I.
To leto sem prvič oblekel študentsko uniformo. Vesel sem bil, da se je, s to posebno srečo, pričelo moje mlado svobodno življenje, ki se zgodi prav v tem obdobju. Odrasel sem na vasi, v strogi plemiški družini. Mladenič, ki je vneto sanjaril o ljubezni – njegova duša in telo pa sta bila še nedolžna. Zardeval je ob pogovorih gimnazijskih tovarišev o tej temi. Ti pa so se zmrdovali: »Ali ne bi ti, Meščerskij, raje postal menih?« To leto tudi nisem več zardeval. Ko sem prispel domov na počitnice, sem sklenil, da je tudi zame napočil čas biti kot ostali, da prelomim s svojo nedolžnostjo in se spustim v neko neromantično ljubezen. Na podlagi te odločitve in v želji, da bi pokazal svojo študentsko čepico s sinjim trakom, sem v iskanju ljubezenskih srečanj, pričel s potovanji po sosednjih posestvih in z obiski sorodnikov in znancev. Tako sem prispel na posestvo svojega strica po materini strani, upokojenega in že dolgo časa ovdovelega ulanca Čerkasova, očeta edinke, moje sestrične Sonje…
Prispel sem pozno in v hiši me je pričakala samo Sonja. Ko sem skočil iz kočije in pohitel v temno predsobo, je vanjo stopila v nočni flanelasti halji. V levi roki je visoko držala svečo, mi nastavila lice, da bi jo poljubil in ob odkimavanju rekla, s svojo običajno porogljivostjo:
- Ah, ta mladenič, ki vedno in povsod zamuja!
- To pot ne po svoji krivdi, - sem odgovoril. Ne zamuja mladenič, ampak vlak.
- Tiše, vsi spijo. Ves večer so umirali od nestrpnosti, čakanja. Končno pa so obupali nad teboj. Oče je razjarjen odšel spat, te ozmerjal z lahkomiselnežem, Efrema pa, ki so ga namenoma pustili na postaji do prihoda jutranjega vlaka, za starega bedaka. Natalie je užaljeno odšla, tudi strežba se je razšla, edino jaz sem te zvesto in potrpežljivo čakala… No, razkomodi se in pojdiva na večerjo.
Občudoval sem njene modre oči in dvignjeno roko, razgaljeno do ramen, ter odgovoril:
- Hvala, draga prijateljica. Počutim se prijetno, ker sem se prepričal v tvojo vdanost. Postala si prava lepotica, moja ugotovitev o tvoji zunanjosti, je mišljena resno. Kakšna roka, vrat in kako zapeljiva je ta mehka halja, pod katero verjetno ni ničesar!
- Skoraj nič. Tudi ti si postal pravi mož, z izrazitim pogledom in gizdalinskimi črnimi brčicami… Kaj se dogaja s teboj? V teh dveh letih odkar te nisem videla, si se spremenil iz nekega plahega smrkavca, v zelo zanimivega predrzneža. To pa naj bi napovedovalo veliko ljubezenskih radosti, kot so govorile naše babice, če ne bi bilo tu Natalie, v katero se boš že jutri zaljubil do konca svojega življenja.
- Kdo je ta Natalie? – sem vprašal, ko sem stopal za njo v jedilnico, ki jo je močno osvetljevala viseča svetilka. Okna jedilnice so bila odprta v črnino tople in tihe poletne noči.
- To je Nataša Stankovič, moja gimnazijska prijateljica, ki je prišla k meni v goste. Je dejanska lepotica, ne pa to, kar sem jaz. Predstavljaj si: očarljiva glavica s tako imenovanimi «zlatimi« lasmi in črnimi očmi. To niso oči, to sta črni sonci, izrazito perzijski. Trepalnice so seveda košate in tudi črne, pa občudovanja vredna barva obraza, ramen in vsega ostalega.
- Kaj je vse ostalo? – sem vprašal in se vse bolj navduševal nad načinom najinega pogovora.
- Glej, jutri zjutraj gremo skupaj na kopanje. Svetujem ti, da se skriješ v grmovje in takrat boš nekaj zagledal – grajena je kot zelo mlada nimfa…
V jedilnici so bili na mizi hladni kotleti, košček sira in buteljka rdečega krimskega vina.
- Ne jezi se, ničesar ni več, - je rekla, ko je sedla in nama natakala vino. – Niti vodke ni. No, daj bog, trčila bova vsaj z vinom.
- Kaj pomeni to, daj bog?
- Da bi se kmalu zame našel tak ženin, ki bi prišel k nam »na dvor«. Stara sem že enaindvajset let, da pa bi se omožila v kakšen drug kraj, tega ne zmorem.
- S kom pa bi ostal oče?
- No, daj bog!
Trčila sva in, ko je ona počasi spila ves kozarec vina, me je ponovno pričela opazovati, celo to, kaj počnem z vilicami. Pričela je govoriti na način, kot da govori sama s seboj:
- Dovolj si dober, podoben Gruzijcu in dovolj lep. Prej si bil zelo suh in bled. V splošnem si se zelo spremenil, postal si lahkotnejši, prijetnejši. Le oči ti begajo.
- To je zato, ker me ti vznemirjaš s svojimi čari. Saj tudi ti nisi taka, kot si bila prej…
Z veseljem sem si jo ogledoval. Sedela je na nasprotni strani mize, postrani, s podvitimi nogami. Pod lučjo se je bleščala zagorelost njenih rok, sijale so smehljajoče se sinje lila oči, rdečkasto odsevali gosti in mehki kostanjevi lasje, speti za noč v kito. Pod ovratnikom odpete halje, se je videl zagorel vrat in zagorel trikotnik polnih prsi. Na levem licu je imela materino znamenje in lep kodrček temnih las.
- Kaj pa oče?
Še naprej se je smehljala, potegnila iz žepa majhno srebrno cigarnico in srebrno škatlico z vžigalicami in si, medtem, ko si je popravljala pod seboj podvito stegno, spretno prižgala cigareto.
- Oče je, hvala bogu, korenjak; direkten, neomajen, potrkava z berglo, si privzdiguje siv pramen las, si skrivoma, z nečim temno rjavim barva brke in zalizce, videti je kot mladenič, samo, da se še bolj trese kot nekdaj in kima z glavo. Tudi to je, da se z ničemer ne strinja, je rekla in se zasmejala.
- Želiš cigareto?
Čeprav takrat nisem kadil, sem si jo prižgal. Nalila nama je vino in skozi okno pogledala v temo:
- Ja, hvala bogu, je za sedaj to vse. Pa kako prekrasno poletje je in kakšna noč, ali ne? Tudi slavčki so že obmolknili. Če povem po pravici, zelo sem te vesela. Da bi prišel pravočasno in te pričakal, sem bedaka Evfrema že ob šestih poslala na postajo. Najbolj nestrpno sem te pričakovala od vseh. Zadovoljna sem bila tudi, da so se vsi razšli, da zamujaš in da bova lahko posedela v dvoje, ko prispeš. Iz meni, nekega nerazumljivega razloga, sem razmišljala, da si se verjetno zelo spremenil, ker s takimi, kot si ti, se to vedno zgodi. Predstavljaj si to zadovoljstvo: v poletni noči sedeti sam v hiši, pričakovati nekoga, ki bo pripotoval in končno zaslišati grmeče kraguljčke, ki se naglo približujejo vhodu…
Čez mizo sem močno stisnil njeno roko in jo zadržal v svoji. Že sem začutil hrepenenje svojega telesa. Z veselo umirjenostjo je spuščala kolobarčke dima. Spustil sem ji roko in kot za šalo, dejal:
- Glej, zakaj mi govoriš o Natalie… Nobena Natalie se ne more primerjati s teboj… Mimogrede, kdo je sploh ona in od kod?
- Naša Voronežka je iz čudovite družine, nekdaj zelo bogate, zdaj pa preprosto revne. Doma govorijo angleško in francosko, nimajo pa kaj jesti… Zelo ganljivo dekle, vitko in občutljivo. Pametna ženska, precej vase zaprta, ne ugotoviš takoj, ali je pametna ali neumna… Ti Stankeviči so bližnji sosedje tvojega ljubšega bratranca Alekseja Meščjorskega. Natalie pravi, da je precej pogosto prihajal k njim in se pritoževal glede svojega samskega stanu. Njej pa on ne ugaja. Je pa bogat – menijo, da se je zanj odločila zaradi denarja – žrtvovala se je radi staršev.
- Tako, - sem rekel. Vrniva se raje k dejstvom. Natalie, Natalie, - kakšno pa je najino ljubezensko razmerje?
- Pa naju ja ne bo Natalie odvrnila od najinega razmerja, - je odgovorila. Ti boš od ljubezni do nje popolnoma ponorel, poljubljal pa se boš z menoj, zaradi njene okrutnosti boš jokal na mojih ramenih, jaz pa te bom tolažila.
- Saj veš, da sem že od nekdaj zaljubljen vate.
- Sam veš, da je bila to le običajna zaljubljenost v sestrično, razen tega tudi preveč nepredvidljiva. Ti si bil takrat le smešen in dolgočasen. Vendar pa – bog s teboj, oproščam ti tvojo nekdanjo neumnost in sem pripravljena že jutri pričeti z najino »romanco«, ne glede na Natalie. Sedaj pa pojdiva spat, zjutraj moram zgodaj vstati zaradi gospodinjskih opravil.
Vstala je, si zapela haljo, v predsobi vzela skoraj dogorelo svečo in me odpeljala v sobo. Na pragu te sobe, sem se veselil in čudil temu, čemur sem se ves čas večerje – temu srečnemu uspehu svojih ljubezenskih upov, ki so mi bili pri Čerkasovih nepričakovano usojeni. Dolgo in hlastno sem jo poljubljal, ko sem jo stiskal ob podboj vrat. Ona pa je v omami zapirala oči in vse niže spuščala kapljajočo svečo. Ko je odhajala z živo rdečimi lici, mi je zažugala in tiho rekla:
- Pazi – jutri me, prosim, pred vsemi ne požiraj s strastnimi pogledi! Bog varuj, da bi oče kaj opazil. Zelo se me boji, jaz pa njega še bolj. In, ne bi rada, da Natalie kaj opazi. Sem zelo sramežljiva in ne presojaj me po tem, kakšna sem v najinem odnosu. Če ne boš izpolnil mojega ukaza, boš pri priči postal moj sovražnik.
- Slekel sem se, omotično padel v posteljo ter v trenutku sladko zaspal, polomljen od sreče in utrujenosti, ne da bi slutil, kakšna velika nesreča me čaka in da se bodo Sonjine šale uresničile. Pozneje sem se spomnil, da je, ko sem stopil v sobo in prižgal vžigalico, da bi zanetil svečo, proti meni zletel velik netopir in se trzaje približal mojemu obrazu. Pri svetlobi vžigalice sem jasno opazil njegov ogaben temno žametast , uhljat toponos, roparski gobček, ki je bil podoben smrti. Nato se je s cikcakastim prhutanjem potopil v črnino odprtega okna. Kljub vsemu pa sem ga takoj pozabil.
II.
V ranem jutru naslednjega dne, sem Natalie za hip uzrl. Nenadoma je skočila iz predsobe, pokukala v jedilnico – bila je še nepočesana in samo v neki oranžni otroški srajčki. Samo nekaj oranžnega se je zableščalo, z izrazito zlatimi lasmi in črnimi očmi, ter izginilo. Tačas sem bil v jedilnici sam. Komaj sem končal s pitjem kave, - ulanec je končal prej in odšel,- ko pa sem odšel od mize, sem se slučajno obrnil…
To jutro sem se zbudil dokaj rano, ko je bilo še v hiši vse tiho. V njej je bilo veliko sob, tako, da sem včasih zašel. Prebudil sem se v neki oddaljeni sobi, katere okna so bila obrnjena na senčno stran. Dobro naspan, sem se z užitkom umil, si nadel čista oblačila. Posebno prijetno je bilo nadeti si novo rdečo svileno rusko srajco. Počesal sem si svoje črne mokre lase, ki sem si jih, včeraj v Voronežu, skrajšal. Stopil sem na hodnik, zavil v drugega in se znašel pred vrati ulančevega kabineta, hkrati tudi njegove spalnice. Ker sem vedel, da vstaja poleti ob petih, sem potrkal. Nihče se ni oglasil. Odprl sem vrata, pokukal v sobo in z navdušenjem ugotovil, da je ta stara soba ostala nespremenjena; ta soba, s trojnim italijanskim oknom pod stoletnim belim topolom. Na levi steni sobe so stale hrastove knjižne omare. Med njimi je na steni visela mahagonijeva ura z bakrenim diskom nepremičnega nihala. Na drugem mestu je stal cel kup tobačnih pip z bisernimi cevkami; nad njimi je visel barometer. Na tretjem mestu je bila še delovna miza iz dedovih časov, s porjavelim zelenim suknom na dvignjeni deski iz orehovega lesa – na suknu pa klešče, kladiva, žeblji, bakren daljnogled. Nad več kot 100-kilskim lesenim divanom, je na steni zraven vrat, visela v ovalnih okvirjih, cela galerija obledelih portretov. Pod oknom sta stala pisalna miza in globok naslonjač – to in vse ostalo je bilo ogromnih razsežnosti. Desno je, celotno steno nad zelo široko posteljo, prekrivala slika: počrnelo lakirano ozadje, na njem komaj vidni vrtinci rjavkasto dimastih oblakov in zelenkasto modrega poetičnega drevja. V prednjem planu, pa se je okamenela od jajčnega beljaka, skoraj v naravni velikosti, bleščala gola debelušna lepotica, ki je stala napol obrnjena proti opazovalcu. Imela je prevzeten obraz, izbočen močan hrbet, čvrsto zadnjico in tilnik, močne noge. Z dolgimi razprostrtimi prsti ene roke, si je sramežljivo prikrivala prsno bradavico, z drugo roko pa tolsti spodnji del trebuha. Ko sem vse to opazoval, sem v ozadju zaslišal močan ulančev glas, ki je prihajal iz predsobe s pomočjo bergle:
- Ne, bratec, mene pa ob tej uri ne boš našel v spalnici. Saj to je to, da se vi valjate po postelji do »treh hrastov«.
Poljubil sem mu široko suho roko in vprašal:
- Kakšnih hrastov, striček?
- Tako pravijo kmetje, je odgovoril, - si me ogledoval z žoltimi, še predirnimi in pametnimi očmi, medtem, ko si je sukal pramen sivih las. - Sonce se je že dvignilo nad tri hraste, ti pa še vedno pogreznjen v blazino, pravijo kmetje. No, pojdiva pit kavo…
- Čudovit starček, čudovita hiša, - sem razmišljal, ko sem za njim stopal proti jedilnici z odprtimi okni, ki so gledala na zelenje jutranjega vrta in na vso poletno srečo vaške pristave. Stregla nama je stara hišna, majhna in grbava. Ulanec je, iz debele čaše s srebrnim držalom, pil močan čaj s smetano in s širokim prstom držal dolg tanek ročaj okrogle zlate starinske žličke. Jedel sem črn kruh z maslom, kos za kosom in si dolival kavo iz vroče, srebrne kavne ročke. Ulanec, ki je imel opraviti sam s seboj, me ni o ničemer spraševal. Pripovedoval mi je o sosedih veleposestnikih, jih na vse načine ozmerjal in se jim posmehoval. Pretvarjal sem se, da ga poslušam, opazoval sem njegove brke, zalizce, močne kocine na dnu nosa. Neučakano pa sem pričakoval Natalie in Sonjo. Premišljeval sem o Natalie in o tem, kakšno bo srečanje s Sonjo po včerajšnjem večeru? Navdušila me je, bil sem ji hvaležen, nemoralno pa sem razmišljal o njunih spalnicah, o vsem, kar se dogaja v jutranjem neredu ženske spalnice… Kljub vsemu, je morda Sonja kaj izdala Natalie o najini, včeraj pričeti ljubezni? Če je tako, čutim neke vrste ljubezen tudi do Natalie, pa ne zaradi tega, ker je lepotica, ampak zato, ker je že postala najina skrivna soudeleženka… Le zakaj ne bi smel ljubiti obeh? Vsak hip bosta vstopili v vsej svoji jutranji svežini. Zagledali me bosta, mojo gruzinsko lepoto in rdečo srajco, nekaj spregovorili z menoj, se zasmejali, sedli za mizo in si elegantno natakali kavo iz te vroče kavne ročke – mladosten jutranji apetit, mlada jutranja vznemirjenost, sijoče naspane oči, nanos pudra na lica, pomlajena po spanju in ta smeh po vsaki izrečeni besedi, ne povsem naraven, a toliko bolj očarljiv… Po zajtrku bosta odšli po vrtu do reke, se preoblekli v kopališki kabini. Njuni goli telesi bo osvetlilo sinje nebo, malo nižje, pa bo v prozorni vodi viden njun odsev. Vedno sem imel burno domišljijo. V mislih sem videl, kako se Sonja in Natalie ustavita, držita za ograjo, nerodno stopata po stopnicah, mokrih, hladnih in prekritih s spolzko, zoprno, žametasto sluzjo in na koncu potopljenih v vodo. Videl sem Sonjo, ki je glavo z gostimi lasmi vrgla vznak in se, odločno, z dvignjenimi prsmi, pognala v vodo. V vodi je bilo njeno modrikasto kredasto telo videti nenavadno; gibi njenih rok in nog so bili podobni žabjim.
