Ko je s klobukom na glavi hodil po ulici ali stal v vagonu metroja, ni bilo videti, da se njegovi na kratko pristriženi lasje, vidno srebrijo. Po svežini njegovega suhega obritega obraza, po shujšani, pokončni visoki postavi, v dolgem nepremočljivem plašču, pa mu človek ne bi prisodil več kot štirideset let. Samo njegove svetle oči so zrle s hladno otožnostjo. Govoril in vedel se je kot človek, ki je v življenju veliko preizkusil. V Provansi je nekaj časa imel v zakupu farmo, naslišal se je pikrih provansalskih šal, ki jih je v Parizu, včasih s posmehom, rad vtaknil v svoje, vedno zgoščeno besedišče. Mnogi so vedeli, da ga je že v Konstantinoplu zapustila žena in da odtlej živi s trajno bolečino v duši. Nikoli ni nikomur razkrival skrivnosti te rane, včasih pa se jo je nehote dotaknil –
neprijetno molčal, če je pogovor nanesel na ženske:
»Rien n est plus difficile que reconnaire un bon melon e tune femme de bien».
Nekega vlažnega pariškega večera v pozni jeseni, je, da bi poobedoval, stopil v manjšo rusko menzo, ki je bila v eni od prečnih ulic poleg ulice Passi. Ob menzi je bila nekakšna gastronomska trgovina. Podzavestno se je ustavil pred širokim oknom, za katerim so bile na okenskem pragu vidne stožčaste roza buteljke z jerebikovim žganjem in kockaste rumene, z žganjem iz šmarne trave; pladenj s posušenimi pečenimi pirožki, pladenj s postanimi kotleti, košarica halve, košarica s prekajenimi ribicami, sledil je pult s prigrizki, za pultom pa lastnica z neprijaznim, ruskim obrazom. V trgovini je bilo svetlo in kar potegnilo ga je iz temne ulice, s hladnega in spolzkega tlaka v to svetlobo. Vstopil je, pozdravil lastnico in se namenil v še prazno in slabo osvetljeno sobo ob trgovini, kjer so bile pogrnjene mizice. Tam je počasi obesil svoj sivi klobuk in plašč na rogovilast obešalnik, sedel za mizico v oddaljenem kotu, si raztreseno zdrgnil rdečkasto kosmati roki in pričel z branjem naštetih prigrizkov in jedi na zamaščenem listu, delno natiskanih, delno ročno napisanih z vijoličnim črnilom in razmazanih. Nenadoma je bil njegov kot osvetljen in zagledal je žensko tridesetih let, ki je brezbrižno in vljudno prihajala, s črnimi lasmi počesanimi na prečko in črnimi očmi, s prešitim belim predpasnikom in v črni obleki.
- Bonsoir, monsieur«, - je rekla s prijetnim glasom.
Zazdela se mu je tako lepa, da se je zmedel in nerodno odgovoril:
- Bonsoir … Saj ste Rusinja?
- Rusinja. Oprostite, toda izobrazbena kultura zahteva, da z gosti govorimo francosko.
- Ali vas obišče veliko Francozov?
- Precej in vsi skoraj vedno povprašujejo po žganju iz šmarne trave, blinih pa tudi po boršču. Ali ste si vi že kaj izbrali?
- Ne, tu je toliko vsega. Vi mi nekaj svetujte.
Pričela je naštevati z naučenim načinom:
- Danes imamo mornarsko zeljnato juho, kozaške goveje zrezke, lahko dobite tudi telečji zrezek, ali, če želite karske ražnjiče…
- Zelo lepo. Prinesite mi, prosim, zeljnato juho in goveje zrezke.
V roke je vzela blok, ki ji je visel ob pasu in si s končkom svinčnika naročeno zapisala. Njeni roki sta bi precej beli in plemenitih oblik, obleka ponošena, sicer pa videti iz boljše hiše.
- Ali želite vodko?
- Z veseljem. Zunaj je obupno vlažno.
- Boste kaj prigriznili? Imamo čudovit donavski slanik, rdeč kaviar, ki smo ge nedavno prejeli, malo soljene korkunovske kumarice…
Ponovno jo je pogledal: zelo lep bel prešit predpasnik na črni obleki – pod njim pa dobro vidne prsi stanovitne mlade žene…nenašminkane polne ustnice, ampak sveže – preprosta pričeska, negovana koža na belih rokah, lesketajoči se nohti in skoraj rožnati, - vidna manikira.
- Kaj bi si privoščil? – je rekel in se nasmehnil. – Če dovolite, samo slanik z vročim krompirjem.
- In, kakšno vino želite?
- Rdeče, navadno, - tisto, ki ga pri vas vedno postrežete.
Naročeno si je napisala v blok in s sosednje mize prestavila na njegovo steklenico z vodo.
Odkimal je:
- Net, merci, nikoli ne pijem ne vode ne vina z vodo. L eau gate le vin comme la charette le chemin et la femme – l ame«.
