Nekoč, v začetku junija, se je Ivljev peljal v oddaljeno mesto svojega okraja.
Kočijo, s skrivljeno prašno streho, mu je dal svak, pri katerem je preživljal poletje. Trojko konjev, drobnih, a močnih, z gosto zbitimi grivami, je najel v vasi pri nekem bogatem kmetu. Z njimi je kočijažil kmetov osemnajstletni sin, omejen, a gospodaren. Ta je o marsičem razmišljal nejevoljno, kot da se mu godi krivica. Šal ni poznal. Ko je Ivljev videl, da z njunim pogovorom ne bo nič, se je prepustil mirnemu in brezciljnemu opazovanju, ki je bilo v sozvočju s kopitljanjem konj in zvončkljanjem kraguljčkov.
Vožnja je bila v začetku prijetna: topel, medel dan, dobro vozna cesta, na poljih veliko cvetja in škrjančkov; z žitnih polj, z nizke modro sive rži, ki se je razprostirala v neskončnost, je vel sladki vetrc in po klinastih kosih zemlje raznašal cvetni prah, ki se je na nekaterih mestih dvigoval in zamegljeval daljave. Mali je vzravnano sedel v okornem listrastem suknjiču in z novo čepico s ščitom; to pa, kar ga je delalo posebno resnega, so bili docela predani konji in njegova lepa oprava. Konji so hrzali in počasi tekli, prečka leve vprege je kdaj pa kdaj podrsala po kolesu, se včasih napela, ves čas pa se je pod njo jekleno belo svetlikala obrabljena podkev.
- Ali se bova mimogrede ustavila pri grofu? – je vprašal mali, ne da se obrnil, ko se je pred njima prikazala vas, ki je s svojimi vinogradi in vrtovi zastirala obzorje.
- Zakaj pa? – je rekel Ivljev.
Mali je umolknil, zbil z bičem velikega obada, ki je bil prilepljen na konju in mrko odgovoril:
- Da bi pila čaj…
- Razlog ni čaj, - je rekel Ivljev, - le žal ti je konjev.
- Konji se ne bojijo vožnje, želijo si krme, - je mali poučno odvrnil.
Ivljev se je ozrl naokrog: vreme se je slabšalo, z vseh strani so se kopičili obledeli oblaki in že je pričelo deževati. Starček, ki je oral v bližini vasi, jima je rekel, da je doma samo mlada grofinja. Kljub vsemu sta se ustavila. Mali se je ogrnil s suknjo in je zadovoljen s tem, da konji počivajo, kljub dežju mirno sedel na kozlu kočije, ki jo je pustil sredi blatnega dvorišča, zraven kamnitega talnega korita, kjer so bili vidni odtisi živinskih kopit. Ogledoval si je škornje in z bičem popravljal podrepni jermen srednjega konja. Ivljev pa je sedel v salonu, temačnem od dežja, klepetal z grofinjo in čakal na čaj. Dišalo je po gorečih trskah, mimo odprtih oken se je gosto dvigal zeleni dim samovarja, ki ga je na stopnišču boso dekle postavilo na ogenj, kjer so močno plamenele trščice, ki jih je polivala s petrolejem. Grofica je bila v široki domači obleki roza barve, z odkritimi napudranimi prsmi. Kadila je in globoko vdihovala, si pogosto popravljala lase. Njene napete in okrogle roke so bile razkrite do ramen. Kadila je, se smejala in ves čas napeljevala pogovor na ljubezen, med drugim je tudi pripovedovala o svojem bližnjem sosedu, veleposestniku Hvoščinskem, za katerega pa je Ivljev že od otroštva vedel, da je vse svoje življenje bil zaljubljen v svojo hišno pomočnico Luško, ki je umrla v zgodnji mladosti. - Ah, ta legendarna Luška! – je šaljivo pripomnil Ivljev in bil v rahli zadregi zaradi svojega priznanja. - Od tega, da jo je ta čudak oboževal in je vse svoje življenje posvetil norim sanjarijam o njej, sem tudi v mladosti malodane bil zaljubljen vanjo, si predstavljal bog ve kaj, ko sem razmišljal o njej, čeprav pravijo, da ni bila lepa. - Resnično? – je rekla grofica, ki ga sploh ni poslušala. – Umrl je to zimo. Tudi Pisarev, edini, ki mu je včasih zaradi nekdanjega druženja dovolil priti, potrjuje, da v vseh ostalih dejanjih sploh ni bil zmešan – popolnoma mu verjamem – on preprosto ni bil podoben sodobnikom. Ob koncu obiska je bosonogo dekle z izredno previdnostjo prinesla na mizo, na starem pladnju, čašo močnega sivega čaja iz božje milosti in košarico peciva, ponečedenega od muh.