- No, vidiva se pri kosilu, saj pomniš: kosilo je ob dvanajstih, - je rekel ulanec, zmajal z glavo, vstal s svojo pobrito glavo, sivkasto rjavimi brki spojenimi z zalizci, visok, starčevsko trd v udobnem svilenem oblačilu in toponosih čevljih ter me z berglo v široki pegasti roki, potrepljal po ramenu in odšel z naglimi koraki. V trenutku pa, ko sem tudi sam vstal, da bi šel skozi sosednjo sobo na balkon, je skočila ona, švignila mimo in se skrila. Pri priči sem bil radostno navdušen. Presenečen sem odšel na balkon: dejanska lepotica! Dolgo sem stal, da sem se zbral. Na balkonu sem čakal, da prideta v jedilnico. Ko sem ju končno zaslišal, sem v hipu stekel na vrt – prevzel me je nekakšen strah pred obema – pred tisto, s katero sem imel očarljivo skrivnost, še bolj pa pred Natalie in tistim trenutkom, ko me je, pred pol ure, zaslepila s svojo naglico. Sprehajal sem se po vrtu, ki je ležal, tako kot vsa pristava, na rečni nižini. Končno sem se opogumil, vstopil z navidezno prostodušnostjo in se srečal s Sonjino veselo smelostjo in ljubko, šaljivo Natalie, ki me je izpod črnih trepalnic pogledala s sijočo črnino svojih oči in nasmeškom. Posebno lepa je bila tudi barva njenih las.
- Midva sva se že videla!
Nato smo stali na balkonu, se naslanjali na kamnito balustrado, občutili to poletno veselje in razgretost naših glav. Natalie je stala poleg mene, objemala Sonjo, ki je zrla neznano kam in z nasmehom tiho pela: »Sredi hrupnega plesa, slučajno…« Nato se je vzravnala:
- Gremo na kopanje! Najprej medve, potem prideš ti…Natalie je stekla za obešene rjuhe, Sonja pa je zastala in mi zašepetala:
- Izvoli – z današnjim dnem se pretvarjaj, da si se zaljubil v Natalie. Pazi pa se, če se izkaže, da se ti ni treba pretvarjati.
Skoraj sem ji z veselo drznostjo odgovoril, da se mi sploh ni potrebno pretvarjati, ona pa je pri vratih tiho navrgla:
- Po kosilu pridem k tebi…
Ko sta se vrnili, sem jaz odšel proti reki – najprej po dolgi brezovi aleji, nato med starim drevjem obrežja, kjer je od reke toplo dišalo in so po drevesnih vrhovih vpile poljske vrane. Hodil sem in ponovno razmišljal o popolnoma nasprotujočima si občutkoma – o Natalie in Sonji, o tem, da se bom kopal v tej vodi, v kateri sta se pravkar kopali onidve…
Po kosilu, sredi tega veselega, brezciljnega, brezskrbnega in mirnega, kar se je dalo opaziti na vrtu skozi odprta okna, - neba, zelenja, sonca, - po dolgem kosilu z mrzlo juho, pečenim piščančjim mesom in malinami s smetano, po katerem mi je od prisotnosti Natalie nekako zastajal dih, sem pričakoval tisti trenutek, ko v hiši po obedu vse utihne in, ko bo Sonja, (ki je na kosilo prišla s temnordečo vrtnico v laseh), skrivaj prihitela k meni, da bi nadaljevala tiste včerajšnje nagle trenutke. Takoj sem odšel v svojo sobo in priprl vrata. Legel sem na turški divan in jo pričakoval. Poslušal sem vročo tišino pristave in že otožno popoldansko petje ptic na vrtu, iz katerega je skozi okno prihajal zrak, prepojen s sladkim vonjem cvetja in trav. Brezupno sem razmišljal o tem, kako naj vendar živim s to dvoličnostjo – na skrivnih snidenjih s Sonjo, v bližini Natalie. Že sama misel nanjo, me je prevzela s čistim ljubezenskim navdušenjem, strastnim sanjarjenjem pa tudi z radostnim oboževanjem, s katerim sem pred kratkim opazoval njeno vitko sklonjeno postavo, izrazito dekliška komolca, s katerima se je naslanjala na s soncem ogret stari kamen balustrade. Sonja, ki je stala poleg nje in jo objemala okrog ramen, je bila v svoji batistasti jutranji halji z volančki podobna pred kratkim omoženi mladi ženi. Ona pa je bila v svojem platnenem krilcu in vezeni ukrajinski srajci, pod katerima je človek mogel zaslutiti popolno mladeniško postavo. Bil sem tako vesel, da niti pomisliti nisem smel o možnosti, da bi jo poljubljal s takimi občutki, kot sem prej poljubljal Sonjo! V lahkotnem in širokem rokavu srajce, ki je bila na ramenu izvezena rdeče in sinje, je bila vidna njena tenka roka, s suho zlatečo kožo in rdečkastimi dlačicami. Gledal sem in razmišljal: le kaj bi občutil, če bi se jih smel dotakniti z ustnicami! Ko je začutila moj pogled, je zravnala svojo izrazito glavo, ovito s pletenico gostih las in me pogledala z bleščečimi črnimi očmi. Hitro sem umaknil pogled, skozi prosojni del obleke pa zagledal tenke, močne, plemenite gležnje, obute v sive prozorne nogavice…
Sonja, z vrtnico v laseh, je hitro odprla in zaprla vrata. Tiho je vzkliknila: - Kako si lahko spal! Planil sem – Kaj si le predstavljaš, ali sem sploh lahko spal! – Zgrabil sem jo za roki. - Zakleni vrata - …Skočil sem k vratom, ona je sedla na divan in zaprla oči, - pridi no k meni. Takoj sva se znebila vsakega sramu in predsodka. V tistih minutah nisva spregovorila. Dovolila mi je , da sem jo poljubljal po vsem prelestnem, toplem telesu; samo poljubljal – njo, z vse bolj omamljenimi zaprtimi očmi in razgretim obrazom. Ko je odhajala in si popravljala lase, mi je ponovno šepetaje zapretila:
- Tisto do Natalije, pa ti ponovim: pazi, da ne prestopiš hlinjenja, ne misli si, da sem vedno tako prijazna!
Vrtnica je ležala na tleh. Shranil sem jo v predal mize. Proti večeru je njen temnordeč žametast lesk postal lilast in ovenel…
III.
Moje življenje je na zunaj potekalo vsakdanje, nisem pa imel niti minute miru. Vse bolj in bolj sem se navezoval na Sonjo, vse bolj pa sem se tudi oklepal sladke navade, uničujoče strastnih svidenj z njo. K meni je zdaj prihajala samo pozno zvečer, ko so vsi v hiši zaspali. Vse bolj mučno pa je bilo tudi moje navdušeno skrivno zasledovanje Natalie, pri vsakem njenem koraku. Vse se je dogajalo po običajnem poletnem redu: zjutraj srečanja, pred kosilom kopanje, nato kosilo, pa počitek v sobah, nato vrt. Sonja in Natalie sta sedeli v brezovem drevoredu, nekaj vezli in me silili, da sem jima naglas prebiral Gončarova, ali pa sta kuhali marmelado na senčnati jasi pod hrasti, nedaleč od hiše, desno od balkona. Ob petih je sledil čaj na drugi senčnati jasi, levo; ob večerih sprehodi ali kriket na širokem dvorišču pred hišo, - jaz z Natalie proti Sonji ali Sonja z Natalie proti meni. Ob mraku je sledila večerja v jedilnici… Po večerji je ulanec šel spat, mi pa smo še dolgo sedeli na balkonu, v temi. Midva s Sonjo sva se šalila in kadila, Natalie pa je molčala. Končno je Sonja rekla: »Pojdimo spat!« Poslovil sem se od njiju, odšel v svojo sobo in s hladnimi rokami čakal na tisto dolgo pričakovano uro, ko bo vsa hiša postala temna in tako tiha, da bo slišati, kako nepretrgoma tiktaka žepna ura pod gorečo svečo pri mojem vzglavju. Čudno in grozljivo je bilo: zakaj me je bog tako kaznoval, zakaj mi je namenil hkrati dve ljubezni, tako različni in tako strastni; tako, mučno lepoto oboževanja Natalie, kot telesno omamo s Sonjo. Vsak hip sem čutil, da ne bova mogla zdržati najine nepopolne bližine in da bom čisto ponorel od pričakovanja najinih nočnih srečanj in občutkov, ki so me ves dan prevevali in vse to v bližini Natalie! Sonja je že bila ljubosumna, včasih je močno vzplamtela in mi pri tem na samem rekla:
- Bojim se, da za mizo in vpričo Natalie, nisva dovolj previdna. Zdi se mi, da pričenja oče nekaj sumiti, tudi Natalie, očitno pa je tudi hišna že prepričana v najino romanco in naju verjetno ovaja očetu. Posedaj malo bolj z Natalie v vrtu, beri ji ta zoprn »Obriv«, ob večerih jo včasih pelji na sprehod… Obupno je, ko opažam, kako idiotsko jo gledaš, včasih te celo sovražim, počutim se kot neka trapa; ali naj ti vpričo vseh skočim v lase, ali kaj naj storim?
Najhuje od vsega je bilo to, tako se mi je zdelo,da je Natalie, zaradi skrivnosti med nama s Sonjo, pričela trpeti, postajati nejevoljna. Tudi brez tega je bila redkobesedna. Postajala je vse bolj molčeča, igrala je kriket ali preveč pozorno vezla. Zdelo se je, kot da sva se navadila eden na drugega, se zbližala. Ko sva sedela v jedilnici, kjer je napol leže na divanu prelistavala note, sem se nekoliko pošalil:
- Slišal sem, Natalie, da bova morda postala sorodnika.
Naglo me je pogledala:
- Kako to mislite?
- Moj bratranec Aleksej Nikolajevič Meščerskij…
Ni mi pustila dokončati:
- Ah. To mislite! Vaš bratranec, ta, oprostite, rejen, ves zarasel s črnimi bleščečimi lasmi, pogrkujoč velikan z rdečimi sočnimi usti… Sploh pa, kdo Vam je dovolil, da o tem govorite z menoj?
Ustrašil sem se:
- Natalie, Natalie, zakaj ste tako strogi do mene? Ali se ne smem niti pošaliti? Oprostite mi, - sem rekel in jo prijel za roko.
Roke ni odmaknila in je rekla:
- Še zdaj Vas ne razumem… ne poznam Vas… Vendar pa – dovolj o tem…
Da bi ne opazil njenih belih teniških copat, ki so me privlačile in jih je na divanu vlekla podse, sem vstal in odšel na balkon. Za vrtom so prihajali oblaki, mračilo se je, po vrtu se je širil in približeval mehek poletni šum, sladko je zapihal poljski deževni veter, mene pa je prevzelo neko neosnovano mlado veselje do vsega, da sem zavpil:
- Natalie, pridite za trenutek! Prišla je do praga:
- Kaj pa je?
- Vdihnite – kakšen veter! Kako bi lahko bilo vse radostno! – Ona pa je molčala.
- Ja.
- Natalie, kako ste neprijazni do mene! Kaj imate proti meni? – Prevzetno je skomignila z rameni:
- Le kaj in zakaj bi imela kaj proti Vam?
Ko smo zvečer v temi ležali na balkonu na pletenih naslonjačih, smo vsi trije molčali. V temnih oblakih so se tu pa tam zasvetile zvezde, od reke je vel rahel veter. Tam so žuborele žabe.
- Deževalo bo, čas je za spanje, - je rekla Sonja, ki je komaj zadrževala zehanje. Hišna je rekla, da se je rodila mlada luna in da bo ves teden deževalo. Po molku je dodala: - Natalie, kaj Vi menite o prvi ljubezni?
Natalie se je oglasila iz teme:
- V nekaj sem za gotovo prepričana: o nesporni razliki prve ljubezni med fanti in dekleti.
Sonja je pomislila:
- No, tudi dekleta so različna…
Odločno je vstala:
- Torej, spat, spat!
- Tu bom še malo podremala, noč mi ugaja, - je rekla Natalie.
Ko sem poslušal Sonjine korake, ki so se oddaljevali, sem zašepetal:
- Kaj slabega pa sva rekla? Odgovorila je:
- Ja, ja, slabo sva govorila…
Naslednji dan smo se navidez mirno srečali. Ponoči je tiho deževalo, zjutraj se je razvedrilo, po kosilu je postalo suho in vroče. Pred pitjem čaja ob petih, ko je Sonja v ulančevem kabinetu delala obračun gospodinjstva, sva z Natalie sedela v brezovi aleji in poskušala nadaljevati z glasnim branjem »Obriva«. Sklonjena je nekaj šivala z drobno desno roko, jaz sem bral in od časa do časa s sladko otožnostjo pogledoval na njeno levo roko, vidno iz rokava, na rdečkaste dlačice nad zapestjem in na tiste tam, kjer je vrat od zadaj prehajal v pleče. Bral sem vse bolj živahno, ne da bi razumel prebranih besed. Končno sem rekel:
- No, sedaj pa berite Vi…
Vzravnala se je, pod tanko bluzico sta se prikazali piki njenih prsi, odložila je šivanje, se ponovno sklonila, spustila nizko svojo nenavadno in prelepo glavico; pokazalo se mi je zatilje in pričetek ramen. Knjigo si je položila na kolena in pričela brati s hitrim in nezanesljivim glasom. Pogledoval sem njeni roki na kolenih pod knjigo, onemogel od silne ljubezni do njiju in do zvoka njenega glasu. Na raznih krajih predvečernega vrta, so v letu kričali kobilarji. Nasproti naju, oprijemajoč se debla bora, ki je osamelo rasel sredi borove aleje, je nekje visoko visel rdečkasto siv detelj…
- Natalie, kako občudovanja vredno barvo las imate. Kita pa ni kaj bolj temna – ima barvo zrele koruze…
Nadaljevala je z branjem.
- Natalie, detelj, poglejte! – Pogledala je kvišku:
- Ja, ja, videla sem ga že, sedaj in včeraj sem ga videla…Ne motite me pri branju.
Utihnil sem, nato pa pričel znova:
- Poglejte, kako je to podobno posušenim sivim črvičkom.
- Kaj pa, kje? – Pokazal sem ji na klop med nama, na posušene apnene ptičje iztrebke:
- Pa res! – Prijel sem jo za roko in jo zadržal, mrmraje in smeje se od sreče:
- Natalie, Natalie! – Tiho in dolgo me je opazovala, nato pa spregovorila:
- Saj Vi vendar ljubite Sonjo!
Zardel sem kot ujet lopov, vendar pa sem se s tako naglico odrekel Sonje, da je nalahno razprla ustnici:
- Ali je to laž?
- Laž, laž! Zelo jo ljubim, vendar pa le kot sestro, saj se poznava že od otroštva!
IV.
Naslednji dan ni prišla ne k zajtrku ne h kosilu.
- Sonja, kaj je z Natalie? – je vprašal ulanec.
Sonja je odgovorila z negotovim nasmeškom:
- Že vse jutro leži nepočesana v srajčki, na obrazu ji je videti, da je jokala. Prinesli so ji kavo – ni je spila. »Glava jo boli«. Da se ni morda zaljubila!
- Zelo preprosto, - je iskro rekel ulanec, mi odobravajoče namignil, vendar z glavo zanikal.
Natalie je prišla samo k večernemu čaju, lahkotno in živahno je odšla na balkon in se mi, z rahlim občutkom krivde, ljubeznivo nasmehnila. Presenetila me je z živahnostjo, nasmehom in neko novo eleganco: s tesno počesanimi lasmi, spredaj ne preveč nakodranimi, le valovitimi, drugo obleko iz nečesa zelenega – povsem preprosto in zelo spretno ulito po telesu, s črnimi čeveljci z visoko peto. Od ponovnega navdušenja sem neopazno vzdihnil. Sedel sem na balkonu in pregledoval »Zgodovinski vestnik« in nekaj knjig, ki mi jih je dal
ulanec, ko je vnovič vstopila z neko živahnostjo in zmedeno ljubeznivostjo:
- Dober večer. Gremo pit čaj. Danes je samovar v mojih rokah. Sonja se slabo počuti.
- Kako? Enkrat Vi, drugič ona?
- Mene je zjutraj preprosto bolela glava. Nerodno mi je reči, a šele sedaj sem prišla k sebi...
- Predvsem je presenetljivo to zeleno pri vaših očeh in laseh! – sem rekel. – Nenadoma sem jo zardevaje vprašal: - Ali ste mi včeraj verjeli? – Tudi ona je rahlo zardela ter odvrnila:
- Ne takoj, ne povsem. Nato sem si premislila in ugotovila, da nimam razloga, da Vam ne bi verjela. V bistvu pa, kaj so mi mar Vaša čustva do Sonje. No, greva…
Na kosilo je prišla tudi Sonja, ki je poiskala trenutek, da mi je rekla:
- Dobila sem ženske reči. Že pet dni ležim in se ves čas počutim zelo slabo. Sedaj sem lahko prišla, jutri še ne bom mogla. Brez mene se modro vedi. Zelo te ljubim in strašno sem ljubosumna
- Ali niti danes ne boš prišla k meni?