- Imate pač dobro mnenje o nas! – je ravnodušno odgovorila in odšla po vodko in slanik
Pogledal je za njo – na to, kako pokončno se je držala in kako ji je pri hoji opletala njena črna obleka… Ja, vljudnost in ravnodušnost, vse kretnje in gibanje skromne in dostojne nameščenke. Vendar pa – dragi dobri čevlji. Od kod? Verjetno je prileten premožen »ami«… Že dolgo ni bil tako živahen kot ta večer, za katerega se lahko zahvali njej – zadnja misel ga je nekako razdražila. Ja, iz leta v leto, iz dneva v dan, skrivoma čakaš samo eno – srečno ljubavno srečanje, edini smisel življenja ti postane upanje na to srečanje – vse pa je zaman…
Naslednji dan je ponovno prišel in sedel za svojo mizo. Bila je zasedena, sprejemala je naročilo dveh Francozov, ga glasno ponavljala in si ga zapisovala v blok:
- Rdeči kaviar, ruska solata…Dva šašlika…
Nato je odšla, se vrnila in prihajala do njega z rahlim nasmeškom, namenjen znancu:
- Dober večer. Veseli me, da vam je bilo pri nas všeč.
Veselo se je pridvignil:
- Pozdravljeni! Zelo mi je ugajalo. Kako naj vas imenujem?
- Olga Aleksandrovna. Če mi dovolite, kako pa vas?
- Nikolaj Platonič.
Podala sta si roki, vzela je blok:
- Danes nudimo prekrasno mesno juho s slanimi kumaricami. Naš vrhunski kuharje bil zaposlen na jahti velikega kneza Aleksandra Mihajloviča.
- Zelo lepo, mesno juho, da mesno juho… Vi, že dolgo delate tu?
- Tretji mesec.
- Kje pa prej?
- Prej sem bila prodajalka v »Printems«.
- Verjetno ste odšli zaradi odpuščanja?
- Ja, samovoljno ne bi odšla.
Zadovoljno je razmišljal, da posredi ni bil noben »ami« in jo vprašal:
- Ste poročeni?
- Ja.
- Kaj pa dela vaš mož?
- Dela v Jugoslaviji. Bivši belogardist. Verjetno vi tudi?
- Ja, sodeloval sem v veliki in državljanski vojni.
- To se takoj vidi. Verjetno ste general, - je rekla in se nasmehnila.
- Nekdanji. Sedaj pišem zgodovino teh vojn za različne tuje založbe… Ali ste sami?
- Kot je videti, tudi sama…
Tretji večer jo je vprašal:
- Ali imate radi kino?
- Odgovorila mu je, medtem, ko je postavljala skledico z borščem na mizo:
- Včasih je lahko zanimivo.
- Kot sem slišal, predvajajo v kinu »Etoile« nek imeniten film. Ali bi želeli, da si ga ogledava? Verjetno imate kakšen prost dan?
- Merci. Prosta sem ob ponedeljkih.
- Torej bova šla v ponedeljek. Katerega smo danes? Sobota? To pomeni pojutrišnjem. Bi šlo?
- Bi šlo. Očitno vi jutri ne pridete?
- Ne, grem k znancem v mesto. Zakaj me to sprašujete?
- Ne vem… tako, kot je morda videti čudno, navadila sem se vas.
Pogledal jo je s hvaležnostjo in zardel:
- Tudi jaz Vas. Veste, na svetu je tako malo srečnih srečanj…
In hitel je spremeniti pogovor:
- Torej, pojutrišnjem. Kje se bova srečala? Kje živite?
- Zraven metroja Motte – Picquet.
- Poglejte, kako v redu, - prav do Etoile. Čakal Vas bom pri izhodu metroja, točno ob pol devetih.
- Merci.
Molče se je priklonil:
- C est moi qui vous remercie. Smehljaje je rekel – dajte otroke spat in pridite – da bi na ta način izvedel, ali ima otroke.
- Hvala bogu, nimam jih, - je odgovorila in lahkotno odnesla krožnike.
Ko je odhajal proti domu, je bil ganjen in namrgoden.
- Navadila sem se Vas… Možno je, da je to tisto dolgo pričakovano srečno srečanje. Vendar kasno, kasno. Le bon Dieu envoie toujours des culottes a ceux qui n ont pas de derriere…
V ponedeljek zvečer je deževalo, megleno nebo nad Parizom je motno rdelo. Ker je verjel, da bo z njo večerjal na Montparnassu, ni kosil, ampak je šel v kavarno na Chauss-e de la Muette, pojedel sendvič s šunko, spil vrček piva, si prižgal cigareto in sedel v taksi. Pri izhodu metroja Etoile je rekel šoferju naj ustavi in izstopil na deževni pločnik. Rejen šofer s škrlatnimi lici ga je zaupljivo čakal. Iz metroja je pihal nadležen veter, po stopnicah se je valila črna množica ljudi, ki so na izhodu odpirali dežnike, prodajalec časopisov poleg njega je kričal in z nizkim račjim gaganjem naznanjal večerno izdajo. Nenadoma se je prikazala v vzpenjajoči se množici. Radostno ji je krenil nasproti.
- Olga Aleksandrovna…
Elegantno in modno oblečena, popolnoma drugače kot v menzi, ga je pogledala s črno naličenimi očmi, mu z damsko kretnjo podala roko, na kateri je visel dežnik, z drugo roko pa poprijela spodnji rob dolge večerne obleke, - še bolj se je razveselil – pomeni da je tudi ona razmišljala o tem, da bosta po kinu nekam odšla – odkril ji je del rokavice in ji poljubil belo roko.