Ko sta odšla dalje, se je vlilo kot iz škafa. Dvignila sta streho, se pokrila z robatim usnjenim predpasnikom, sedela sklonjeno. Konji so zamolklo peketali, po njihovih temnih in bleščečih stegnih so tekli curki vode, pod kolesi je šuštela trava neke meje sredi žitnih polj, kamor se je mali napotil v upanju, da si skrajša pot, pod streho se je nabiral topel vonj po rži, ki se je mešal z vonjem stare kočije. - To je torej tisto, zaradi česar je Hvoščinski umrl, - je razmišljal Ivljev. Vsekakor se je potrebno ustaviti in pogledati to opustelo svetišče skrivnostne Luške… Vendar pa, kakšne vrste človek je bil ta Hvoščinski? Zmedena ali preprosto čudaška, v nekaj zagledana duša? Po pripovedovanju starih veleposestnikov, vrstnikov Hvoščinskega, je v okraju veljal za redko pametnega človeka. Nenadoma pa se je nadenj zgrnila ta ljubezen, ta Luška, nato njena nepričakovana smrt in vse je šlo v nič: zaprl se je v hišo, v tisto sobo, kjer je Luška živela in umrla in je več kot dvajset let presedel na njeni postelji – ne samo da ni šel nikamor, tudi na posestvu se ni nikomur prikazal, ves čas je presedel na žimnici Luškine postelje in vse na svetu dobesedno pripisoval Luškinemu vplivu: prihaja huda ura – Luška jo pošilja, napovedana je vojna – pomeni, da je tako odločila Luška, nastopila je slaba letina – kmetje niso ustregla Luški…
- Ali se vozimo proti posestvu Hvoščinskega? – je zavpil Ivljev, ki se je nagnil ven na dež.
- Na posestvo Hvoščinskega, - se je nerazločno odzval mali izpod povešene čepice od katere je odtekala voda. – Na Pisarjev vrh.
Te poti Ivljev ni poznal. Pokrajina je postajala vse bolj revna in zapuščena. Meja se je končala, konji so korakoma hodili in prepustili skrivljeno kočijo vdrtinam na cesti pod holmom – nekim še ne pokošenim travnikom, zelenim pobočjem, ki so otožno izstopala pod nizkimi oblaki. Cesta se je enkrat zgubljala, drugič je bila obnovljena, vodila je po dnu jarkov, kočija je bila enkrat na levem, drugič na desnem boku, cesta je nadalje vodila po grapah z jelševim in vrbovim grmovjem. Na rebri, kjer so rdele jagode, je v visoki travi stalo več manjših čebelnjakov. Obvozila sta nek stari nasip, ki je izginjal v koprivah in že davno izsušen ribnik – globok
jarek zarasel s plevelom, višjim od človeka. Par črnih kljunačev je od tam, v joku, švignil v deževno nebo… na jezu pa, sredi kopriv, je z drobnimi bledo roza cvetovi,cvetel velik star grm, to ljubko drevesce, ki mu pravijo »božje drevo«. Nenadoma pa se je Ivljev spomnil pokrajine, spomnil se je tega, da je tod v svoji mladosti, večkrat jezdil…
- Pravijo, da se je utopila, - je nepričakovano rekel mali.