- Ti si zmešan!
To je bila sreča in nesreča. Pet dni popolne svobode z Natalie in pet dni, ko Sonje po nočeh ne bo k meni!
Ta teden je Natalie opravljala dela v hiši, vse odrejala, hodila z belim predpasničkom preko dvorišča v kuhinjo. Nikoli je še nisem videl tako delovne. Vidno je bilo dejstvo, da ji vloga Sonjine namestnice in skrbne gospodinje povzroča veliko zadovoljstva in kot da ji odgovarja premor od njene skrite pozornosti, kaj vse si imava s Sonjo povedati med najino spogledljivostjo. Sprva sem bil vse te dni nervozen, ali bo vse v redu. Sledilo je moje zadovoljstvo, da je vse v redu, saj sta stari kuhar in služkinja Ukrajinka Hristja, pravočasno prinašala in nam podajala hrano, tako, da ulanec ni bil nejevoljen. Ona je po kosilu odhajala k Sonji, kamor mene niso spuščali. Pri njej je ostajala do pitja večernega čaja; po večerji pa še ves večer. Očitno se je izogibala temu, da bi bila z menoj na samem. Tega nisem mogel razumeti, osamljen sem se dolgočasil in trpel. Le zakaj je postala ljubezniva, a se me izogiba? Ali se boji Sonje ali same sebe, morda svojih čustev do mene? Strastno sem želel verjeti, da same sebe? Opijal sem se z vedno večjimi sanjarijami: saj nisem s Sonjo večno povezan, saj naju tu, z Natalie, ne bo večno gostila. Čez štirinajst dni bom moral odpotovati. Takrat bo končano moje trpljenje. Ko se Natalie vrne domov, bom našel neko pretvezo, da bi odšel in se spoznal s Stankeviči. Seveda bo zelo boleče oditi od Sonje s pretvezo, s skrivnimi sanjami o Natalie, z upanjem na njeno ljubezen in roko. Ali jo samo strastno poljubljam, mar je tudi ne ljubim? Vendar pa, karkoli že počneš, zgodaj ali pozno, temu se kljub vsemu ne moreš izogniti. V nenehnem premišljevanju, duševnem valovanju in pričakovanju nečesa, sem se trudil, da sem se pri srečanjih z Natalie vedel zadržano in prijazno, kolikor je bilo v moji moči. Trpeti, za zdaj trpeti. Trpel sem, se dolgočasil. Kot naročeno, je tri dni deževalo. Dež je enakomerno padal, po strehi potrkaval s tisočerimi šapicami. V hiši je bilo temačno, na stropu in na luči v jedilnici so spale muhe. Bil sem trden, včasih pa sem kakšno uro ali dve presedel v ulančevem kabinetu in poslušal vsakovrstne pripovedi…
Sonja je pričela prihajati v halji, šibka in z medlim nasmeškom. Na balkonu je legla na platnen ležalnik. Zgrožen sem opazil, da se z menoj pogovarja muhasto in prenežno. Ni bila v zadregi zaradi prisotnosti Natalie:
- Sedi k meni Vitik, boleče je in otožno, povej mi nekaj smešnega… Videti je, da se je mesec res umil; razvedrilo se je in kako opojno dišijo rože…
Skrivoma razdražen, sem odgovoril:
- Ko rože močno dišijo, bo ponovno deževalo. Udarila me je po roki:
- Ne oporekaj bolnici!
Končno je pričela prihajati na kosilo in večerni čaj, vendar še bleda. Želela je, da se ji poda naslanjač. Ni pa še prihajala k večerji, prav tako ne na balkon, po večerji. Enkrat, po večernem čaju, ko je Hristja odnesla samovar z mize v kuhinjo in je Sonja odšla v svojo sobo, je Natalie rekla:
- Sonja se jezi, ker nenehno sedim pri njej, Vi pa ste ves čas osamljeni. Ona se še ne počuti povsem dobro, Vam pa je dolgčas brez nje.
- Meni je dolgčas samo brez Vas -, sem odgovoril. – Ko Vas ni…
Spremenila je izraz, se obvladala, nato pa nasmehnila:
- Saj sva se vendar dogovorila, ne prepirajva se več…Raje me poslušajte: v hiši ste se popolnoma zasedeli, do kosila pojdite na sprehod, nato bom z Vami posedela na vrtu; napovedi glede dežja, se hvala bogu, ne bodo uresničile, noč bo prekrasna…
- Žal mi je Sonje, kaj pa Vam? Popolnoma nič?
- Zelo žal, - je odgovorila in se v zadregi nasmejala, ko je postavila čajno ročko na podstavek.
– No, hvala bogu, je Sonja že zdrava, kmalu Vam ne bo več dolgčas…
Ob besedah »zvečer bom posedela z Vami«, mi je pri srcu postalo sladko in skrivnostno; Takoj pa sem pomislil: ni to! To so preprosto samo vljudne besede! Odšel sem v svojo sobo, dolgo ležal in gledal v strop. Končno sem vstal, si v predsobi nadel čepico, od nekoga vzel palico in podzavestno odšel s pristave na široko cesto, ki je vodila med pristavo in ukrajinsko vasjo, ki je ležala malo višje od nje, na golem stepnem griču. Cesta je vodila na pusta večerna polja. Povsod je bilo gričevnato, vendar prostrano in vidno v daljave. Levo od mene je ležala rečna nižina, tudi za njo so se k obzorju vzpenjala pusta polja.. Tam, kjer je sonce zašlo, je gorel zahod. Desno od mene je proti njemu, v opusteli vasi, rdela vrsta enakih belih kmečkih hiš. Jaz pa sem z žalostjo pogledoval, enkrat na zahod, nato nanje. Ko sem se vrnil, mi je nasproti pihnil topel, skoraj vroč veter in že je na nebu svetil mlad mesec, ki ni napovedoval ničesar dobrega: Ena njegova polovica se je bleščala, drugo polovico pa je
bilo videti kot prozorno pajčevino; vse skupaj pa je spominjalo na želod.
Pri večerji – to pot smo večerjali na vrtu, ker je bilo v hiši vroče – sem rekel ulancu:
- Stric, kaj Vi menite o vremenu? Zdi se mi, da bo jutri deževalo.
- Po čem sklepaš, prijatelj moj?
- Ko sem hodil po polju, sem z žalostjo razmišljal o tem, da vas bom kmalu zapustil…
- Zakaj pa? – Natalie me je tudi pogledala:
- Ali nameravate oditi?
Zlagano sem se zasmejal:
- Saj vendar ne morem…
Ulanec je energično stresel glavo:
- Larifari, larifari! Oče in mama lahko odlično preneseta tvojo odsotnost! Ne pustim te prej, kot čez dva tedna. Glej, tudi ona te ne bo pustila.
- Nimam nobene pravice glede Vitalija Petroviča, - je rekla Natalie.
Otožno sem vzkliknil:
- Stric, ne dovolite Natalie, da me tako imenuje! - Ulanec je udaril z dlanjo po mizi:
- Ne dovolim. In, dovolj govoričenja o tvojem odhodu. Glede dežja imaš prav, čisto možno je, da se bo vreme poslabšalo. Na polju je bilo preveč čisto, jasno, - sem rekel. Mesec pa je napol čist in podoben želodu – pa tudi pihalo je z juga. Poglejte, se že oblači.
Stric se je obrnil, pogledal na vrt, ki je bil delno temačen, delno pa obsijan od mesečevega sijaja.
- Ti si, Vitalij, drugi Brjus…
Ob desetih je prišla na balkon, kjer sem potrto sedel, jo pričakoval in razmišljal: vse to je larifari, tudi, če kaj čuti do mene, je to povsem neresno, nestalno, bežno… Mladi mesec, čist, brez pajčevine, se je igral vse višje in jasneje v vse bolj nakopičenih oblakih, dimno belih, ki so veličastno nagrmadeni prekrili nebo. Ko pa je, s svojo belo jasno in mrtvaško bledo polovico, podobno profilu človeškega obraza, pokukal iz oblakov, je bilo vse jasno in oblito s fosforescenčno svetlobo. Nenadoma sem nekaj začutil in se ozrl: Natalie je stala na pragu z rokami za hrbtom. Molčala je in me opazovala. Vstal sem, ona pa me je ravnodušno vprašala:
- Ali še ne spite?
- Rekli ste mi …
- Oprostite, trenutno sem zelo utrujena. Sprehodiva se po aleji, nato pojdem spat.
Šel sem za njo, na stopnici balkona se je ustavila, opazovala vrhove nad vrtom, izza katerih so se dvigali vrtinci oblakov. Pooblačilo se je, neslišni bliski so sevali. Nato je hodila po dolgem prozornem napušču brezove aleje, v pisane sence svetlobe in teme. Ko sem jo dohitel, sem kar nekaj navrgel:
- Kako se v daljavi čarobno bleščijo breze. Nič lepšega in nenavadnega ni v notranjosti gozda v mesečevi noči, kot je ta bel, svilen globok blesk brezovih debel…
Ustavila se je in me v mraku naravnost pogledala s črnimi očmi:
- Ali res odhajate?
- Ja, čas je že.
- Vendar pa – zakaj tako kmalu? Ne skrivam tega, da ste me pred kratkim prizadeli, ko ste rekli, da odhajate.
- Natalie, ali bi smel priti, da se predstavim vašim – takrat, ko se boste vrnili domov?
Ni odgovorila. Ves otrpel, sem jo prijel za roki in ji poljubljal desno roko.
- Natalie…
- Ja, ja, ljubim Vas, - je naglo in neizrazito rekla ter šla proti hiši. Sledil sem ji kot mesečen.
Med hojo je, ne da bi se obrnila, rekla:
- Odpotujte že jutri. Domov se bom vrnila čez nekaj dni.
V.
Ko sem prišel v svojo sobo, sem sedel na divan, ne da bi prižgal svečo. Odrevenel sem od vsega hudega in lepega, kar se mi je tako nenadoma in nepričakovano zgodilo v življenju. Ko sem tako sedel, sem popolnoma izgubil občutek za prostor in čas. Soba in vrt sta potonila v temino črnih oblakov. Na vrtu je, pri odprtih oknih, vse šumelo, trepetalo. Mene pa je vse pogosteje in močneje ozarjal hiter in že v sekundi izginjajoč, zeleno moder plamen. Hitrost in moč te šibke luči sta vse bolj naraščala. V sobi je nenadoma postalo neverjetno vidno, začutil sem svež veter in tak hrup z vrta, da me je postalo strah – kot, da zemlja in nebo gorita! Skočil sem, s težavo zapiral okna enega za drugim in, upiraje se vetru, lovil okenske okvirje. Po prstih sem odšel po temnih hodnikih v jedilnico. Zdelo se mi je, da mi trenutno ni mar za odprta okna v jedilnici in sprejemnici, kjer bi burja lahko polomila stekla, a sem kljub temu zaskrbljeno stekel tja. V jedilnici in sprejemnici so bila vsa okna zaprta. To sem videl pri izraziti zeleno modri barvi svetlobe, ki je bila dejansko nezemeljska. Bistri pogled jo je zaznal razprostranjeno povsod. Ves niz okenskih okvirjev je osvetlila in jih povečala do ogromnih velikosti. Nato pa je takoj, ko se je potopila v gosto temo, za sekundo zapustila čudovit pogled na sled nečesa pločevinastega, svetlega. Pohitel sem v svojo sobo z bojaznijo, da bi se lahko v moji odsotnosti zgodilo kaj nepričakovanega. Ko sem vstopil, sem iz teme zaslišal srdit šepet:
- Kje si bil? Mene je groza, hitro prižgi ogenj…- Ko sem prižgal svečo, sem zagledal Sonjo, ki je v spalni srajci in bosih nog v copatih, sedela na divanu.
- Ne, ne, sploh ni potrebno, - je naglo rekla, - pridi hitro k meni, objemi me, bojim se. Ponižno sem prisedel in jo objel čez hladna ramena. Zašepetala je:
- No, poljubi me že, poljubi me, vzemi me vso, ves teden nisem bila s teboj.
Z vso močjo naju je potisnila na blazino divana. V tem trenutku se je na pragu odprtih vrat pojavila Natalie v srajčki, s svečo v rokah, naju takoj opazila in nepričakovano zakričala:
- Sonja, kje si? Grozno se bojim…- In takoj izginila. Sonja je stekla za njo.
VI.
Čez eno leto se je ona v Blagodatnem omožila z Meščerskim. Poročila sta se v prazni cerkvi. Mi pa – sorodniki in znanci , z njegove in njene strani – nismo bili povabljeni na poroko. Tudi običajnih obiskov po poroki nista opravljala. Takoj sta odpotovala na Krim.
Januarja naslednjega leta, na Tatjanin rojstni dan, je bil v Domu v Blagorodnem ples študentov iz Voroneža. Bil sem že moskovski študent, božične praznike pa sem preživljal doma, na vasi. Vlak je prispel ves bel, kadil se je sneg meteža. S postaje so me po cesti nesle najete sani, v mesto in hotel Dvorjanski. Komaj se je videla svetloba uličnih svetilk. Po odhodu iz vasi, so me mestni metež in luči mesta razvnemale, obetale zadovoljstvo, da bom stopil v toplo, morda pretoplo sobo v starem gubernijskem hotelu in prosil za samovar, se preoblekel in pripravljal na dolgo plesno noč, na študentsko pijančevanje do zore. V času, ki je minil od tiste grozne noči pri Čerkasovih, pa do njene poroke, sem si polagoma opomogel. V vsakem primeru sem se privadil stanju duševno bolnega človeka, kar sem skrivoma bil in pa tega, da sem navzven živel tako kot vsi ostali. Ko sem prispel, je ples komaj pričel, vendar pa so bili glavno stopnišče in podesti že prenapolnjeni z ljudmi, ki so prihajali. Iz glavne dvorane se je slišala glasba vojaške godbe, ki je vse preglasila. Nato pa so zveneče zahrumeli otožno slovesni takti valčka. Še premražen, v novi obleki, ki mi je bila ukrojena po meri, sem se z nepotrebno vljudnostjo prerival med ljudmi na rdeči stopniščni preprogi in prispel do podesta, kjer sem naletel na posebno nabito razgreto množico, ki se je stiskala pred vhodom v dvorano. Pričel sem se vztrajno prerivati skoznjo. Bilo je videti, kot da sem redar, ki ima v dvorani nujno delo. Končno sem se prerinil do vhoda v dvorano, kjer vsem se ustavil, poslušal povodenj in bučanje orkestra nad glavo. Opazoval sem valovito bleščanje lestencev in pod njimi na desetine raznolikih in premikajočih se parov v taktu valčka. V hipu sem se umaknil. V tej vrteči se množici sem nenadoma opazil par, ki se mi je približeval s hitrim in okretnim drsenjem. Umaknil sem se in ga opazoval, med plesom valčka nekoliko sključenega, kako je velik, debelušen, ves temen z bleščečimi črnimi lasmi. Bil je oblečen v frak in se premikal z neko lahkotnostjo, s katero pri plesu presenečajo nekateri zavaljeni ljudje. Ona pa je bila visoka, z visoko plesno pričesko. Nosila je belo plesno obleko in visoke zlate čeveljce. Vrtela se je in se držala nekoliko vznak, s priprtimi očmi. Roko pa, z belo rokavico, je položila na njegovo rame s tako kretnjo, da je bila roka podobna vratu laboda. Nenadoma je pridvignila črne trepalnice, črnina njenih oči se je zaiskrila in se usmerila naravnost proti meni. Tedaj pa je on, s skrbjo zavaljenega človeka, z lakiranimi konicami čevljev, spretno zdrsnil mimo, jo sunkovito zasukal – pri tem je ona samo vzdihnila, rob njene obleke je srebrnkasto švignil mimo in že sta se oddaljila v ritmu valčka. Ponovno sem se prerival skozi množico na podestu, se nekako izvlekel in malo postal. Ob vratih povsem puste in hladne dvorane, sta diagonalno od mene, s praznim pričakovanjem, ob pultu s šampanjcem, stali dve študentki v ukrajinskih nošah – srčkana blondinka in vitka lepotica temnega obraza, kozakinja, skoraj dvakrat višja od blondinke. Vstopil sem in jima dal bankovec za sto rubljev. Staknili sta glavi in se zasmejali. Iz vedra z ledom sta izvlekli težko buteljko in se omahljivo spogledali – odmašenih buteljk še ni bilo. Stopil sem do pulta in čez minuto udaril po zamašku. Nato sem jima predlagal, da nazdravimo z »Gaudeamus igitur«. Po tistem sem sam praznil kozarec za kozarcem. Sprva sta me opazovali z začudenjem, nato z žalostjo:
- Joj, že tako ste strašno bledi!