- Ubožec, ali ste dolgo čakali?
- Ne, pravkar sem prispel. Hitro pojdiva v taksi.
Z vznemirjenjem, ki ga že davno ni občutil, je šel za njo v temno, pokrito kočijo, ki je zaudarjala po vlažnem suknu. Na ovinku se je kočija močno zazibala, za trenutek je svetilka osvetlila njeno notranjost. Nehote jo je podržal, začutil vonj pudra ne njenem licu, pod večerno obleko zagledal njena izrazita kolena, blesk črnih oči in polne rdeče našminkane ustnice; ob njem je sedela povsem druga žena. V temni dvorani, kjer sta gledala na sijoče belo platno, na katerem so v oblakih letela, padala in hrupno brnela letala z razprostrtimi krili, sta se tiho pomenkovala:
- Ali živite sami ali s kakšno prijateljico?
- Sama. V bistvu obupno. Hotelček je sicer čist in topel, vendar eden tistih, kamor se lahko z dekletom zatečeš za eno noč ali kakšno uro…šesto nadstropje, seveda brez dvigala, rdeč tekač na stopnišču se konča že v četrtem nadstropju… V deževni noči občutiš strašno tesnobo. Odpreš okno – nikjer žive duše, popolnoma mrtvo mesto.
Nekje – bog ve kje – tam spodaj, osamljena svetilka na dežju…- Vi pa ste seveda samski – ali tudi bivate v hotelu?
- V Passi imam manjše stanovanje. Tudi jaz živim sam. Daven Parižan. Nekaj časa sem živel v Provansi. Najel sem farmo, želel sem se oddaljiti od vseh in vsega., se preživljati z delom svojih rok. Vendar tega dela nisem prenesel. Za pomočnika sem vzel nekega Kozaka. Izkazalo se je, da je pijanec, mrk in strašno zapit človek. Nabavil si je kure, petelina, zajce – ki so mu vselej poginili. Mula me je nekoč skoraj ugriznila – zelo zlobna in pametna žival… V glavnem pa popolna osamljenost. Že v Konstantinoplu me je zapustila žena.
- Vi molčite…
- Nikakor ne. Zelo vsakdanja zgodba. Qui se marie par amour a bonne nuits et mauvais jours.
- Pri meni je tega in onega bilo zelo malo. Drugo leto po ženitvi me je zapustila.
- Kje je ona trenutno?
- Ne vem…
Dolgo je molčala. Na ekranu je nek norec tekal po širokih stopnicah v nesmiselno ogromnih pošvedranih čevljih in postrani klobukom, kot kakšen Chaplinov posnemovalec.
- Verjetno ste tudi vi zelo osamljeni – je rekla.
- Sem. Kaj hočemo, potrebno je potrpeti. Patience – medicine des pauvres.
- Zelo žalostno zdravilo.
- Ja, žalostno. Prišlo je do tega – da sem včasih pokukal na tisto stran v »Ilustrirani Rusiji«, kjer je natisnjeno nekaj takega, kot so zakonski in ljubezenski oglasi: - Zdolgočaseno rusko dekle iz Latvije, bi si želela dopisovati z rahločutnim ruskim Parižanom in prosi, da ji pošlje svojo fotografijo…- Resna dama, nemoderna brinetka a simpatična, vdova z devetletnim sinom, si želi resno dopisovati s preudarnim gospodom, ne mlajšim od štirideset let, materialno preskrbljenim šoferjem ali s človekom s kakšnim drugim poklicem, ljubiteljem družinskega udobja.
Inteligenca ni pogoj.
- Popolnoma jo razumem – ni pogoj.
- Ali nimate prijateljev, znancev?
- Prijateljev nimam, znanci pa so slaba tolažba.
- Kdo Vam gospodinji?
- Imam skromno gospodinjstvo. Kavo si kuham sam, tudi zajtrk si sam pripravljam. Zvečer prihaja gospodinja.
- Ubožec! – je rekla in mu stisnila roko.
Tako sta dolgo sedela, roka v roki, združena z mrakom, z bližino njunih sedežev. Zdelo se je, da gledata na ekran, do katerega je, nad njunima glavama, prihajala iz kabine na zadnji steni, dimna, modrikasto kredasta svetloba. Posnemovalec Chaplina, ki mu je od groze odletel predrt klobuk, je besno letel na telegrafski steber v razbitinah predpotopnega avta s samovarno cevjo. Iz jame, od cigaret zadimljene dvorane, je zvočnik muzikalno rjovel na ves glas. Sedela sta na balkonu – med ploskanjem je hrumel obupno vesel krohot. Sklonil se je k njej:
- Veste kaj? Pojdiva nekam na Montparnass, tu je zelo dolgočasno in sploh ni možno dihati…
Pokimala je in si nadela rokavice.
