ob zori sem začutil njeno premikanje. Odprl sem oči in jo videl, kako nepremično zre vame. V topli postelji sem se privzdignil in odmaknil od njenega telesa. Sklonila se je nadme in tiho rekla:
- Danes zvečer odhajam v Tver. Ali za dalj časa, ve sam bog…
Svoj obraz je prižela k mojemu, čutil sem trepetanje mokrih trepalnic.
- Takoj, ko prispem, ti bom vse napisala. Vse o bodočnosti ti napišem. Oprosti, toda sedaj me pusti, zelo sem utrujena… Legla je na blazino.
Obzirno sem se oblekel, jo plaho poljubil na lase in po prstih odšel na stopnišče, osvetljeno z bledo svetlobo.
Odšel sem peš po na novo zapadlem, oprijemajočem snegu. Metež je že pojenjal, vse je bilo spokojno in videlo se je dalj po ulici. Dišalo je po snegu, prijeten vonj pa je prihajal tudi iz pekarn. Prispel sem do Iverske kapele. V notranjosti je vroče plalo in sijalo od kresa sveč. Stal sem v množici stark in beračev. Padel sem na kolena in snel kapo. Nekdo me je potrepljal po ramenu. Ozrl sem se. Neka starka me je gledala. Od solz žalosti je imela zguban obraz.
- Oh, ne žalosti se tako! Greh je, greh!
Čez dva tedna sem prejel pismo, ki je bilo kratko. V njem me je, ljubeznivo, vendar odločno prosila, da je več ne čakam in ne poskušam iskati in videti. »V Moskvo se ne vračam, odšla se bom spokoriti, nato pa bom morda postala redovnica…Daj bog, da si ne bi premislila, saj je zaman podaljševati in povečevati najino trpljenje…«
Izpolnil sem ji željo. Dolgo sem se izgubljal v zanikrnih krčmah, se vdajal pijači in vse bolj in bolj propadal.
Le polagoma sem si opomogel. Vse skupaj pa je bilo brezupno, nepozabno… Od tistega popolnega ponedeljka sta minili skoraj dve leti…
Leta štirinajst, na novo leto, je prav tako, ko tistega nepozabnega dne, bil tih, sončen večer. Odšel sem v prazno Arhangelsko stolnico. Dolgo sem stal – nisem molil. V mraku sem opazoval medlo svetlikanje starega zlata na ikonah in nagrobnih ploščah moskovskih carjev. Stal sem v posebni tišini prazne cerkve, v kateri si ne upaš niti vzdihniti, kot da bi nekaj pričakoval. Ko sem odšel iz stolnice, sem rekel izvoščku, naj me zapelje na Ordinko. Konj je, kot takrat, stopal po temnih uličicah, med vrtovi, skozi katere so bila vidna osvetljena okna hiš.
Peljal sem se po ulici Gribojedova in jokal na vso moč…
Na Ordinki sem ustavil izvoščka pred vrati Marfo – Mariinskega samostana. Tam so na dvorišču črnele kočije. Videla so se odprta vrata v majhno osvetljeno cerkev. Od tam se je slišalo bridko in milo petje dekliškega zbora.
Ne vem zakaj, a prav zaželel sem si oditi tja. Pred vrati mi je hišnik zaprl pot in me vljudno prosil:
- Ne morete, gospod, ne morete!
- Kako ne morem? V cerkev ne morem?
- Lahko, gospod, seveda lahko. V božjem imenu pa vas prosim, da ne greste, tam sta sedaj velika kneginja Jelzavet Fjedrovna in veliki knez Mitrij Paljič…
Dal sem mu rubelj, on pa je zaskrbljen vzdihnil in me spustil. Komaj pa sem stopil na dvorišče, so iz cerkve prišli tisti, ki so v rokah nosili ikone, praporje. Za njimi je, vsa v belem in dolgem, z nežnim obrazom, z belim pokrivalom, na katerem je na predelu čela bil izvezen zlat križ, počasi in dostojanstveno stopala s spuščenimi očmi in večjo svečo v rokah, velika kneginja. Za njo se je, v odsevu plamenov sveč, vila bela vrsta mimoidočih redovnic ali sester. Ne vem, kdo so bile in kam so šle, pa tudi tega ne vem, zakaj sem jih tako pozorno opazoval. Ena od sredinskih mimoidočih je nenadoma dvignila glavo z belim pokrivalom, z roko zavarovala svečko in v temo uprla pogled svojih črnih oči. Bilo je, kot da bi jih uprla vame… Le kaj je lahko videla v temi? Kako je mogla začutiti mojo prisotnost? Obrnil sem se in odšel skozi vrata.
I. Bunin – »Popoln ponedeljek« - 12. maja, 1944