Spil sem in takoj odšel. V hotelu sem prosil, da mi v sobo prinesejo buteljko kavkaškega konjaka. Natakal sem si ga v čajno skodelico in ga vsega spil, v upanju, da mi bo razneslo srce…
Minilo je poldrugo leto. Nekoč, koncem maja, ko sem ponovno prišel domov iz Moskve, je postajni sel prinesel njen telegram iz Blagodatnega: - Danes zjutraj je, zaradi kapi, izdihnil Aleksej Nikolajevič. Oče se je prekrižal in rekel:
- Nebeško kraljestvo. Kakšna groza. Naj mi bog odpusti. Nikoli ga nisem maral, kljub vsemu pa je to strašno. Saj jih ni imel niti štirideset. Tudi nje mi je strašno žal – v teh letih, pa vdova z otrokom v naročju. Nikoli več je nisem videl, saj je bil on tako prijazen, da je ni nikoli pripeljal. Pravijo, da je očarljiva. Kaj naj sedaj ukrenem? Seveda niti sam niti mama nisva pri tej starosti zmožna potovati poldrugih sto vrst, odpotovati boš moral ti…
Ni bilo možno odpovedati. V imenu česa, bi le mogel odpovedati? Ta nenadna novica je povzročila to, da sem izgubil tla pod nogami in v tej napol norosti niti ne bi mogel odpovedati potovanja. Vedel sem samo eno: videl jo bom! Predlog za srečanje je bil zastrašujoč, vendar pa opravičljiv.
Poslali smo telegram in naslednji dan so me konji, v majski večerni zarji, v pol ure pripeljali s postaje v Blagodatnem do pristave. Ko sem se po griču, vzdolž travnikov, ki jih preplavlja reka, peljal proti njej, sem že od daleč videl, da so vsa okna salona, na tisti steni hiše, ki so gledala na osvetljeno zahodno stran, zastrta z oknicami. Zgrozil sem se ob misli, da je za njimi ležal on, bila pa je tudi ona! Na dvorišču, gosto poraslem z mlado travo, so poleg lope za kočije, grmeli kraguljčki dveh neznanih trojk. Razen kočijažev na kozlih, ni bilo videti žive duše. Tako prišleki, kot služinčad, so že bili v hiši na maši zadušnici. Povsod je prevladovala tišina vaške majske zarje, pomladna neomadeževanost, svežina in občutek nečesa novega – poljskega in rečnega zraka, te mlade goste trave na dvorišču, gostocvetnega vrta, ki je bil v bližini hiše zadaj na južni strani. Na nizkem slavnostnem vhodu, pri na stežaj odprtih vratih, je bil ob steno prislonjen pokrov krste, prevlečen z rumenim brokatom s pretkanimi zlatimi vzorci. V prijetnem hladu večernega zraka, je močno dišalo po sladkem cvetju hrušk, ki so, na jugovzhodnem delu vrta, s svojo mlečno belo motno gostoto, popolnoma pobelile obzorje
tam, kjer je sijal samo rožnat Jupiter. Mladost, lepota vsega, misel na njeno lepoto in pa to, da me je nekdaj ljubila, vse mi je v hipu trgalo srce z bridkostjo, srečo in nujo po ljubezni, da sem se, ko sem s kočije skočil proti
vhodu, počutil tako, da bi najraje izginil. Kako naj stopim v to hišo in se po treh letih od slovesa, soočim z njo, ki je že vdova in mati! Že sem stopil v ta mračen, strašen salon, kjer je dišalo po kadilu in je bil posut z rumenimi plamenčki sveč. Stopil sem v črnino tistih, ki so s temi plamenčki stali pred krsto in onih, ki so v ospredju bili obsijani od rdečih lučk, ki so gorele pred zlato okrašenimi ikonami in od spodaj obsijani s srebrnkastim sijajem treh visokih cerkvenih sveč. Poslušal sem vzklikanje in petje duhovnikov, ko so hodili okrog krste in jo blagoslavljali z mahanjem kadilnice s kadilom. Sklonil sem glavo, da ne bi videl rumenega brokata na krsti in pokojnikovega obraza. Od vsega pa sem se najbolj bal tega, da bi jo zagledal. Nekdo mi je podal prižgano svečo, držal sem jo in čutil, kako mi greje in osvetljuje pobledel obraz. Z neko neizrazito ponižnostjo sem poslušal te vzklike in rožljanje s kadilnico. Izpod čela sem videl, kako proti stropu slovesno plava osladno dišeč dim. Ko pa sem nenadoma dvignil glavo, sem jo le zagledal. Bila je pred vsemi, v žalni obleki, s svečo v roki, ki ji je ozarjala lica in zlateče lase. Tako, kot od ikon, tudi od nje, nisem mogel umakniti pogleda. Ko se je vse umirilo in je zadišalo po ugaslih svečah, so se vsi obzirno premaknili in ji pričeli poljubljati roko. Počakal sem, da bi do nje prišel zadnji. Ko sem prišel, sem z velikim navdušenjem pogledal na meniško skladnost njene črne obleke, ki jo je naredila prav neomadeževano, na čisto, mlado lepoto obraza, trepalnic in oči, ki jih je spustila, ko me je zagledala in sem se ji globoko priklonil. Poljubil sem ji roko, ji s komaj slišnim glasom na dostojen način, primeren sorodstvu, izrekel vse, kar sem moral. Prosil sem jo, da mi dovoli takoj oditi in prenočiti na vrtu, v tisti starinski rotondi, kjer sem že kot gimnazijec prenočeval, ko sem prišel v Blagodatno. V vročih poletnih nočeh je tam bila spalnica Meščerskega. Odgovorila mi je, ne da bi pridvignila oči:
- Sedaj bom ukazala, da vas povedejo tja in Vam prinesejo večerjo.
Zjutraj, po pogrebnem obredu in pokopu, sem se nemudoma odpeljal.
Ko sva se poslavljala, sva si izmenjala samo nekaj besed in ponovno, ne da bi si pogledala v oči.
VII.
Končal sem letnik in kmalu, istočasno izgubil očeta in mater, se nastanil v vasi, gospodaril in se zbližal s kmečko siroto Gašo, ki je odraščala v naši hiši in bila sobarica moje mame… Sedaj mi je služila, skupaj z Ivanom Lukičem, našim nekdanjim služabnikom, plečatim, s sivimi lasmi z zelenkastim odtenkom. Gaša je bila videti kot še nedorasel otrok, majhna, suha, temnih las, neizrazitih, kot saje črnih oči, skrivnostno molčeča, kot da je otopela od vsega, temne polti, tako, da je oče včasih rekel: - Glej, natanko taka je bila Agar - .Neskončno mi je bila draga, rad sem jo nosil na rokah in poljubljal. Mislil pa sem si: to je torej vse, kar ti je ostalo od življenja! Bilo pa je videti, da je razumela vse, o čemer sem razmišljal. Ko je rodila majhnega temnejšega dečka, prenehala s služenjem in se naselila v moji nekdanji otroški sobi, sem se želel poročiti z njo. Odgovorila mi je:
- Ne, ni mi do tega, sram me bo pred vsemi edino zaradi tega, kakšna gospa da sem! Le kaj bi to pomenilo Vam, saj me boste kmalu nehali ljubiti. Vi morate odpotovati v Moskvo, saj se me boste naveličali. - Ne bom se dolgočasila, - je rekla, ko je gledala otroka, ki je na njenih prsih pil mleko. Potujte, živite tako, da boste zadovoljni. Nekaj pa si zapomnite: če pa se boste zaljubili in se nameravali oženiti, ne bom čakala niti minute, ampak se bom utopila skupaj z njim.
Pogledal sem jo – ni bilo možno, da ji ne bi verjel. Sklonil sem glavo: ja, ampak meni je komaj šestindvajset let…Nisem si mogel predstavljati, da bi se zaljubil ali ženil; vendar pa so mi Gašine besede dale misliti o mojem dokončnem življenju.
Zgodaj spomladi sem odpotoval v tujino in tam preživel štiri mesece. Ko sem se ob koncu junija, preko Moskve, vračal domov, sem razmišljal o tem, da bom jesen preživel na vasi, pozimi pa bom ponovno nekam odšel. Na poti iz Moskve v Tulo, sem se po tihem žalostil: pa sem ponovno doma, le čemu? Spomnil sem se Natalie in pomislil: ja, ta »ljubezen do groba«, ki mi jo je Sonja napovedovala, obstaja; samo, da sem se nanjo privadil tako, kot se nekdo tekom let privadi na to, da so mu n.pr., odrezali roko ali nogo… Ko sem tako sedel na postaji v Tuli in čakal na prestop, sem se v hipu odločil in poslal telegram: - Iz Moskve odhajam mimo vas in bom na vaši postaji ob devetih zvečer. Dovolite mi, da Vas mimogrede obiščem in izvem, kako živite.
Pričakala me je na vhodu, kjer je v ozadju hišna svetila s svetilko. S pritajenim nasmeškom mi je podala roki:
- Zelo sem vesela!
- Kako čudno je, da ste še malo zrasli, - sem rekel in ji poljubljal roki z nekim nelagodjem. Pri svetlobi svetilke, ki jo je hišna nekoliko privzdignila in so, v mehkem zraku, po dežju, krožili drobni rožnati metuljčki, sem jo pogledal v celoti: črne oči so sedaj gledale trše, prepričljiveje. Bila je v polnem razcvetu mlade ženske lepote, vitka, lepo skromno oblečena v obleko iz zelene svile.
- Ja, še vedno rastem, - je odgovorila z žalostnim nasmeškom.
V salonu je, kot nekdaj, pred starimi zlatimi ikonami, visela rdeča lučka, ki ni bila prižgana. Hitro sem od tega kota odmaknil oči in šel za njo v jedilnico. Tam je na bleščečem prtu stal čajnik na špiritnem gorilniku in se je bleščala tanka čajna posoda. Hišna je prinesla hladno teletino, drobno marinirano zelenjavo, steklenico z vodko, buteljko rdečega vina. Prijela je čajnik:
- Jaz ne večerjam, pijem samo čaj, vi pa le jejte… prihajate iz Moskve? Zakaj? Kaj le človek lahko tam poleti počne?
- Vračam se iz Pariza.
- Kako to? Ali ste bili dolgo tam? Ah, če bi le mogla kamorkoli odpotovati! Vendar pa je moji punčki komaj štiri leta… Pravijo, da Vi vneto gospodarite!
Spil sem kozarček vodke, prigriznil nisem, prosil pa sem za dovoljenje, če lahko kadim.
- Ah, prosim! – Prižgal sem si cigareto in rekel:
- Natalie, ni Vam treba, da ste z menoj tako uglajeno ljubeznivi; ne obračajte name svoje pozornosti. Mimo sem prišel, da Vas vidim in ponovno izginem. Ne počutite se nelagodno, saj je vse, kar je bilo, popolnoma pozabljeno in je odšlo brez povratka. Ni pa možno, da ne bi opazili, da ste me ponovno popolnoma prevzeli, vendar pa naj Vas moje navdušenje ne spravlja v zadrego, saj je sedaj nesebično in umirjeno.
Povesila je glavo in trepalnice – nikoli se ni bilo mogoče navaditi na prelepo nasprotje tega in ostalega. Njen obraz je polagoma zardeval.
- To popolnoma drži, - sem rekel. Bled in s krepkejšim glasom sem prepričeval predvsem samega sebe, da govorim po resnici. - Saj vse na svetu mine; tudi moja strašna krivda, ki sem Vam jo storil. Prepričan sem, da ste
Vi do nje že zdavnaj postali ravnodušni in Vam je postala veliko bolj razumljiva: nisem bil sam kriv za vse in sem si, predvsem v tistem obdobju, zaslužil Vaše prizanašanje; zaradi svoje skrajne mladosti in zaradi sovpadanja čudovitih okoliščin, v katere sem zapadel. Sploh pa sem za to krivdo že dovolj kaznovan in povsem pogubljen.
- Pogubljen?
- Mar ni tako? Doslej o tem niste razmišljali, nekoč ste rekli, da me ne poznate? – Umolknila je.
- Videla sem Vas na plesu v Voronežu…kako mlada sem bila še takrat in kako nenavadno nesrečna! Mar ne obstaja nesrečna ljubezen? – je rekla, dvignila glavo in me pogledala s črnimi očmi in trepalnicami. - Ali najbolj žalostna glasba na svetu, ne more povzročiti občutka sreče? No, pripovedujte mi o sebi. Ali je možno, da ste se za vedno naselili na vasi? – Z muko sem jo vprašal:
- Ali to pomeni, da ste me takrat še ljubili?
- Ja. – Utihnil sem in začutil, da mi lica žarijo.
- Ali je res, kar sem slišala, da ljubite in imate otroka?
- To ni ljubezen, - sem rekel. Je samo strašna žalost in nežnost – to je to!
- Pripovedujte mi o vsem.
Povedal sem ji vse. Celo to, kar mi je rekla Gaša, ko mi je svetovala, da odpotujem in živim tako, da bom zadovoljen. Končal sem tako:
- Ali sedaj vidite, da sem pogubljen…
- Dovolj! – je rekla in se zamislila. – Pred vami je še vse življenje. Seveda pa zakon za Vas ni možen. Ona pa je ena tistih, ki bi brez obžalovanja žrtvovala sebe in celo otroka.
- Ni razlog moj zakon, - sem rekel. Moj bog! Da bi se ženil?
Premišljevala je in me pogledala:
- Ja, ja, kako nenavadno; vaša prerokba se je uresničila, saj sva postala sorodnika. Ali čutite, da ste mi sedaj bratranec? – Svojo roko je položila na mojo:
- Zelo ste utrujeni od poti. Tudi pritaknili se niste ničesar. Na obrazu se vam vidi, da ste popolnoma zmedeni. Pojdite, v rotondi imate pripravljeno posteljo.
Vdano sem ji poljubil roko. Poklicala je hišno. Čeprav je bilo dovolj svetlo od meseca, ki je stal nizko za vrtom, me je hišna z lučjo odvedla, najprej po glavni, nato po stranski aleji, na prostorno jaso, v tisto leseno rotondo z lesenim stebriščem. Sedel sem v naslonjač zraven postelje, pri odprtem oknu, pričel kaditi in premišljeval o tem,
kako neuspešno sem končal ta neumen nenavaden korak, kako zaman sem prišel mimogrede na obisk, ker sem se zanašal na svojo umirjenost in moč… Noč je bila nenavadno tiha, bilo je že pozno. Pasti je moral rahel dež. Zrak je postal še toplejši, mehkejši. V čudovitem sozvočju s to toploto in tišino, so nekje v daljavi, na različnih koncih vasi, raztegnjeno in obzirno peli petelini. Za vrtom, nasproti rotonde, se je svetli mesečev krog zdel, kot da bi obstal ne mestu in čakaje gledal. Blestel je sredi oddaljenih dreves in bližnjih razprostirajočih se jablan. Zdelo se je, kot da bi se njegova svetloba mešala z njihovimi sencami. Tam pa, kjer se je svetloba prelivala, je bilo jasno, stekleno, v senci pa pestro in skrivnostno…Tako skrivnostno, neslišno, je tudi ona, v nečem dolgem, temnem, svilnato bleščečem, stopila k oknu.
Mesec je že sijal nad vrtom in zrl naravnost na rotondo. Govorila sva izmenjaje. Ležala je na postelji, klečal sem poleg in jo držal za roko:
- V tisti strašni noči z bliski, sem že ljubil edino tebe; ničesar drugega ni bilo razen navdušenja in čiste strasti do tebe.
- Ja, sčasoma sem vse doumela. Kljub temu pa sem se nenadoma spomnila tistega bliskanja, takoj zatem pa tudi tistega, kar se je zgodilo na aleji, uro pred tem.
- Nikjer na svetu ni nobene podobne tebi. Ko sem pred kratkim opazoval tisto zeleno svilo in tvoja kolena pod njo, bi umrl za to, da bi se je dotaknil in tvojih ustnic.
- Ali me res nikoli, nikoli vsa ta leta, nisi pozabil?
- Pozabil sem te tako, kot pozabiš, da živiš, dihaš. Ti pa si izrekla resnico: - Ni nesrečne ljubezni. Ah, ta oranžna srajčka in ti vsa, še skoraj deklica, ki je tisto jutro švignila mimo mene, prvo jutro, ko sem se zaljubil vate! Potem pa tvoja roka v rokavu ukrajinske srajčke; pa tvoja sklonjena glava, ko si brala »Obriv« in sem jaz mrmral: Natalie, Natalie!«
- Ja, ja.
- Nato pa ti na plesu – tako visoka in tako strašna v svoji že ženski lepoti. Kako sem si tisto noč želel umreti od navdušujoče in pogubne ljubezni! Potem pa ti s svečo v roki, tvoja žalna obleka in v njej vsa tvoja neomadeževanost. Zdelo se mi je, da je v soju sveče, postal tvoj obraz svetniški.
- Glej, sedaj si ponovno z menoj in za zmeraj. Vendar pa se bova redko videvala. Ali lahko tvoja skrivna žena postane pomembnejša od vseh tvojih ljubic?
Decembra je, na Ženevskem jezeru, umrla pri prezgodnjem porodu.