Ko sta ponovno sedla v kočijo, sta opazovala šipe, ki so se iskrile od dežja, od raznobarvnih žarečih diamantov, od svetlobnega ognja krvavordečih in živosrebrnih reklam, ki se je prelival v črne višave. Ponovno ji je odkril del rokavice in ji kar naprej poljubljal belo roko. Pogledala ga je začudeno z iskrečimi očmi, ki so jih krasile goste ogljene trepalnice in se, s polnimi pomadnimi ustnicami, dotaknila njegovega obraza.
V gostilni »Coupole« sta pričela z ostrigami in »anžujem«, nato sta naročila jerebico in rdeči »bordo«. Po kavi z žoltim »šartrezom«, sta bila takoj vinjena.. Veliko sta kadila, pepelnik je bil poln »okrvavljenih« ogorkov. Med razgovorom jo je opazoval plamtečih lic in razmišljal o tem, da je popolna lepotica.
- Po pravici mi povejte, je rekla, medtem, ko si je s konicami prstov jemala drobtine tobaka s konca jezika, -gotovo ste v teh letih imeli kakšna srečanja?
- Bila so. Lahko si mislite kakšne vrste. Nočni hoteli… Kaj pa vi?
Umolknila je.
- Bila je zelo težka zgodba… Ne, o tem ne bi želela govoriti. V bistvu fantalin – zvodnik…
- Kako pa ste se Vi razšli z ženo?
- Sramotno. Tudi on je bil fantalin – Grk. Izredno bogat. In, v mesecu, dveh, ni ostalo ničesar od čistega ganljivega dekleta, ki je preprosto molila za belo armado, za nas vse.Z njim je večerjala v najdražji krčmi pri »Peru«, od njega je prejemala ogromne košare cvetja… » Ne razumem, kako si lahko ljubosumen? Ti si po cele dneve zaseden, meni je z njim radostno, zame je on preprosto drag deček in nič več…« - Drag deček! Sama pa stara dvajset let. Ni je bilo lahko pozabiti, nje, kot je bila v Ekaterinodarju…
Ko sta poravnavala račun, ga je pozorno opazovala in mu rekla, naj ne da več kot 10 % postrežnine.
Kako čudno jima je nato postalo dejstvo, da bi se čez pol ure morala ločiti.
- Pridite k meni, - je rekel otožno. Posedela bova, se še pogovarjala…
- Ja, ja – je odgovorila, vstala, ga prijela pod roko in se prižela k njemu.
Ruski nočni voznik ju je pripeljal v samotno ulico, do vhoda visoke hiše, blizu katere je v kovinski svetlobi, padal dež na pločevinasto posodo za smeti. Stopila sta v osvetljeno vežo, v tesno dvigalo in se počasi, objeta med tihim poljubljanjem, dvigovala na vrh. Dokler je še bilo svetlo, mu je uspelo vtakniti ključ v ključavnico. Povedel jo je v predsobo, nato v majhno jedilnico, kjer se je v lestencu dolgočasno prižgala samo ena žarnica. Njuna obraza sta bila videti utrujena.. Predlagal je, da bi spila še nekaj vina.
- Ne, dragi moj, - je rekla – ne morem več. Zaprosil je:
- Spijva samo vrček belega, za oknom imam odličen »pui«.
- Pijte, ljubi – grem se preobleči in umiti. In, spati, spati. Nisva otroka in menim, da ste dobro vedeli, čemu sem privolila, da grem k Vam…Le čemu bi se razšla?
Od vznemirjenja ji ni mogel odgovoriti.. Molče jo je odvedel v spalnico, prižgal luč v kopalnici. Iz spalnice so bila odprta vrata vanjo. Tu so lučke močno gorele, povsod je bilo toplo, medtem, ko je po strehi naglo in enakomerno potrkaval dež. Takoj si je čez glavo potegnila dolgo obleko.
Odšel je, spil dva vrčka ledenega grenkega vina in ker ni mogel zdržati, ponovno odšel v spalnico. Tu je, v velikem ogledalu na nasprotni steni, močno odsevala osvetljena kopalnica. Stala je s hrbtom obrnjena proti njemu, čisto gola, bela, močna; sklonjena nad umivalnikom, si je umivala vrat in prsi.
- Ne smete sem! – je rekla, si nadela kopalni plašč, ne da bi si zakrila jedre prsi, močno belo postavo, bela napeta bedra. K njemu je pristopila kot žena in ga objela. Tudi on jo je objel kot ženo, njeno vse bolj hladno telo, ji poljubljal še vlažne prsi, ki so dehtele po toaletnem milu, njene oči in ustnice, s katerih je že odstranila šminko…
Pustila je zaposlitev in se čez dan preselila k njemu
Nekoč pozimi se je dogovoril, da bo najel sef na njeno ime in v njem shranil vse, kar je zaslužil.
- Previdnost ni nikoli odveč, - je rekel. L amour fail danser les anes - in počutim se tako, kot bi imel dvajset let. Vendar pa, kdo ve, kaj vse se lahko zgodi…
Tretji dan po Veliki noči je umrl v vagonu metroja, medtem, ko je prebiral časopis. Nenadoma mu je glava padla vznak, zasukal je oči…
Ko se je ožaloščena vračala s pokopališča, je bil prijazen pomladni dan, tu in tam so, na mehkem pariškem nebu, pluli pomladni oblaki. Vse je pričalo o mladi, večni ljubezni – večni in dokončni.
Doma je pričela s pospravljanjem. V omari na hodniku je opazila njegov nekdanji vojaški plašč, siv z rdečo podlogo. Snela ga je z obešalnika, ga prižela k obrazu , objemajoč plašč sedla na tla in drgetaje od ihtenja in vzklikanja molila k nekomu in ga prosila za milost.
I. Bunin – »V Parizu« - Grasse, 26. oktobra, 1940
neprijetno molčal, če je pogovor nanesel na ženske:
»Rien n est plus difficile que reconnaire un bon melon e tune femme de bien».
Nekega vlažnega pariškega večera v pozni jeseni, je, da bi poobedoval, stopil v manjšo rusko menzo, ki je bila v eni od prečnih ulic poleg ulice Passi. Ob menzi je bila nekakšna gastronomska trgovina. Podzavestno se je ustavil pred širokim oknom, za katerim so bile na okenskem pragu vidne stožčaste roza buteljke z jerebikovim žganjem in kockaste rumene, z žganjem iz šmarne trave; pladenj s posušenimi pečenimi pirožki, pladenj s postanimi kotleti, košarica halve, košarica s prekajenimi ribicami, sledil je pult s prigrizki, za pultom pa lastnica z neprijaznim, ruskim obrazom. V trgovini je bilo svetlo in kar potegnilo ga je iz temne ulice, s hladnega in spolzkega tlaka v to svetlobo. Vstopil je, pozdravil lastnico in se namenil v še prazno in slabo osvetljeno sobo ob trgovini, kjer so bile pogrnjene mizice. Tam je počasi obesil svoj sivi klobuk in plašč na rogovilast obešalnik, sedel za mizico v oddaljenem kotu, si raztreseno zdrgnil rdečkasto kosmati roki in pričel z branjem naštetih prigrizkov in jedi na zamaščenem listu, delno natiskanih, delno ročno napisanih z vijoličnim črnilom in razmazanih. Nenadoma je bil njegov kot osvetljen in zagledal je žensko tridesetih let, ki je brezbrižno in vljudno prihajala, s črnimi lasmi počesanimi na prečko in črnimi očmi, s prešitim belim predpasnikom in v črni obleki.
- Bonsoir, monsieur«, - je rekla s prijetnim glasom.
Zazdela se mu je tako lepa, da se je zmedel in nerodno odgovoril:
- Bonsoir … Saj ste Rusinja?
- Rusinja. Oprostite, toda izobrazbena kultura zahteva, da z gosti govorimo francosko.
- Ali vas obišče veliko Francozov?
- Precej in vsi skoraj vedno povprašujejo po žganju iz šmarne trave, blinih pa tudi po boršču. Ali ste si vi že kaj izbrali?
- Ne, tu je toliko vsega. Vi mi nekaj svetujte.
Pričela je naštevati z naučenim načinom:
- Danes imamo mornarsko zeljnato juho, kozaške goveje zrezke, lahko dobite tudi telečji zrezek, ali, če želite karske ražnjiče…
- Zelo lepo. Prinesite mi, prosim, zeljnato juho in goveje zrezke.
V roke je vzela blok, ki ji je visel ob pasu in si s končkom svinčnika naročeno zapisala. Njeni roki sta bi precej beli in plemenitih oblik, obleka ponošena, sicer pa videti iz boljše hiše.
- Ali želite vodko?
- Z veseljem. Zunaj je obupno vlažno.
- Boste kaj prigriznili? Imamo čudovit donavski slanik, rdeč kaviar, ki smo ge nedavno prejeli, malo soljene korkunovske kumarice…
Ponovno jo je pogledal: zelo lep bel prešit predpasnik na črni obleki – pod njim pa dobro vidne prsi stanovitne mlade žene…nenašminkane polne ustnice, ampak sveže – preprosta pričeska, negovana koža na belih rokah, lesketajoči se nohti in skoraj rožnati, - vidna manikira.
- Kaj bi si privoščil? – je rekel in se nasmehnil. – Če dovolite, samo slanik z vročim krompirjem.
- In, kakšno vino želite?
- Rdeče, navadno, - tisto, ki ga pri vas vedno postrežete.
Naročeno si je napisala v blok in s sosednje mize prestavila na njegovo steklenico z vodo.
Odkimal je:
- Net, merci, nikoli ne pijem ne vode ne vina z vodo. L eau gate le vin comme la charette le chemin et la femme – l ame«.
- Imate pač dobro mnenje o nas! – je ravnodušno odgovorila in odšla po vodko in slanik
Pogledal je za njo – na to, kako pokončno se je držala in kako ji je pri hoji opletala njena črna obleka… Ja, vljudnost in ravnodušnost, vse kretnje in gibanje skromne in dostojne nameščenke. Vendar pa – dragi dobri čevlji. Od kod? Verjetno je prileten premožen »ami«… Že dolgo ni bil tako živahen kot ta večer, za katerega se lahko zahvali njej – zadnja misel ga je nekako razdražila. Ja, iz leta v leto, iz dneva v dan, skrivoma čakaš samo eno – srečno ljubavno srečanje, edini smisel življenja ti postane upanje na to srečanje – vse pa je zaman…
Naslednji dan je ponovno prišel in sedel za svojo mizo. Bila je zasedena, sprejemala je naročilo dveh Francozov, ga glasno ponavljala in si ga zapisovala v blok:
- Rdeči kaviar, ruska solata…Dva šašlika…
Nato je odšla, se vrnila in prihajala do njega z rahlim nasmeškom, namenjen znancu:
- Dober večer. Veseli me, da vam je bilo pri nas všeč.