I.Bunin – »Natalie« - Grasse, 1941
To leto sem prvič oblekel študentsko uniformo. Vesel sem bil, da se je, s to posebno srečo, pričelo moje mlado svobodno življenje, ki se zgodi prav v tem obdobju. Odrasel sem na vasi, v strogi plemiški družini. Mladenič, ki je vneto sanjaril o ljubezni – njegova duša in telo pa sta bila še nedolžna. Zardeval je ob pogovorih gimnazijskih tovarišev o tej temi. Ti pa so se zmrdovali: »Ali ne bi ti, Meščerskij, raje postal menih?« To leto tudi nisem več zardeval. Ko sem prispel domov na počitnice, sem sklenil, da je tudi zame napočil čas biti kot ostali, da prelomim s svojo nedolžnostjo in se spustim v neko neromantično ljubezen. Na podlagi te odločitve in v želji, da bi pokazal svojo študentsko čepico s sinjim trakom, sem v iskanju ljubezenskih srečanj, pričel s potovanji po sosednjih posestvih in z obiski sorodnikov in znancev. Tako sem prispel na posestvo svojega strica po materini strani, upokojenega in že dolgo časa ovdovelega ulanca Čerkasova, očeta edinke, moje sestrične Sonje…
Prispel sem pozno in v hiši me je pričakala samo Sonja. Ko sem skočil iz kočije in pohitel v temno predsobo, je vanjo stopila v nočni flanelasti halji. V levi roki je visoko držala svečo, mi nastavila lice, da bi jo poljubil in ob odkimavanju rekla, s svojo običajno porogljivostjo:
- Ah, ta mladenič, ki vedno in povsod zamuja!
- To pot ne po svoji krivdi, - sem odgovoril. Ne zamuja mladenič, ampak vlak.
- Tiše, vsi spijo. Ves večer so umirali od nestrpnosti, čakanja. Končno pa so obupali nad teboj. Oče je razjarjen odšel spat, te ozmerjal z lahkomiselnežem, Efrema pa, ki so ga namenoma pustili na postaji do prihoda jutranjega vlaka, za starega bedaka. Natalie je užaljeno odšla, tudi strežba se je razšla, edino jaz sem te zvesto in potrpežljivo čakala… No, razkomodi se in pojdiva na večerjo.
Občudoval sem njene modre oči in dvignjeno roko, razgaljeno do ramen, ter odgovoril:
- Hvala, draga prijateljica. Počutim se prijetno, ker sem se prepričal v tvojo vdanost. Postala si prava lepotica, moja ugotovitev o tvoji zunanjosti, je mišljena resno. Kakšna roka, vrat in kako zapeljiva je ta mehka halja, pod katero verjetno ni ničesar!
- Skoraj nič. Tudi ti si postal pravi mož, z izrazitim pogledom in gizdalinskimi črnimi brčicami… Kaj se dogaja s teboj? V teh dveh letih odkar te nisem videla, si se spremenil iz nekega plahega smrkavca, v zelo zanimivega predrzneža. To pa naj bi napovedovalo veliko ljubezenskih radosti, kot so govorile naše babice, če ne bi bilo tu Natalie, v katero se boš že jutri zaljubil do konca svojega življenja.
- Kdo je ta Natalie? – sem vprašal, ko sem stopal za njo v jedilnico, ki jo je močno osvetljevala viseča svetilka. Okna jedilnice so bila odprta v črnino tople in tihe poletne noči.
- To je Nataša Stankovič, moja gimnazijska prijateljica, ki je prišla k meni v goste. Je dejanska lepotica, ne pa to, kar sem jaz. Predstavljaj si: očarljiva glavica s tako imenovanimi «zlatimi« lasmi in črnimi očmi. To niso oči, to sta črni sonci, izrazito perzijski. Trepalnice so seveda košate in tudi črne, pa občudovanja vredna barva obraza, ramen in vsega ostalega.
- Kaj je vse ostalo? – sem vprašal in se vse bolj navduševal nad načinom najinega pogovora.
- Glej, jutri zjutraj gremo skupaj na kopanje. Svetujem ti, da se skriješ v grmovje in takrat boš nekaj zagledal – grajena je kot zelo mlada nimfa…
V jedilnici so bili na mizi hladni kotleti, košček sira in buteljka rdečega krimskega vina.
- Ne jezi se, ničesar ni več, - je rekla, ko je sedla in nama natakala vino. – Niti vodke ni. No, daj bog, trčila bova vsaj z vinom.
- Kaj pomeni to, daj bog?
- Da bi se kmalu zame našel tak ženin, ki bi prišel k nam »na dvor«. Stara sem že enaindvajset let, da pa bi se omožila v kakšen drug kraj, tega ne zmorem.
- S kom pa bi ostal oče?
- No, daj bog!
Trčila sva in, ko je ona počasi spila ves kozarec vina, me je ponovno pričela opazovati, celo to, kaj počnem z vilicami. Pričela je govoriti na način, kot da govori sama s seboj:
- Dovolj si dober, podoben Gruzijcu in dovolj lep. Prej si bil zelo suh in bled. V splošnem si se zelo spremenil, postal si lahkotnejši, prijetnejši. Le oči ti begajo.
- To je zato, ker me ti vznemirjaš s svojimi čari. Saj tudi ti nisi taka, kot si bila prej…
Z veseljem sem si jo ogledoval. Sedela je na nasprotni strani mize, postrani, s podvitimi nogami. Pod lučjo se je bleščala zagorelost njenih rok, sijale so smehljajoče se sinje lila oči, rdečkasto odsevali gosti in mehki kostanjevi lasje, speti za noč v kito. Pod ovratnikom odpete halje, se je videl zagorel vrat in zagorel trikotnik polnih prsi. Na levem licu je imela materino znamenje in lep kodrček temnih las.
- Kaj pa oče?
Še naprej se je smehljala, potegnila iz žepa majhno srebrno cigarnico in srebrno škatlico z vžigalicami in si, medtem, ko si je popravljala pod seboj podvito stegno, spretno prižgala cigareto.
- Oče je, hvala bogu, korenjak; direkten, neomajen, potrkava z berglo, si privzdiguje siv pramen las, si skrivoma, z nečim temno rjavim barva brke in zalizce, videti je kot mladenič, samo, da se še bolj trese kot nekdaj in kima z glavo. Tudi to je, da se z ničemer ne strinja, je rekla in se zasmejala.
- Želiš cigareto?
Čeprav takrat nisem kadil, sem si jo prižgal. Nalila nama je vino in skozi okno pogledala v temo:
- Ja, hvala bogu, je za sedaj to vse. Pa kako prekrasno poletje je in kakšna noč, ali ne? Tudi slavčki so že obmolknili. Če povem po pravici, zelo sem te vesela. Da bi prišel pravočasno in te pričakal, sem bedaka Evfrema že ob šestih poslala na postajo. Najbolj nestrpno sem te pričakovala od vseh. Zadovoljna sem bila tudi, da so se vsi razšli, da zamujaš in da bova lahko posedela v dvoje, ko prispeš. Iz meni, nekega nerazumljivega razloga, sem razmišljala, da si se verjetno zelo spremenil, ker s takimi, kot si ti, se to vedno zgodi. Predstavljaj si to zadovoljstvo: v poletni noči sedeti sam v hiši, pričakovati nekoga, ki bo pripotoval in končno zaslišati grmeče kraguljčke, ki se naglo približujejo vhodu…
Čez mizo sem močno stisnil njeno roko in jo zadržal v svoji. Že sem začutil hrepenenje svojega telesa. Z veselo umirjenostjo je spuščala kolobarčke dima. Spustil sem ji roko in kot za šalo, dejal:
- Glej, zakaj mi govoriš o Natalie… Nobena Natalie se ne more primerjati s teboj… Mimogrede, kdo je sploh ona in od kod?
- Naša Voronežka je iz čudovite družine, nekdaj zelo bogate, zdaj pa preprosto revne. Doma govorijo angleško in francosko, nimajo pa kaj jesti… Zelo ganljivo dekle, vitko in občutljivo. Pametna ženska, precej vase zaprta, ne ugotoviš takoj, ali je pametna ali neumna… Ti Stankeviči so bližnji sosedje tvojega ljubšega bratranca Alekseja Meščjorskega. Natalie pravi, da je precej pogosto prihajal k njim in se pritoževal glede svojega samskega stanu. Njej pa on ne ugaja. Je pa bogat – menijo, da se je zanj odločila zaradi denarja – žrtvovala se je radi staršev.
- Tako, - sem rekel. Vrniva se raje k dejstvom. Natalie, Natalie, - kakšno pa je najino ljubezensko razmerje?
- Pa naju ja ne bo Natalie odvrnila od najinega razmerja, - je odgovorila. Ti boš od ljubezni do nje popolnoma ponorel, poljubljal pa se boš z menoj, zaradi njene okrutnosti boš jokal na mojih ramenih, jaz pa te bom tolažila.
- Saj veš, da sem že od nekdaj zaljubljen vate.
- Sam veš, da je bila to le običajna zaljubljenost v sestrično, razen tega tudi preveč nepredvidljiva. Ti si bil takrat le smešen in dolgočasen. Vendar pa – bog s teboj, oproščam ti tvojo nekdanjo neumnost in sem pripravljena že jutri pričeti z najino »romanco«, ne glede na Natalie. Sedaj pa pojdiva spat, zjutraj moram zgodaj vstati zaradi gospodinjskih opravil.
Vstala je, si zapela haljo, v predsobi vzela skoraj dogorelo svečo in me odpeljala v sobo. Na pragu te sobe, sem se veselil in čudil temu, čemur sem se ves čas večerje – temu srečnemu uspehu svojih ljubezenskih upov, ki so mi bili pri Čerkasovih nepričakovano usojeni. Dolgo in hlastno sem jo poljubljal, ko sem jo stiskal ob podboj vrat. Ona pa je v omami zapirala oči in vse niže spuščala kapljajočo svečo. Ko je odhajala z živo rdečimi lici, mi je zažugala in tiho rekla:
- Pazi – jutri me, prosim, pred vsemi ne požiraj s strastnimi pogledi! Bog varuj, da bi oče kaj opazil. Zelo se me boji, jaz pa njega še bolj. In, ne bi rada, da Natalie kaj opazi. Sem zelo sramežljiva in ne presojaj me po tem, kakšna sem v najinem odnosu. Če ne boš izpolnil mojega ukaza, boš pri priči postal moj sovražnik.
- Slekel sem se, omotično padel v posteljo ter v trenutku sladko zaspal, polomljen od sreče in utrujenosti, ne da bi slutil, kakšna velika nesreča me čaka in da se bodo Sonjine šale uresničile. Pozneje sem se spomnil, da je, ko sem stopil v sobo in prižgal vžigalico, da bi zanetil svečo, proti meni zletel velik netopir in se trzaje približal mojemu obrazu. Pri svetlobi vžigalice sem jasno opazil njegov ogaben temno žametast , uhljat toponos, roparski gobček, ki je bil podoben smrti. Nato se je s cikcakastim prhutanjem potopil v črnino odprtega okna. Kljub vsemu pa sem ga takoj pozabil.
II.
V ranem jutru naslednjega dne, sem Natalie za hip uzrl. Nenadoma je skočila iz predsobe, pokukala v jedilnico – bila je še nepočesana in samo v neki oranžni otroški srajčki. Samo nekaj oranžnega se je zableščalo, z izrazito zlatimi lasmi in črnimi očmi, ter izginilo. Tačas sem bil v jedilnici sam. Komaj sem končal s pitjem kave, - ulanec je končal prej in odšel,- ko pa sem odšel od mize, sem se slučajno obrnil…
To jutro sem se zbudil dokaj rano, ko je bilo še v hiši vse tiho. V njej je bilo veliko sob, tako, da sem včasih zašel. Prebudil sem se v neki oddaljeni sobi, katere okna so bila obrnjena na senčno stran. Dobro naspan, sem se z užitkom umil, si nadel čista oblačila. Posebno prijetno je bilo nadeti si novo rdečo svileno rusko srajco. Počesal sem si svoje črne mokre lase, ki sem si jih, včeraj v Voronežu, skrajšal. Stopil sem na hodnik, zavil v drugega in se znašel pred vrati ulančevega kabineta, hkrati tudi njegove spalnice. Ker sem vedel, da vstaja poleti ob petih, sem potrkal. Nihče se ni oglasil. Odprl sem vrata, pokukal v sobo in z navdušenjem ugotovil, da je ta stara soba ostala nespremenjena; ta soba, s trojnim italijanskim oknom pod stoletnim belim topolom. Na levi steni sobe so stale hrastove knjižne omare. Med njimi je na steni visela mahagonijeva ura z bakrenim diskom nepremičnega nihala. Na drugem mestu je stal cel kup tobačnih pip z bisernimi cevkami; nad njimi je visel barometer. Na tretjem mestu je bila še delovna miza iz dedovih časov, s porjavelim zelenim suknom na dvignjeni deski iz orehovega lesa – na suknu pa klešče, kladiva, žeblji, bakren daljnogled. Nad več kot 100-kilskim lesenim divanom, je na steni zraven vrat, visela v ovalnih okvirjih, cela galerija obledelih portretov. Pod oknom sta stala pisalna miza in globok naslonjač – to in vse ostalo je bilo ogromnih razsežnosti. Desno je, celotno steno nad zelo široko posteljo, prekrivala slika: počrnelo lakirano ozadje, na njem komaj vidni vrtinci rjavkasto dimastih oblakov in zelenkasto modrega poetičnega drevja. V prednjem planu, pa se je okamenela od jajčnega beljaka, skoraj v naravni velikosti, bleščala gola debelušna lepotica, ki je stala napol obrnjena proti opazovalcu. Imela je prevzeten obraz, izbočen močan hrbet, čvrsto zadnjico in tilnik, močne noge. Z dolgimi razprostrtimi prsti ene roke, si je sramežljivo prikrivala prsno bradavico, z drugo roko pa tolsti spodnji del trebuha. Ko sem vse to opazoval, sem v ozadju zaslišal močan ulančev glas, ki je prihajal iz predsobe s pomočjo bergle:
- Ne, bratec, mene pa ob tej uri ne boš našel v spalnici. Saj to je to, da se vi valjate po postelji do »treh hrastov«.
Poljubil sem mu široko suho roko in vprašal:
- Kakšnih hrastov, striček?
- Tako pravijo kmetje, je odgovoril, - si me ogledoval z žoltimi, še predirnimi in pametnimi očmi, medtem, ko si je sukal pramen sivih las. - Sonce se je že dvignilo nad tri hraste, ti pa še vedno pogreznjen v blazino, pravijo kmetje. No, pojdiva pit kavo…
- Čudovit starček, čudovita hiša, - sem razmišljal, ko sem za njim stopal proti jedilnici z odprtimi okni, ki so gledala na zelenje jutranjega vrta in na vso poletno srečo vaške pristave. Stregla nama je stara hišna, majhna in grbava. Ulanec je, iz debele čaše s srebrnim držalom, pil močan čaj s smetano in s širokim prstom držal dolg tanek ročaj okrogle zlate starinske žličke. Jedel sem črn kruh z maslom, kos za kosom in si dolival kavo iz vroče, srebrne kavne ročke. Ulanec, ki je imel opraviti sam s seboj, me ni o ničemer spraševal. Pripovedoval mi je o sosedih veleposestnikih, jih na vse načine ozmerjal in se jim posmehoval. Pretvarjal sem se, da ga poslušam, opazoval sem njegove brke, zalizce, močne kocine na dnu nosa. Neučakano pa sem pričakoval Natalie in Sonjo. Premišljeval sem o Natalie in o tem, kakšno bo srečanje s Sonjo po včerajšnjem večeru? Navdušila me je, bil sem ji hvaležen, nemoralno pa sem razmišljal o njunih spalnicah, o vsem, kar se dogaja v jutranjem neredu ženske spalnice… Kljub vsemu, je morda Sonja kaj izdala Natalie o najini, včeraj pričeti ljubezni? Če je tako, čutim neke vrste ljubezen tudi do Natalie, pa ne zaradi tega, ker je lepotica, ampak zato, ker je že postala najina skrivna soudeleženka… Le zakaj ne bi smel ljubiti obeh? Vsak hip bosta vstopili v vsej svoji jutranji svežini. Zagledali me bosta, mojo gruzinsko lepoto in rdečo srajco, nekaj spregovorili z menoj, se zasmejali, sedli za mizo in si elegantno natakali kavo iz te vroče kavne ročke – mladosten jutranji apetit, mlada jutranja vznemirjenost, sijoče naspane oči, nanos pudra na lica, pomlajena po spanju in ta smeh po vsaki izrečeni besedi, ne povsem naraven, a toliko bolj očarljiv… Po zajtrku bosta odšli po vrtu do reke, se preoblekli v kopališki kabini. Njuni goli telesi bo osvetlilo sinje nebo, malo nižje, pa bo v prozorni vodi viden njun odsev. Vedno sem imel burno domišljijo. V mislih sem videl, kako se Sonja in Natalie ustavita, držita za ograjo, nerodno stopata po stopnicah, mokrih, hladnih in prekritih s spolzko, zoprno, žametasto sluzjo in na koncu potopljenih v vodo. Videl sem Sonjo, ki je glavo z gostimi lasmi vrgla vznak in se, odločno, z dvignjenimi prsmi, pognala v vodo. V vodi je bilo njeno modrikasto kredasto telo videti nenavadno; gibi njenih rok in nog so bili podobni žabjim.