Veselo se je pridvignil:
- Pozdravljeni! Zelo mi je ugajalo. Kako naj vas imenujem?
- Olga Aleksandrovna. Če mi dovolite, kako pa vas?
- Nikolaj Platonič.
Podala sta si roki, vzela je blok:
- Danes nudimo prekrasno mesno juho s slanimi kumaricami. Naš vrhunski kuharje bil zaposlen na jahti velikega kneza Aleksandra Mihajloviča.
- Zelo lepo, mesno juho, da mesno juho… Vi, že dolgo delate tu?
- Tretji mesec.
- Kje pa prej?
- Prej sem bila prodajalka v »Printems«.
- Verjetno ste odšli zaradi odpuščanja?
- Ja, samovoljno ne bi odšla.
Zadovoljno je razmišljal, da posredi ni bil noben »ami« in jo vprašal:
- Ste poročeni?
- Ja.
- Kaj pa dela vaš mož?
- Dela v Jugoslaviji. Bivši belogardist. Verjetno vi tudi?
- Ja, sodeloval sem v veliki in državljanski vojni.
- To se takoj vidi. Verjetno ste general, - je rekla in se nasmehnila.
- Nekdanji. Sedaj pišem zgodovino teh vojn za različne tuje založbe… Ali ste sami?
- Kot je videti, tudi sama…
Tretji večer jo je vprašal:
- Ali imate radi kino?
- Odgovorila mu je, medtem, ko je postavljala skledico z borščem na mizo:
- Včasih je lahko zanimivo.
- Kot sem slišal, predvajajo v kinu »Etoile« nek imeniten film. Ali bi želeli, da si ga ogledava? Verjetno imate kakšen prost dan?
- Merci. Prosta sem ob ponedeljkih.
- Torej bova šla v ponedeljek. Katerega smo danes? Sobota? To pomeni pojutrišnjem. Bi šlo?
- Bi šlo. Očitno vi jutri ne pridete?
- Ne, grem k znancem v mesto. Zakaj me to sprašujete?
- Ne vem… tako, kot je morda videti čudno, navadila sem se vas.
Pogledal jo je s hvaležnostjo in zardel:
- Tudi jaz Vas. Veste, na svetu je tako malo srečnih srečanj…
In hitel je spremeniti pogovor:
- Torej, pojutrišnjem. Kje se bova srečala? Kje živite?
- Zraven metroja Motte – Picquet.
- Poglejte, kako v redu, - prav do Etoile. Čakal Vas bom pri izhodu metroja, točno ob pol devetih.
- Merci.
Molče se je priklonil:
- C est moi qui vous remercie. Smehljaje je rekel – dajte otroke spat in pridite – da bi na ta način izvedel, ali ima otroke.
- Hvala bogu, nimam jih, - je odgovorila in lahkotno odnesla krožnike.
Ko je odhajal proti domu, je bil ganjen in namrgoden.
- Navadila sem se Vas… Možno je, da je to tisto dolgo pričakovano srečno srečanje. Vendar kasno, kasno. Le bon Dieu envoie toujours des culottes a ceux qui n ont pas de derriere…
V ponedeljek zvečer je deževalo, megleno nebo nad Parizom je motno rdelo. Ker je verjel, da bo z njo večerjal na Montparnassu, ni kosil, ampak je šel v kavarno na Chauss-e de la Muette, pojedel sendvič s šunko, spil vrček piva, si prižgal cigareto in sedel v taksi. Pri izhodu metroja Etoile je rekel šoferju naj ustavi in izstopil na deževni pločnik. Rejen šofer s škrlatnimi lici ga je zaupljivo čakal. Iz metroja je pihal nadležen veter, po stopnicah se je valila črna množica ljudi, ki so na izhodu odpirali dežnike, prodajalec časopisov poleg njega je kričal in z nizkim račjim gaganjem naznanjal večerno izdajo. Nenadoma se je prikazala v vzpenjajoči se množici. Radostno ji je krenil nasproti.
- Olga Aleksandrovna…
Elegantno in modno oblečena, popolnoma drugače kot v menzi, ga je pogledala s črno naličenimi očmi, mu z damsko kretnjo podala roko, na kateri je visel dežnik, z drugo roko pa poprijela spodnji rob dolge večerne obleke, - še bolj se je razveselil – pomeni da je tudi ona razmišljala o tem, da bosta po kinu nekam odšla – odkril ji je del rokavice in ji poljubil belo roko.
- Ubožec, ali ste dolgo čakali?
- Ne, pravkar sem prispel. Hitro pojdiva v taksi.
Z vznemirjenjem, ki ga že davno ni občutil, je šel za njo v temno, pokrito kočijo, ki je zaudarjala po vlažnem suknu. Na ovinku se je kočija močno zazibala, za trenutek je svetilka osvetlila njeno notranjost. Nehote jo je podržal, začutil vonj pudra ne njenem licu, pod večerno obleko zagledal njena izrazita kolena, blesk črnih oči in polne rdeče našminkane ustnice; ob njem je sedela povsem druga žena. V temni dvorani, kjer sta gledala na sijoče belo platno, na katerem so v oblakih letela, padala in hrupno brnela letala z razprostrtimi krili, sta se tiho pomenkovala:
- Ali živite sami ali s kakšno prijateljico?
- Sama. V bistvu obupno. Hotelček je sicer čist in topel, vendar eden tistih, kamor se lahko z dekletom zatečeš za eno noč ali kakšno uro…šesto nadstropje, seveda brez dvigala, rdeč tekač na stopnišču se konča že v četrtem nadstropju… V deževni noči občutiš strašno tesnobo. Odpreš okno – nikjer žive duše, popolnoma mrtvo mesto.
Nekje – bog ve kje – tam spodaj, osamljena svetilka na dežju…- Vi pa ste seveda samski – ali tudi bivate v hotelu?
- V Passi imam manjše stanovanje. Tudi jaz živim sam. Daven Parižan. Nekaj časa sem živel v Provansi. Najel sem farmo, želel sem se oddaljiti od vseh in vsega., se preživljati z delom svojih rok. Vendar tega dela nisem prenesel. Za pomočnika sem vzel nekega Kozaka. Izkazalo se je, da je pijanec, mrk in strašno zapit človek. Nabavil si je kure, petelina, zajce – ki so mu vselej poginili. Mula me je nekoč skoraj ugriznila – zelo zlobna in pametna žival… V glavnem pa popolna osamljenost. Že v Konstantinoplu me je zapustila žena.
- Vi molčite…
- Nikakor ne. Zelo vsakdanja zgodba. Qui se marie par amour a bonne nuits et mauvais jours.
- Pri meni je tega in onega bilo zelo malo. Drugo leto po ženitvi me je zapustila.
- Kje je ona trenutno?
- Ne vem…
Dolgo je molčala. Na ekranu je nek norec tekal po širokih stopnicah v nesmiselno ogromnih pošvedranih čevljih in postrani klobukom, kot kakšen Chaplinov posnemovalec.
- Verjetno ste tudi vi zelo osamljeni – je rekla.
- Sem. Kaj hočemo, potrebno je potrpeti. Patience – medicine des pauvres.
- Zelo žalostno zdravilo.
- Ja, žalostno. Prišlo je do tega – da sem včasih pokukal na tisto stran v »Ilustrirani Rusiji«, kjer je natisnjeno nekaj takega, kot so zakonski in ljubezenski oglasi: - Zdolgočaseno rusko dekle iz Latvije, bi si želela dopisovati z rahločutnim ruskim Parižanom in prosi, da ji pošlje svojo fotografijo…- Resna dama, nemoderna brinetka a simpatična, vdova z devetletnim sinom, si želi resno dopisovati s preudarnim gospodom, ne mlajšim od štirideset let, materialno preskrbljenim šoferjem ali s človekom s kakšnim drugim poklicem, ljubiteljem družinskega udobja.
Inteligenca ni pogoj.
- Popolnoma jo razumem – ni pogoj.
- Ali nimate prijateljev, znancev?
- Prijateljev nimam, znanci pa so slaba tolažba.
- Kdo Vam gospodinji?
- Imam skromno gospodinjstvo. Kavo si kuham sam, tudi zajtrk si sam pripravljam. Zvečer prihaja gospodinja.
- Ubožec! – je rekla in mu stisnila roko.
Tako sta dolgo sedela, roka v roki, združena z mrakom, z bližino njunih sedežev. Zdelo se je, da gledata na ekran, do katerega je, nad njunima glavama, prihajala iz kabine na zadnji steni, dimna, modrikasto kredasta svetloba. Posnemovalec Chaplina, ki mu je od groze odletel predrt klobuk, je besno letel na telegrafski steber v razbitinah predpotopnega avta s samovarno cevjo. Iz jame, od cigaret zadimljene dvorane, je zvočnik muzikalno rjovel na ves glas. Sedela sta na balkonu – med ploskanjem je hrumel obupno vesel krohot. Sklonil se je k njej:
- Veste kaj? Pojdiva nekam na Montparnass, tu je zelo dolgočasno in sploh ni možno dihati…
Pokimala je in si nadela rokavice.
Ko sta ponovno sedla v kočijo, sta opazovala šipe, ki so se iskrile od dežja, od raznobarvnih žarečih diamantov, od svetlobnega ognja krvavordečih in živosrebrnih reklam, ki se je prelival v črne višave. Ponovno ji je odkril del rokavice in ji kar naprej poljubljal belo roko. Pogledala ga je začudeno z iskrečimi očmi, ki so jih krasile goste ogljene trepalnice in se, s polnimi pomadnimi ustnicami, dotaknila njegovega obraza.