- No, vidiva se pri kosilu, saj pomniš: kosilo je ob dvanajstih, - je rekel ulanec, zmajal z glavo, vstal s svojo pobrito glavo, sivkasto rjavimi brki spojenimi z zalizci, visok, starčevsko trd v udobnem svilenem oblačilu in toponosih čevljih ter me z berglo v široki pegasti roki, potrepljal po ramenu in odšel z naglimi koraki. V trenutku pa, ko sem tudi sam vstal, da bi šel skozi sosednjo sobo na balkon, je skočila ona, švignila mimo in se skrila. Pri priči sem bil radostno navdušen. Presenečen sem odšel na balkon: dejanska lepotica! Dolgo sem stal, da sem se zbral. Na balkonu sem čakal, da prideta v jedilnico. Ko sem ju končno zaslišal, sem v hipu stekel na vrt – prevzel me je nekakšen strah pred obema – pred tisto, s katero sem imel očarljivo skrivnost, še bolj pa pred Natalie in tistim trenutkom, ko me je, pred pol ure, zaslepila s svojo naglico. Sprehajal sem se po vrtu, ki je ležal, tako kot vsa pristava, na rečni nižini. Končno sem se opogumil, vstopil z navidezno prostodušnostjo in se srečal s Sonjino veselo smelostjo in ljubko, šaljivo Natalie, ki me je izpod črnih trepalnic pogledala s sijočo črnino svojih oči in nasmeškom. Posebno lepa je bila tudi barva njenih las.
- Midva sva se že videla!
Nato smo stali na balkonu, se naslanjali na kamnito balustrado, občutili to poletno veselje in razgretost naših glav. Natalie je stala poleg mene, objemala Sonjo, ki je zrla neznano kam in z nasmehom tiho pela: »Sredi hrupnega plesa, slučajno…« Nato se je vzravnala:
- Gremo na kopanje! Najprej medve, potem prideš ti…Natalie je stekla za obešene rjuhe, Sonja pa je zastala in mi zašepetala:
- Izvoli – z današnjim dnem se pretvarjaj, da si se zaljubil v Natalie. Pazi pa se, če se izkaže, da se ti ni treba pretvarjati.
Skoraj sem ji z veselo drznostjo odgovoril, da se mi sploh ni potrebno pretvarjati, ona pa je pri vratih tiho navrgla:
- Po kosilu pridem k tebi…
Ko sta se vrnili, sem jaz odšel proti reki – najprej po dolgi brezovi aleji, nato med starim drevjem obrežja, kjer je od reke toplo dišalo in so po drevesnih vrhovih vpile poljske vrane. Hodil sem in ponovno razmišljal o popolnoma nasprotujočima si občutkoma – o Natalie in Sonji, o tem, da se bom kopal v tej vodi, v kateri sta se pravkar kopali onidve…
Po kosilu, sredi tega veselega, brezciljnega, brezskrbnega in mirnega, kar se je dalo opaziti na vrtu skozi odprta okna, - neba, zelenja, sonca, - po dolgem kosilu z mrzlo juho, pečenim piščančjim mesom in malinami s smetano, po katerem mi je od prisotnosti Natalie nekako zastajal dih, sem pričakoval tisti trenutek, ko v hiši po obedu vse utihne in, ko bo Sonja, (ki je na kosilo prišla s temnordečo vrtnico v laseh), skrivaj prihitela k meni, da bi nadaljevala tiste včerajšnje nagle trenutke. Takoj sem odšel v svojo sobo in priprl vrata. Legel sem na turški divan in jo pričakoval. Poslušal sem vročo tišino pristave in že otožno popoldansko petje ptic na vrtu, iz katerega je skozi okno prihajal zrak, prepojen s sladkim vonjem cvetja in trav. Brezupno sem razmišljal o tem, kako naj vendar živim s to dvoličnostjo – na skrivnih snidenjih s Sonjo, v bližini Natalie. Že sama misel nanjo, me je prevzela s čistim ljubezenskim navdušenjem, strastnim sanjarjenjem pa tudi z radostnim oboževanjem, s katerim sem pred kratkim opazoval njeno vitko sklonjeno postavo, izrazito dekliška komolca, s katerima se je naslanjala na s soncem ogret stari kamen balustrade. Sonja, ki je stala poleg nje in jo objemala okrog ramen, je bila v svoji batistasti jutranji halji z volančki podobna pred kratkim omoženi mladi ženi. Ona pa je bila v svojem platnenem krilcu in vezeni ukrajinski srajci, pod katerima je človek mogel zaslutiti popolno mladeniško postavo. Bil sem tako vesel, da niti pomisliti nisem smel o možnosti, da bi jo poljubljal s takimi občutki, kot sem prej poljubljal Sonjo! V lahkotnem in širokem rokavu srajce, ki je bila na ramenu izvezena rdeče in sinje, je bila vidna njena tenka roka, s suho zlatečo kožo in rdečkastimi dlačicami. Gledal sem in razmišljal: le kaj bi občutil, če bi se jih smel dotakniti z ustnicami! Ko je začutila moj pogled, je zravnala svojo izrazito glavo, ovito s pletenico gostih las in me pogledala z bleščečimi črnimi očmi. Hitro sem umaknil pogled, skozi prosojni del obleke pa zagledal tenke, močne, plemenite gležnje, obute v sive prozorne nogavice…
Sonja, z vrtnico v laseh, je hitro odprla in zaprla vrata. Tiho je vzkliknila: - Kako si lahko spal! Planil sem – Kaj si le predstavljaš, ali sem sploh lahko spal! – Zgrabil sem jo za roki. - Zakleni vrata - …Skočil sem k vratom, ona je sedla na divan in zaprla oči, - pridi no k meni. Takoj sva se znebila vsakega sramu in predsodka. V tistih minutah nisva spregovorila. Dovolila mi je , da sem jo poljubljal po vsem prelestnem, toplem telesu; samo poljubljal – njo, z vse bolj omamljenimi zaprtimi očmi in razgretim obrazom. Ko je odhajala in si popravljala lase, mi je ponovno šepetaje zapretila:
- Tisto do Natalije, pa ti ponovim: pazi, da ne prestopiš hlinjenja, ne misli si, da sem vedno tako prijazna!
Vrtnica je ležala na tleh. Shranil sem jo v predal mize. Proti večeru je njen temnordeč žametast lesk postal lilast in ovenel…
III.
Moje življenje je na zunaj potekalo vsakdanje, nisem pa imel niti minute miru. Vse bolj in bolj sem se navezoval na Sonjo, vse bolj pa sem se tudi oklepal sladke navade, uničujoče strastnih svidenj z njo. K meni je zdaj prihajala samo pozno zvečer, ko so vsi v hiši zaspali. Vse bolj mučno pa je bilo tudi moje navdušeno skrivno zasledovanje Natalie, pri vsakem njenem koraku. Vse se je dogajalo po običajnem poletnem redu: zjutraj srečanja, pred kosilom kopanje, nato kosilo, pa počitek v sobah, nato vrt. Sonja in Natalie sta sedeli v brezovem drevoredu, nekaj vezli in me silili, da sem jima naglas prebiral Gončarova, ali pa sta kuhali marmelado na senčnati jasi pod hrasti, nedaleč od hiše, desno od balkona. Ob petih je sledil čaj na drugi senčnati jasi, levo; ob večerih sprehodi ali kriket na širokem dvorišču pred hišo, - jaz z Natalie proti Sonji ali Sonja z Natalie proti meni. Ob mraku je sledila večerja v jedilnici… Po večerji je ulanec šel spat, mi pa smo še dolgo sedeli na balkonu, v temi. Midva s Sonjo sva se šalila in kadila, Natalie pa je molčala. Končno je Sonja rekla: »Pojdimo spat!« Poslovil sem se od njiju, odšel v svojo sobo in s hladnimi rokami čakal na tisto dolgo pričakovano uro, ko bo vsa hiša postala temna in tako tiha, da bo slišati, kako nepretrgoma tiktaka žepna ura pod gorečo svečo pri mojem vzglavju. Čudno in grozljivo je bilo: zakaj me je bog tako kaznoval, zakaj mi je namenil hkrati dve ljubezni, tako različni in tako strastni; tako, mučno lepoto oboževanja Natalie, kot telesno omamo s Sonjo. Vsak hip sem čutil, da ne bova mogla zdržati najine nepopolne bližine in da bom čisto ponorel od pričakovanja najinih nočnih srečanj in občutkov, ki so me ves dan prevevali in vse to v bližini Natalie! Sonja je že bila ljubosumna, včasih je močno vzplamtela in mi pri tem na samem rekla:
- Bojim se, da za mizo in vpričo Natalie, nisva dovolj previdna. Zdi se mi, da pričenja oče nekaj sumiti, tudi Natalie, očitno pa je tudi hišna že prepričana v najino romanco in naju verjetno ovaja očetu. Posedaj malo bolj z Natalie v vrtu, beri ji ta zoprn »Obriv«, ob večerih jo včasih pelji na sprehod… Obupno je, ko opažam, kako idiotsko jo gledaš, včasih te celo sovražim, počutim se kot neka trapa; ali naj ti vpričo vseh skočim v lase, ali kaj naj storim?
Najhuje od vsega je bilo to, tako se mi je zdelo,da je Natalie, zaradi skrivnosti med nama s Sonjo, pričela trpeti, postajati nejevoljna. Tudi brez tega je bila redkobesedna. Postajala je vse bolj molčeča, igrala je kriket ali preveč pozorno vezla. Zdelo se je, kot da sva se navadila eden na drugega, se zbližala. Ko sva sedela v jedilnici, kjer je napol leže na divanu prelistavala note, sem se nekoliko pošalil:
- Slišal sem, Natalie, da bova morda postala sorodnika.
Naglo me je pogledala:
- Kako to mislite?
- Moj bratranec Aleksej Nikolajevič Meščerskij…
Ni mi pustila dokončati:
- Ah. To mislite! Vaš bratranec, ta, oprostite, rejen, ves zarasel s črnimi bleščečimi lasmi, pogrkujoč velikan z rdečimi sočnimi usti… Sploh pa, kdo Vam je dovolil, da o tem govorite z menoj?
Ustrašil sem se:
- Natalie, Natalie, zakaj ste tako strogi do mene? Ali se ne smem niti pošaliti? Oprostite mi, - sem rekel in jo prijel za roko.
Roke ni odmaknila in je rekla:
- Še zdaj Vas ne razumem… ne poznam Vas… Vendar pa – dovolj o tem…
Da bi ne opazil njenih belih teniških copat, ki so me privlačile in jih je na divanu vlekla podse, sem vstal in odšel na balkon. Za vrtom so prihajali oblaki, mračilo se je, po vrtu se je širil in približeval mehek poletni šum, sladko je zapihal poljski deževni veter, mene pa je prevzelo neko neosnovano mlado veselje do vsega, da sem zavpil:
- Natalie, pridite za trenutek! Prišla je do praga:
- Kaj pa je?
- Vdihnite – kakšen veter! Kako bi lahko bilo vse radostno! – Ona pa je molčala.
- Ja.
- Natalie, kako ste neprijazni do mene! Kaj imate proti meni? – Prevzetno je skomignila z rameni:
- Le kaj in zakaj bi imela kaj proti Vam?
Ko smo zvečer v temi ležali na balkonu na pletenih naslonjačih, smo vsi trije molčali. V temnih oblakih so se tu pa tam zasvetile zvezde, od reke je vel rahel veter. Tam so žuborele žabe.
- Deževalo bo, čas je za spanje, - je rekla Sonja, ki je komaj zadrževala zehanje. Hišna je rekla, da se je rodila mlada luna in da bo ves teden deževalo. Po molku je dodala: - Natalie, kaj Vi menite o prvi ljubezni?
Natalie se je oglasila iz teme:
- V nekaj sem za gotovo prepričana: o nesporni razliki prve ljubezni med fanti in dekleti.
Sonja je pomislila:
- No, tudi dekleta so različna…
Odločno je vstala:
- Torej, spat, spat!
- Tu bom še malo podremala, noč mi ugaja, - je rekla Natalie.
Ko sem poslušal Sonjine korake, ki so se oddaljevali, sem zašepetal:
- Kaj slabega pa sva rekla? Odgovorila je:
- Ja, ja, slabo sva govorila…
Naslednji dan smo se navidez mirno srečali. Ponoči je tiho deževalo, zjutraj se je razvedrilo, po kosilu je postalo suho in vroče. Pred pitjem čaja ob petih, ko je Sonja v ulančevem kabinetu delala obračun gospodinjstva, sva z Natalie sedela v brezovi aleji in poskušala nadaljevati z glasnim branjem »Obriva«. Sklonjena je nekaj šivala z drobno desno roko, jaz sem bral in od časa do časa s sladko otožnostjo pogledoval na njeno levo roko, vidno iz rokava, na rdečkaste dlačice nad zapestjem in na tiste tam, kjer je vrat od zadaj prehajal v pleče. Bral sem vse bolj živahno, ne da bi razumel prebranih besed. Končno sem rekel:
- No, sedaj pa berite Vi…
Vzravnala se je, pod tanko bluzico sta se prikazali piki njenih prsi, odložila je šivanje, se ponovno sklonila, spustila nizko svojo nenavadno in prelepo glavico; pokazalo se mi je zatilje in pričetek ramen. Knjigo si je položila na kolena in pričela brati s hitrim in nezanesljivim glasom. Pogledoval sem njeni roki na kolenih pod knjigo, onemogel od silne ljubezni do njiju in do zvoka njenega glasu. Na raznih krajih predvečernega vrta, so v letu kričali kobilarji. Nasproti naju, oprijemajoč se debla bora, ki je osamelo rasel sredi borove aleje, je nekje visoko visel rdečkasto siv detelj…
- Natalie, kako občudovanja vredno barvo las imate. Kita pa ni kaj bolj temna – ima barvo zrele koruze…
Nadaljevala je z branjem.
- Natalie, detelj, poglejte! – Pogledala je kvišku:
- Ja, ja, videla sem ga že, sedaj in včeraj sem ga videla…Ne motite me pri branju.
Utihnil sem, nato pa pričel znova:
- Poglejte, kako je to podobno posušenim sivim črvičkom.
- Kaj pa, kje? – Pokazal sem ji na klop med nama, na posušene apnene ptičje iztrebke:
- Pa res! – Prijel sem jo za roko in jo zadržal, mrmraje in smeje se od sreče:
- Natalie, Natalie! – Tiho in dolgo me je opazovala, nato pa spregovorila:
- Saj Vi vendar ljubite Sonjo!
Zardel sem kot ujet lopov, vendar pa sem se s tako naglico odrekel Sonje, da je nalahno razprla ustnici:
- Ali je to laž?
- Laž, laž! Zelo jo ljubim, vendar pa le kot sestro, saj se poznava že od otroštva!
IV.
Naslednji dan ni prišla ne k zajtrku ne h kosilu.
- Sonja, kaj je z Natalie? – je vprašal ulanec.
Sonja je odgovorila z negotovim nasmeškom:
- Že vse jutro leži nepočesana v srajčki, na obrazu ji je videti, da je jokala. Prinesli so ji kavo – ni je spila. »Glava jo boli«. Da se ni morda zaljubila!
- Zelo preprosto, - je iskro rekel ulanec, mi odobravajoče namignil, vendar z glavo zanikal.
Natalie je prišla samo k večernemu čaju, lahkotno in živahno je odšla na balkon in se mi, z rahlim občutkom krivde, ljubeznivo nasmehnila. Presenetila me je z živahnostjo, nasmehom in neko novo eleganco: s tesno počesanimi lasmi, spredaj ne preveč nakodranimi, le valovitimi, drugo obleko iz nečesa zelenega – povsem preprosto in zelo spretno ulito po telesu, s črnimi čeveljci z visoko peto. Od ponovnega navdušenja sem neopazno vzdihnil. Sedel sem na balkonu in pregledoval »Zgodovinski vestnik« in nekaj knjig, ki mi jih je dal
ulanec, ko je vnovič vstopila z neko živahnostjo in zmedeno ljubeznivostjo:
- Dober večer. Gremo pit čaj. Danes je samovar v mojih rokah. Sonja se slabo počuti.
- Kako? Enkrat Vi, drugič ona?
- Mene je zjutraj preprosto bolela glava. Nerodno mi je reči, a šele sedaj sem prišla k sebi...
- Predvsem je presenetljivo to zeleno pri vaših očeh in laseh! – sem rekel. – Nenadoma sem jo zardevaje vprašal: - Ali ste mi včeraj verjeli? – Tudi ona je rahlo zardela ter odvrnila:
- Ne takoj, ne povsem. Nato sem si premislila in ugotovila, da nimam razloga, da Vam ne bi verjela. V bistvu pa, kaj so mi mar Vaša čustva do Sonje. No, greva…
Na kosilo je prišla tudi Sonja, ki je poiskala trenutek, da mi je rekla:
- Dobila sem ženske reči. Že pet dni ležim in se ves čas počutim zelo slabo. Sedaj sem lahko prišla, jutri še ne bom mogla. Brez mene se modro vedi. Zelo te ljubim in strašno sem ljubosumna
- Ali niti danes ne boš prišla k meni?