V gostilni »Coupole« sta pričela z ostrigami in »anžujem«, nato sta naročila jerebico in rdeči »bordo«. Po kavi z žoltim »šartrezom«, sta bila takoj vinjena.. Veliko sta kadila, pepelnik je bil poln »okrvavljenih« ogorkov. Med razgovorom jo je opazoval plamtečih lic in razmišljal o tem, da je popolna lepotica.
- Po pravici mi povejte, je rekla, medtem, ko si je s konicami prstov jemala drobtine tobaka s konca jezika, -gotovo ste v teh letih imeli kakšna srečanja?
- Bila so. Lahko si mislite kakšne vrste. Nočni hoteli… Kaj pa vi?
Umolknila je.
- Bila je zelo težka zgodba… Ne, o tem ne bi želela govoriti. V bistvu fantalin – zvodnik…
- Kako pa ste se Vi razšli z ženo?
- Sramotno. Tudi on je bil fantalin – Grk. Izredno bogat. In, v mesecu, dveh, ni ostalo ničesar od čistega ganljivega dekleta, ki je preprosto molila za belo armado, za nas vse.Z njim je večerjala v najdražji krčmi pri »Peru«, od njega je prejemala ogromne košare cvetja… » Ne razumem, kako si lahko ljubosumen? Ti si po cele dneve zaseden, meni je z njim radostno, zame je on preprosto drag deček in nič več…« - Drag deček! Sama pa stara dvajset let. Ni je bilo lahko pozabiti, nje, kot je bila v Ekaterinodarju…
Ko sta poravnavala račun, ga je pozorno opazovala in mu rekla, naj ne da več kot 10 % postrežnine.
Kako čudno jima je nato postalo dejstvo, da bi se čez pol ure morala ločiti.
- Pridite k meni, - je rekel otožno. Posedela bova, se še pogovarjala…
- Ja, ja – je odgovorila, vstala, ga prijela pod roko in se prižela k njemu.
Ruski nočni voznik ju je pripeljal v samotno ulico, do vhoda visoke hiše, blizu katere je v kovinski svetlobi, padal dež na pločevinasto posodo za smeti. Stopila sta v osvetljeno vežo, v tesno dvigalo in se počasi, objeta med tihim poljubljanjem, dvigovala na vrh. Dokler je še bilo svetlo, mu je uspelo vtakniti ključ v ključavnico. Povedel jo je v predsobo, nato v majhno jedilnico, kjer se je v lestencu dolgočasno prižgala samo ena žarnica. Njuna obraza sta bila videti utrujena.. Predlagal je, da bi spila še nekaj vina.
- Ne, dragi moj, - je rekla – ne morem več. Zaprosil je:
- Spijva samo vrček belega, za oknom imam odličen »pui«.
- Pijte, ljubi – grem se preobleči in umiti. In, spati, spati. Nisva otroka in menim, da ste dobro vedeli, čemu sem privolila, da grem k Vam…Le čemu bi se razšla?
Od vznemirjenja ji ni mogel odgovoriti.. Molče jo je odvedel v spalnico, prižgal luč v kopalnici. Iz spalnice so bila odprta vrata vanjo. Tu so lučke močno gorele, povsod je bilo toplo, medtem, ko je po strehi naglo in enakomerno potrkaval dež. Takoj si je čez glavo potegnila dolgo obleko.
Odšel je, spil dva vrčka ledenega grenkega vina in ker ni mogel zdržati, ponovno odšel v spalnico. Tu je, v velikem ogledalu na nasprotni steni, močno odsevala osvetljena kopalnica. Stala je s hrbtom obrnjena proti njemu, čisto gola, bela, močna; sklonjena nad umivalnikom, si je umivala vrat in prsi.
- Ne smete sem! – je rekla, si nadela kopalni plašč, ne da bi si zakrila jedre prsi, močno belo postavo, bela napeta bedra. K njemu je pristopila kot žena in ga objela. Tudi on jo je objel kot ženo, njeno vse bolj hladno telo, ji poljubljal še vlažne prsi, ki so dehtele po toaletnem milu, njene oči in ustnice, s katerih je že odstranila šminko…
Pustila je zaposlitev in se čez dan preselila k njemu
Nekoč pozimi se je dogovoril, da bo najel sef na njeno ime in v njem shranil vse, kar je zaslužil.
- Previdnost ni nikoli odveč, - je rekel. L amour fail danser les anes - in počutim se tako, kot bi imel dvajset let. Vendar pa, kdo ve, kaj vse se lahko zgodi…
Tretji dan po Veliki noči je umrl v vagonu metroja, medtem, ko je prebiral časopis. Nenadoma mu je glava padla vznak, zasukal je oči…
Ko se je ožaloščena vračala s pokopališča, je bil prijazen pomladni dan, tu in tam so, na mehkem pariškem nebu, pluli pomladni oblaki. Vse je pričalo o mladi, večni ljubezni – večni in dokončni.
Doma je pričela s pospravljanjem. V omari na hodniku je opazila njegov nekdanji vojaški plašč, siv z rdečo podlogo. Snela ga je z obešalnika, ga prižela k obrazu , objemajoč plašč sedla na tla in drgetaje od ihtenja in vzklikanja molila k nekomu in ga prosila za milost.
I. Bunin – »V Parizu« - Grasse, 26. oktobra, 1940