- Ti si zmešan!
To je bila sreča in nesreča. Pet dni popolne svobode z Natalie in pet dni, ko Sonje po nočeh ne bo k meni!
Ta teden je Natalie opravljala dela v hiši, vse odrejala, hodila z belim predpasničkom preko dvorišča v kuhinjo. Nikoli je še nisem videl tako delovne. Vidno je bilo dejstvo, da ji vloga Sonjine namestnice in skrbne gospodinje povzroča veliko zadovoljstva in kot da ji odgovarja premor od njene skrite pozornosti, kaj vse si imava s Sonjo povedati med najino spogledljivostjo. Sprva sem bil vse te dni nervozen, ali bo vse v redu. Sledilo je moje zadovoljstvo, da je vse v redu, saj sta stari kuhar in služkinja Ukrajinka Hristja, pravočasno prinašala in nam podajala hrano, tako, da ulanec ni bil nejevoljen. Ona je po kosilu odhajala k Sonji, kamor mene niso spuščali. Pri njej je ostajala do pitja večernega čaja; po večerji pa še ves večer. Očitno se je izogibala temu, da bi bila z menoj na samem. Tega nisem mogel razumeti, osamljen sem se dolgočasil in trpel. Le zakaj je postala ljubezniva, a se me izogiba? Ali se boji Sonje ali same sebe, morda svojih čustev do mene? Strastno sem želel verjeti, da same sebe? Opijal sem se z vedno večjimi sanjarijami: saj nisem s Sonjo večno povezan, saj naju tu, z Natalie, ne bo večno gostila. Čez štirinajst dni bom moral odpotovati. Takrat bo končano moje trpljenje. Ko se Natalie vrne domov, bom našel neko pretvezo, da bi odšel in se spoznal s Stankeviči. Seveda bo zelo boleče oditi od Sonje s pretvezo, s skrivnimi sanjami o Natalie, z upanjem na njeno ljubezen in roko. Ali jo samo strastno poljubljam, mar je tudi ne ljubim? Vendar pa, karkoli že počneš, zgodaj ali pozno, temu se kljub vsemu ne moreš izogniti. V nenehnem premišljevanju, duševnem valovanju in pričakovanju nečesa, sem se trudil, da sem se pri srečanjih z Natalie vedel zadržano in prijazno, kolikor je bilo v moji moči. Trpeti, za zdaj trpeti. Trpel sem, se dolgočasil. Kot naročeno, je tri dni deževalo. Dež je enakomerno padal, po strehi potrkaval s tisočerimi šapicami. V hiši je bilo temačno, na stropu in na luči v jedilnici so spale muhe. Bil sem trden, včasih pa sem kakšno uro ali dve presedel v ulančevem kabinetu in poslušal vsakovrstne pripovedi…
Sonja je pričela prihajati v halji, šibka in z medlim nasmeškom. Na balkonu je legla na platnen ležalnik. Zgrožen sem opazil, da se z menoj pogovarja muhasto in prenežno. Ni bila v zadregi zaradi prisotnosti Natalie:
- Sedi k meni Vitik, boleče je in otožno, povej mi nekaj smešnega… Videti je, da se je mesec res umil; razvedrilo se je in kako opojno dišijo rože…
Skrivoma razdražen, sem odgovoril:
- Ko rože močno dišijo, bo ponovno deževalo. Udarila me je po roki:
- Ne oporekaj bolnici!
Končno je pričela prihajati na kosilo in večerni čaj, vendar še bleda. Želela je, da se ji poda naslanjač. Ni pa še prihajala k večerji, prav tako ne na balkon, po večerji. Enkrat, po večernem čaju, ko je Hristja odnesla samovar z mize v kuhinjo in je Sonja odšla v svojo sobo, je Natalie rekla:
- Sonja se jezi, ker nenehno sedim pri njej, Vi pa ste ves čas osamljeni. Ona se še ne počuti povsem dobro, Vam pa je dolgčas brez nje.
- Meni je dolgčas samo brez Vas -, sem odgovoril. – Ko Vas ni…
Spremenila je izraz, se obvladala, nato pa nasmehnila:
- Saj sva se vendar dogovorila, ne prepirajva se več…Raje me poslušajte: v hiši ste se popolnoma zasedeli, do kosila pojdite na sprehod, nato bom z Vami posedela na vrtu; napovedi glede dežja, se hvala bogu, ne bodo uresničile, noč bo prekrasna…
- Žal mi je Sonje, kaj pa Vam? Popolnoma nič?
- Zelo žal, - je odgovorila in se v zadregi nasmejala, ko je postavila čajno ročko na podstavek.
– No, hvala bogu, je Sonja že zdrava, kmalu Vam ne bo več dolgčas…
Ob besedah »zvečer bom posedela z Vami«, mi je pri srcu postalo sladko in skrivnostno; Takoj pa sem pomislil: ni to! To so preprosto samo vljudne besede! Odšel sem v svojo sobo, dolgo ležal in gledal v strop. Končno sem vstal, si v predsobi nadel čepico, od nekoga vzel palico in podzavestno odšel s pristave na široko cesto, ki je vodila med pristavo in ukrajinsko vasjo, ki je ležala malo višje od nje, na golem stepnem griču. Cesta je vodila na pusta večerna polja. Povsod je bilo gričevnato, vendar prostrano in vidno v daljave. Levo od mene je ležala rečna nižina, tudi za njo so se k obzorju vzpenjala pusta polja.. Tam, kjer je sonce zašlo, je gorel zahod. Desno od mene je proti njemu, v opusteli vasi, rdela vrsta enakih belih kmečkih hiš. Jaz pa sem z žalostjo pogledoval, enkrat na zahod, nato nanje. Ko sem se vrnil, mi je nasproti pihnil topel, skoraj vroč veter in že je na nebu svetil mlad mesec, ki ni napovedoval ničesar dobrega: Ena njegova polovica se je bleščala, drugo polovico pa je
bilo videti kot prozorno pajčevino; vse skupaj pa je spominjalo na želod.
Pri večerji – to pot smo večerjali na vrtu, ker je bilo v hiši vroče – sem rekel ulancu:
- Stric, kaj Vi menite o vremenu? Zdi se mi, da bo jutri deževalo.
- Po čem sklepaš, prijatelj moj?
- Ko sem hodil po polju, sem z žalostjo razmišljal o tem, da vas bom kmalu zapustil…
- Zakaj pa? – Natalie me je tudi pogledala:
- Ali nameravate oditi?
Zlagano sem se zasmejal:
- Saj vendar ne morem…
Ulanec je energično stresel glavo:
- Larifari, larifari! Oče in mama lahko odlično preneseta tvojo odsotnost! Ne pustim te prej, kot čez dva tedna. Glej, tudi ona te ne bo pustila.
- Nimam nobene pravice glede Vitalija Petroviča, - je rekla Natalie.
Otožno sem vzkliknil:
- Stric, ne dovolite Natalie, da me tako imenuje! - Ulanec je udaril z dlanjo po mizi:
- Ne dovolim. In, dovolj govoričenja o tvojem odhodu. Glede dežja imaš prav, čisto možno je, da se bo vreme poslabšalo. Na polju je bilo preveč čisto, jasno, - sem rekel. Mesec pa je napol čist in podoben želodu – pa tudi pihalo je z juga. Poglejte, se že oblači.
Stric se je obrnil, pogledal na vrt, ki je bil delno temačen, delno pa obsijan od mesečevega sijaja.
- Ti si, Vitalij, drugi Brjus…
Ob desetih je prišla na balkon, kjer sem potrto sedel, jo pričakoval in razmišljal: vse to je larifari, tudi, če kaj čuti do mene, je to povsem neresno, nestalno, bežno… Mladi mesec, čist, brez pajčevine, se je igral vse višje in jasneje v vse bolj nakopičenih oblakih, dimno belih, ki so veličastno nagrmadeni prekrili nebo. Ko pa je, s svojo belo jasno in mrtvaško bledo polovico, podobno profilu človeškega obraza, pokukal iz oblakov, je bilo vse jasno in oblito s fosforescenčno svetlobo. Nenadoma sem nekaj začutil in se ozrl: Natalie je stala na pragu z rokami za hrbtom. Molčala je in me opazovala. Vstal sem, ona pa me je ravnodušno vprašala:
- Ali še ne spite?
- Rekli ste mi …
- Oprostite, trenutno sem zelo utrujena. Sprehodiva se po aleji, nato pojdem spat.
Šel sem za njo, na stopnici balkona se je ustavila, opazovala vrhove nad vrtom, izza katerih so se dvigali vrtinci oblakov. Pooblačilo se je, neslišni bliski so sevali. Nato je hodila po dolgem prozornem napušču brezove aleje, v pisane sence svetlobe in teme. Ko sem jo dohitel, sem kar nekaj navrgel:
- Kako se v daljavi čarobno bleščijo breze. Nič lepšega in nenavadnega ni v notranjosti gozda v mesečevi noči, kot je ta bel, svilen globok blesk brezovih debel…
Ustavila se je in me v mraku naravnost pogledala s črnimi očmi:
- Ali res odhajate?
- Ja, čas je že.
- Vendar pa – zakaj tako kmalu? Ne skrivam tega, da ste me pred kratkim prizadeli, ko ste rekli, da odhajate.
- Natalie, ali bi smel priti, da se predstavim vašim – takrat, ko se boste vrnili domov?
Ni odgovorila. Ves otrpel, sem jo prijel za roki in ji poljubljal desno roko.
- Natalie…
- Ja, ja, ljubim Vas, - je naglo in neizrazito rekla ter šla proti hiši. Sledil sem ji kot mesečen.
Med hojo je, ne da bi se obrnila, rekla:
- Odpotujte že jutri. Domov se bom vrnila čez nekaj dni.
V.
Ko sem prišel v svojo sobo, sem sedel na divan, ne da bi prižgal svečo. Odrevenel sem od vsega hudega in lepega, kar se mi je tako nenadoma in nepričakovano zgodilo v življenju. Ko sem tako sedel, sem popolnoma izgubil občutek za prostor in čas. Soba in vrt sta potonila v temino črnih oblakov. Na vrtu je, pri odprtih oknih, vse šumelo, trepetalo. Mene pa je vse pogosteje in močneje ozarjal hiter in že v sekundi izginjajoč, zeleno moder plamen. Hitrost in moč te šibke luči sta vse bolj naraščala. V sobi je nenadoma postalo neverjetno vidno, začutil sem svež veter in tak hrup z vrta, da me je postalo strah – kot, da zemlja in nebo gorita! Skočil sem, s težavo zapiral okna enega za drugim in, upiraje se vetru, lovil okenske okvirje. Po prstih sem odšel po temnih hodnikih v jedilnico. Zdelo se mi je, da mi trenutno ni mar za odprta okna v jedilnici in sprejemnici, kjer bi burja lahko polomila stekla, a sem kljub temu zaskrbljeno stekel tja. V jedilnici in sprejemnici so bila vsa okna zaprta. To sem videl pri izraziti zeleno modri barvi svetlobe, ki je bila dejansko nezemeljska. Bistri pogled jo je zaznal razprostranjeno povsod. Ves niz okenskih okvirjev je osvetlila in jih povečala do ogromnih velikosti. Nato pa je takoj, ko se je potopila v gosto temo, za sekundo zapustila čudovit pogled na sled nečesa pločevinastega, svetlega. Pohitel sem v svojo sobo z bojaznijo, da bi se lahko v moji odsotnosti zgodilo kaj nepričakovanega. Ko sem vstopil, sem iz teme zaslišal srdit šepet:
- Kje si bil? Mene je groza, hitro prižgi ogenj…- Ko sem prižgal svečo, sem zagledal Sonjo, ki je v spalni srajci in bosih nog v copatih, sedela na divanu.
- Ne, ne, sploh ni potrebno, - je naglo rekla, - pridi hitro k meni, objemi me, bojim se. Ponižno sem prisedel in jo objel čez hladna ramena. Zašepetala je:
- No, poljubi me že, poljubi me, vzemi me vso, ves teden nisem bila s teboj.
Z vso močjo naju je potisnila na blazino divana. V tem trenutku se je na pragu odprtih vrat pojavila Natalie v srajčki, s svečo v rokah, naju takoj opazila in nepričakovano zakričala:
- Sonja, kje si? Grozno se bojim…- In takoj izginila. Sonja je stekla za njo.
VI.
Čez eno leto se je ona v Blagodatnem omožila z Meščerskim. Poročila sta se v prazni cerkvi. Mi pa – sorodniki in znanci , z njegove in njene strani – nismo bili povabljeni na poroko. Tudi običajnih obiskov po poroki nista opravljala. Takoj sta odpotovala na Krim.
Januarja naslednjega leta, na Tatjanin rojstni dan, je bil v Domu v Blagorodnem ples študentov iz Voroneža. Bil sem že moskovski študent, božične praznike pa sem preživljal doma, na vasi. Vlak je prispel ves bel, kadil se je sneg meteža. S postaje so me po cesti nesle najete sani, v mesto in hotel Dvorjanski. Komaj se je videla svetloba uličnih svetilk. Po odhodu iz vasi, so me mestni metež in luči mesta razvnemale, obetale zadovoljstvo, da bom stopil v toplo, morda pretoplo sobo v starem gubernijskem hotelu in prosil za samovar, se preoblekel in pripravljal na dolgo plesno noč, na študentsko pijančevanje do zore. V času, ki je minil od tiste grozne noči pri Čerkasovih, pa do njene poroke, sem si polagoma opomogel. V vsakem primeru sem se privadil stanju duševno bolnega človeka, kar sem skrivoma bil in pa tega, da sem navzven živel tako kot vsi ostali. Ko sem prispel, je ples komaj pričel, vendar pa so bili glavno stopnišče in podesti že prenapolnjeni z ljudmi, ki so prihajali. Iz glavne dvorane se je slišala glasba vojaške godbe, ki je vse preglasila. Nato pa so zveneče zahrumeli otožno slovesni takti valčka. Še premražen, v novi obleki, ki mi je bila ukrojena po meri, sem se z nepotrebno vljudnostjo prerival med ljudmi na rdeči stopniščni preprogi in prispel do podesta, kjer sem naletel na posebno nabito razgreto množico, ki se je stiskala pred vhodom v dvorano. Pričel sem se vztrajno prerivati skoznjo. Bilo je videti, kot da sem redar, ki ima v dvorani nujno delo. Končno sem se prerinil do vhoda v dvorano, kjer vsem se ustavil, poslušal povodenj in bučanje orkestra nad glavo. Opazoval sem valovito bleščanje lestencev in pod njimi na desetine raznolikih in premikajočih se parov v taktu valčka. V hipu sem se umaknil. V tej vrteči se množici sem nenadoma opazil par, ki se mi je približeval s hitrim in okretnim drsenjem. Umaknil sem se in ga opazoval, med plesom valčka nekoliko sključenega, kako je velik, debelušen, ves temen z bleščečimi črnimi lasmi. Bil je oblečen v frak in se premikal z neko lahkotnostjo, s katero pri plesu presenečajo nekateri zavaljeni ljudje. Ona pa je bila visoka, z visoko plesno pričesko. Nosila je belo plesno obleko in visoke zlate čeveljce. Vrtela se je in se držala nekoliko vznak, s priprtimi očmi. Roko pa, z belo rokavico, je položila na njegovo rame s tako kretnjo, da je bila roka podobna vratu laboda. Nenadoma je pridvignila črne trepalnice, črnina njenih oči se je zaiskrila in se usmerila naravnost proti meni. Tedaj pa je on, s skrbjo zavaljenega človeka, z lakiranimi konicami čevljev, spretno zdrsnil mimo, jo sunkovito zasukal – pri tem je ona samo vzdihnila, rob njene obleke je srebrnkasto švignil mimo in že sta se oddaljila v ritmu valčka. Ponovno sem se prerival skozi množico na podestu, se nekako izvlekel in malo postal. Ob vratih povsem puste in hladne dvorane, sta diagonalno od mene, s praznim pričakovanjem, ob pultu s šampanjcem, stali dve študentki v ukrajinskih nošah – srčkana blondinka in vitka lepotica temnega obraza, kozakinja, skoraj dvakrat višja od blondinke. Vstopil sem in jima dal bankovec za sto rubljev. Staknili sta glavi in se zasmejali. Iz vedra z ledom sta izvlekli težko buteljko in se omahljivo spogledali – odmašenih buteljk še ni bilo. Stopil sem do pulta in čez minuto udaril po zamašku. Nato sem jima predlagal, da nazdravimo z »Gaudeamus igitur«. Po tistem sem sam praznil kozarec za kozarcem. Sprva sta me opazovali z začudenjem, nato z žalostjo:
- Joj, že tako ste strašno bledi!
Spil sem in takoj odšel. V hotelu sem prosil, da mi v sobo prinesejo buteljko kavkaškega konjaka. Natakal sem si ga v čajno skodelico in ga vsega spil, v upanju, da mi bo razneslo srce…
Minilo je poldrugo leto. Nekoč, koncem maja, ko sem ponovno prišel domov iz Moskve, je postajni sel prinesel njen telegram iz Blagodatnega: - Danes zjutraj je, zaradi kapi, izdihnil Aleksej Nikolajevič. Oče se je prekrižal in rekel:
- Nebeško kraljestvo. Kakšna groza. Naj mi bog odpusti. Nikoli ga nisem maral, kljub vsemu pa je to strašno. Saj jih ni imel niti štirideset. Tudi nje mi je strašno žal – v teh letih, pa vdova z otrokom v naročju. Nikoli več je nisem videl, saj je bil on tako prijazen, da je ni nikoli pripeljal. Pravijo, da je očarljiva. Kaj naj sedaj ukrenem? Seveda niti sam niti mama nisva pri tej starosti zmožna potovati poldrugih sto vrst, odpotovati boš moral ti…
Ni bilo možno odpovedati. V imenu česa, bi le mogel odpovedati? Ta nenadna novica je povzročila to, da sem izgubil tla pod nogami in v tej napol norosti niti ne bi mogel odpovedati potovanja. Vedel sem samo eno: videl jo bom! Predlog za srečanje je bil zastrašujoč, vendar pa opravičljiv.
Poslali smo telegram in naslednji dan so me konji, v majski večerni zarji, v pol ure pripeljali s postaje v Blagodatnem do pristave. Ko sem se po griču, vzdolž travnikov, ki jih preplavlja reka, peljal proti njej, sem že od daleč videl, da so vsa okna salona, na tisti steni hiše, ki so gledala na osvetljeno zahodno stran, zastrta z oknicami. Zgrozil sem se ob misli, da je za njimi ležal on, bila pa je tudi ona! Na dvorišču, gosto poraslem z mlado travo, so poleg lope za kočije, grmeli kraguljčki dveh neznanih trojk. Razen kočijažev na kozlih, ni bilo videti žive duše. Tako prišleki, kot služinčad, so že bili v hiši na maši zadušnici. Povsod je prevladovala tišina vaške majske zarje, pomladna neomadeževanost, svežina in občutek nečesa novega – poljskega in rečnega zraka, te mlade goste trave na dvorišču, gostocvetnega vrta, ki je bil v bližini hiše zadaj na južni strani. Na nizkem slavnostnem vhodu, pri na stežaj odprtih vratih, je bil ob steno prislonjen pokrov krste, prevlečen z rumenim brokatom s pretkanimi zlatimi vzorci. V prijetnem hladu večernega zraka, je močno dišalo po sladkem cvetju hrušk, ki so, na jugovzhodnem delu vrta, s svojo mlečno belo motno gostoto, popolnoma pobelile obzorje
tam, kjer je sijal samo rožnat Jupiter. Mladost, lepota vsega, misel na njeno lepoto in pa to, da me je nekdaj ljubila, vse mi je v hipu trgalo srce z bridkostjo, srečo in nujo po ljubezni, da sem se, ko sem s kočije skočil proti
vhodu, počutil tako, da bi najraje izginil. Kako naj stopim v to hišo in se po treh letih od slovesa, soočim z njo, ki je že vdova in mati! Že sem stopil v ta mračen, strašen salon, kjer je dišalo po kadilu in je bil posut z rumenimi plamenčki sveč. Stopil sem v črnino tistih, ki so s temi plamenčki stali pred krsto in onih, ki so v ospredju bili obsijani od rdečih lučk, ki so gorele pred zlato okrašenimi ikonami in od spodaj obsijani s srebrnkastim sijajem treh visokih cerkvenih sveč. Poslušal sem vzklikanje in petje duhovnikov, ko so hodili okrog krste in jo blagoslavljali z mahanjem kadilnice s kadilom. Sklonil sem glavo, da ne bi videl rumenega brokata na krsti in pokojnikovega obraza. Od vsega pa sem se najbolj bal tega, da bi jo zagledal. Nekdo mi je podal prižgano svečo, držal sem jo in čutil, kako mi greje in osvetljuje pobledel obraz. Z neko neizrazito ponižnostjo sem poslušal te vzklike in rožljanje s kadilnico. Izpod čela sem videl, kako proti stropu slovesno plava osladno dišeč dim. Ko pa sem nenadoma dvignil glavo, sem jo le zagledal. Bila je pred vsemi, v žalni obleki, s svečo v roki, ki ji je ozarjala lica in zlateče lase. Tako, kot od ikon, tudi od nje, nisem mogel umakniti pogleda. Ko se je vse umirilo in je zadišalo po ugaslih svečah, so se vsi obzirno premaknili in ji pričeli poljubljati roko. Počakal sem, da bi do nje prišel zadnji. Ko sem prišel, sem z velikim navdušenjem pogledal na meniško skladnost njene črne obleke, ki jo je naredila prav neomadeževano, na čisto, mlado lepoto obraza, trepalnic in oči, ki jih je spustila, ko me je zagledala in sem se ji globoko priklonil. Poljubil sem ji roko, ji s komaj slišnim glasom na dostojen način, primeren sorodstvu, izrekel vse, kar sem moral. Prosil sem jo, da mi dovoli takoj oditi in prenočiti na vrtu, v tisti starinski rotondi, kjer sem že kot gimnazijec prenočeval, ko sem prišel v Blagodatno. V vročih poletnih nočeh je tam bila spalnica Meščerskega. Odgovorila mi je, ne da bi pridvignila oči:
- Sedaj bom ukazala, da vas povedejo tja in Vam prinesejo večerjo.
Zjutraj, po pogrebnem obredu in pokopu, sem se nemudoma odpeljal.
Ko sva se poslavljala, sva si izmenjala samo nekaj besed in ponovno, ne da bi si pogledala v oči.
VII.
Končal sem letnik in kmalu, istočasno izgubil očeta in mater, se nastanil v vasi, gospodaril in se zbližal s kmečko siroto Gašo, ki je odraščala v naši hiši in bila sobarica moje mame… Sedaj mi je služila, skupaj z Ivanom Lukičem, našim nekdanjim služabnikom, plečatim, s sivimi lasmi z zelenkastim odtenkom. Gaša je bila videti kot še nedorasel otrok, majhna, suha, temnih las, neizrazitih, kot saje črnih oči, skrivnostno molčeča, kot da je otopela od vsega, temne polti, tako, da je oče včasih rekel: - Glej, natanko taka je bila Agar - .Neskončno mi je bila draga, rad sem jo nosil na rokah in poljubljal. Mislil pa sem si: to je torej vse, kar ti je ostalo od življenja! Bilo pa je videti, da je razumela vse, o čemer sem razmišljal. Ko je rodila majhnega temnejšega dečka, prenehala s služenjem in se naselila v moji nekdanji otroški sobi, sem se želel poročiti z njo. Odgovorila mi je:
- Ne, ni mi do tega, sram me bo pred vsemi edino zaradi tega, kakšna gospa da sem! Le kaj bi to pomenilo Vam, saj me boste kmalu nehali ljubiti. Vi morate odpotovati v Moskvo, saj se me boste naveličali. - Ne bom se dolgočasila, - je rekla, ko je gledala otroka, ki je na njenih prsih pil mleko. Potujte, živite tako, da boste zadovoljni. Nekaj pa si zapomnite: če pa se boste zaljubili in se nameravali oženiti, ne bom čakala niti minute, ampak se bom utopila skupaj z njim.
Pogledal sem jo – ni bilo možno, da ji ne bi verjel. Sklonil sem glavo: ja, ampak meni je komaj šestindvajset let…Nisem si mogel predstavljati, da bi se zaljubil ali ženil; vendar pa so mi Gašine besede dale misliti o mojem dokončnem življenju.
Zgodaj spomladi sem odpotoval v tujino in tam preživel štiri mesece. Ko sem se ob koncu junija, preko Moskve, vračal domov, sem razmišljal o tem, da bom jesen preživel na vasi, pozimi pa bom ponovno nekam odšel. Na poti iz Moskve v Tulo, sem se po tihem žalostil: pa sem ponovno doma, le čemu? Spomnil sem se Natalie in pomislil: ja, ta »ljubezen do groba«, ki mi jo je Sonja napovedovala, obstaja; samo, da sem se nanjo privadil tako, kot se nekdo tekom let privadi na to, da so mu n.pr., odrezali roko ali nogo… Ko sem tako sedel na postaji v Tuli in čakal na prestop, sem se v hipu odločil in poslal telegram: - Iz Moskve odhajam mimo vas in bom na vaši postaji ob devetih zvečer. Dovolite mi, da Vas mimogrede obiščem in izvem, kako živite.
Pričakala me je na vhodu, kjer je v ozadju hišna svetila s svetilko. S pritajenim nasmeškom mi je podala roki:
- Zelo sem vesela!
- Kako čudno je, da ste še malo zrasli, - sem rekel in ji poljubljal roki z nekim nelagodjem. Pri svetlobi svetilke, ki jo je hišna nekoliko privzdignila in so, v mehkem zraku, po dežju, krožili drobni rožnati metuljčki, sem jo pogledal v celoti: črne oči so sedaj gledale trše, prepričljiveje. Bila je v polnem razcvetu mlade ženske lepote, vitka, lepo skromno oblečena v obleko iz zelene svile.
- Ja, še vedno rastem, - je odgovorila z žalostnim nasmeškom.
V salonu je, kot nekdaj, pred starimi zlatimi ikonami, visela rdeča lučka, ki ni bila prižgana. Hitro sem od tega kota odmaknil oči in šel za njo v jedilnico. Tam je na bleščečem prtu stal čajnik na špiritnem gorilniku in se je bleščala tanka čajna posoda. Hišna je prinesla hladno teletino, drobno marinirano zelenjavo, steklenico z vodko, buteljko rdečega vina. Prijela je čajnik:
- Jaz ne večerjam, pijem samo čaj, vi pa le jejte… prihajate iz Moskve? Zakaj? Kaj le človek lahko tam poleti počne?
- Vračam se iz Pariza.
- Kako to? Ali ste bili dolgo tam? Ah, če bi le mogla kamorkoli odpotovati! Vendar pa je moji punčki komaj štiri leta… Pravijo, da Vi vneto gospodarite!
Spil sem kozarček vodke, prigriznil nisem, prosil pa sem za dovoljenje, če lahko kadim.
- Ah, prosim! – Prižgal sem si cigareto in rekel:
- Natalie, ni Vam treba, da ste z menoj tako uglajeno ljubeznivi; ne obračajte name svoje pozornosti. Mimo sem prišel, da Vas vidim in ponovno izginem. Ne počutite se nelagodno, saj je vse, kar je bilo, popolnoma pozabljeno in je odšlo brez povratka. Ni pa možno, da ne bi opazili, da ste me ponovno popolnoma prevzeli, vendar pa naj Vas moje navdušenje ne spravlja v zadrego, saj je sedaj nesebično in umirjeno.
Povesila je glavo in trepalnice – nikoli se ni bilo mogoče navaditi na prelepo nasprotje tega in ostalega. Njen obraz je polagoma zardeval.
- To popolnoma drži, - sem rekel. Bled in s krepkejšim glasom sem prepričeval predvsem samega sebe, da govorim po resnici. - Saj vse na svetu mine; tudi moja strašna krivda, ki sem Vam jo storil. Prepričan sem, da ste
Vi do nje že zdavnaj postali ravnodušni in Vam je postala veliko bolj razumljiva: nisem bil sam kriv za vse in sem si, predvsem v tistem obdobju, zaslužil Vaše prizanašanje; zaradi svoje skrajne mladosti in zaradi sovpadanja čudovitih okoliščin, v katere sem zapadel. Sploh pa sem za to krivdo že dovolj kaznovan in povsem pogubljen.
- Pogubljen?
- Mar ni tako? Doslej o tem niste razmišljali, nekoč ste rekli, da me ne poznate? – Umolknila je.
- Videla sem Vas na plesu v Voronežu…kako mlada sem bila še takrat in kako nenavadno nesrečna! Mar ne obstaja nesrečna ljubezen? – je rekla, dvignila glavo in me pogledala s črnimi očmi in trepalnicami. - Ali najbolj žalostna glasba na svetu, ne more povzročiti občutka sreče? No, pripovedujte mi o sebi. Ali je možno, da ste se za vedno naselili na vasi? – Z muko sem jo vprašal:
- Ali to pomeni, da ste me takrat še ljubili?
- Ja. – Utihnil sem in začutil, da mi lica žarijo.
- Ali je res, kar sem slišala, da ljubite in imate otroka?
- To ni ljubezen, - sem rekel. Je samo strašna žalost in nežnost – to je to!
- Pripovedujte mi o vsem.
Povedal sem ji vse. Celo to, kar mi je rekla Gaša, ko mi je svetovala, da odpotujem in živim tako, da bom zadovoljen. Končal sem tako:
- Ali sedaj vidite, da sem pogubljen…
- Dovolj! – je rekla in se zamislila. – Pred vami je še vse življenje. Seveda pa zakon za Vas ni možen. Ona pa je ena tistih, ki bi brez obžalovanja žrtvovala sebe in celo otroka.
- Ni razlog moj zakon, - sem rekel. Moj bog! Da bi se ženil?
Premišljevala je in me pogledala:
- Ja, ja, kako nenavadno; vaša prerokba se je uresničila, saj sva postala sorodnika. Ali čutite, da ste mi sedaj bratranec? – Svojo roko je položila na mojo:
- Zelo ste utrujeni od poti. Tudi pritaknili se niste ničesar. Na obrazu se vam vidi, da ste popolnoma zmedeni. Pojdite, v rotondi imate pripravljeno posteljo.
Vdano sem ji poljubil roko. Poklicala je hišno. Čeprav je bilo dovolj svetlo od meseca, ki je stal nizko za vrtom, me je hišna z lučjo odvedla, najprej po glavni, nato po stranski aleji, na prostorno jaso, v tisto leseno rotondo z lesenim stebriščem. Sedel sem v naslonjač zraven postelje, pri odprtem oknu, pričel kaditi in premišljeval o tem,
kako neuspešno sem končal ta neumen nenavaden korak, kako zaman sem prišel mimogrede na obisk, ker sem se zanašal na svojo umirjenost in moč… Noč je bila nenavadno tiha, bilo je že pozno. Pasti je moral rahel dež. Zrak je postal še toplejši, mehkejši. V čudovitem sozvočju s to toploto in tišino, so nekje v daljavi, na različnih koncih vasi, raztegnjeno in obzirno peli petelini. Za vrtom, nasproti rotonde, se je svetli mesečev krog zdel, kot da bi obstal ne mestu in čakaje gledal. Blestel je sredi oddaljenih dreves in bližnjih razprostirajočih se jablan. Zdelo se je, kot da bi se njegova svetloba mešala z njihovimi sencami. Tam pa, kjer se je svetloba prelivala, je bilo jasno, stekleno, v senci pa pestro in skrivnostno…Tako skrivnostno, neslišno, je tudi ona, v nečem dolgem, temnem, svilnato bleščečem, stopila k oknu.
Mesec je že sijal nad vrtom in zrl naravnost na rotondo. Govorila sva izmenjaje. Ležala je na postelji, klečal sem poleg in jo držal za roko:
- V tisti strašni noči z bliski, sem že ljubil edino tebe; ničesar drugega ni bilo razen navdušenja in čiste strasti do tebe.
- Ja, sčasoma sem vse doumela. Kljub temu pa sem se nenadoma spomnila tistega bliskanja, takoj zatem pa tudi tistega, kar se je zgodilo na aleji, uro pred tem.
- Nikjer na svetu ni nobene podobne tebi. Ko sem pred kratkim opazoval tisto zeleno svilo in tvoja kolena pod njo, bi umrl za to, da bi se je dotaknil in tvojih ustnic.
- Ali me res nikoli, nikoli vsa ta leta, nisi pozabil?
- Pozabil sem te tako, kot pozabiš, da živiš, dihaš. Ti pa si izrekla resnico: - Ni nesrečne ljubezni. Ah, ta oranžna srajčka in ti vsa, še skoraj deklica, ki je tisto jutro švignila mimo mene, prvo jutro, ko sem se zaljubil vate! Potem pa tvoja roka v rokavu ukrajinske srajčke; pa tvoja sklonjena glava, ko si brala »Obriv« in sem jaz mrmral: Natalie, Natalie!«
- Ja, ja.
- Nato pa ti na plesu – tako visoka in tako strašna v svoji že ženski lepoti. Kako sem si tisto noč želel umreti od navdušujoče in pogubne ljubezni! Potem pa ti s svečo v roki, tvoja žalna obleka in v njej vsa tvoja neomadeževanost. Zdelo se mi je, da je v soju sveče, postal tvoj obraz svetniški.
- Glej, sedaj si ponovno z menoj in za zmeraj. Vendar pa se bova redko videvala. Ali lahko tvoja skrivna žena postane pomembnejša od vseh tvojih ljubic?
Decembra je, na Ženevskem jezeru, umrla pri prezgodnjem porodu.
I.Bunin – »Natalie« - Grasse, 1941