- Govoriš o ljubici Hvoščinskega? – je vprašal Ivljev. – To je laž, ona o utopitvi ni razmišljala.
- Pa se je utopila, - je rekel mali. – Ugibajo, da je najverjetneje znorel zaradi svoje revščine in ne zaradi nje.
Pomolčal je, nato pa osorno navrgel:
- Midva pa se morava ustaviti na tem Hvoščinu… Samo poglej, kako sta konja utrujena!
- Bodi, no, tako prijazen, - je rekel Ivljev.
Na griču, kamor je vodila od deževnice cinasta cesta, na mestu posekanega gozda, sredi mokrega in gnijočega šibja in listja, sredi štorov in mlade podrasti trepetlike, ki je dišala grenko in sveže, je stala samotna lesena koča. Naokoli ni bilo žive duše, samo strnadi, ki so sedeli na dežju na visokih cvetovih, so odzvanjali po celotnem redkem gozdu, ki se je dvigal nad kočo. Ko pa je trojka, ki je čofotala po blatu, prišla do praga, se je od nekod vsulo krdelo ogromnih psov, črnih, čokoladnih, dimastih, ki so z besnim laježem obkrožili konje, se povzpeli prav do njihovih gobcev, se prevračali in vzpenjali celo na kočijo. Mali je besno planil in z bičem
mikastil po psih, konji so skokoma zdirjali in se znašli pred debli trepetlik.
Za gozdom je že bilo videti posestvo Hvoščinskega. Psi so zaostali in v hipu umolknili, pohlevno stekli nazaj, gozd se je razredčil in pred njima so se ponovno pokazala polja. Večerilo se je, oblaki se niso razšli, zbirali so se s treh strani: z leve skoraj črni s sinjimi svetlinami, z desne sivi med nepretrganim grmenjem, z zahoda za hvoščinsko pristavo, za pobočjem nad rečno dolino, pa motno modri, v prašnatih pasovih dežja, skozi katere so gore oddaljenih oblakov postajale rožnate. Nad kočijo je dež ponehaval, Ivljev, ki je bil ves blaten, se je pridvignil, si z zadovoljstvom odmaknil streho kočije in svobodno zadihal dišečo vlažnost polja.
Opazoval je pristavo, ki se je približevala in naposled zagledal to, o čemer je toliko slišal. Videti je bilo, da Luška ni živela in umrla pred dvajsetimi leti, ampak v nekih pradavnih časih. V dolini se je v strugi zgubljala sled plitve rečice, nad njo je letel bel galeb. Sledile so vrste sena na holmu, potemnele od dežja; sredi njih so se, daleč eden od drugega, bohotili stari srebrno beli topoli. Hiša, dovolj velika, nekoč pobeljena, z bleščečo mokro streho, je stala na čistini. Okrog nje ni bilo vrta niti drugih poslopij, samo dva opečnata stebra namesto vrat in lapuh v jarkih. Ko so konji prebrodili reko in se vzpenjali na hrib, je neka ženska v poletnem moškem suknjiču s povešenimi žepi, podila pure po lapuhu. Fasada hiše je bila nenavadno dolgočasna: oken je bilo malo, vsa so bila majhna in so sedela v debelih stenah. Zato pa so stopnišča bila ogromna. Prišleke je, z enega od stopnišč, začudeno opazoval mlad človek v sivi gimnazijski srajci, prepasani s širokim črnim pasom. Imel je krasne oči in je bil zelo čeden, čeprav je imel bled obraz in pegast kot ptičje jajce.
Svoj prihod bi morali pojasniti. Ko je Ivljev prišel do vhoda, se je predstavil in rekel, da bi si rad ogledal, morda celo kupil knjižnico, ki jo je pokojnik zapustil, kot mu je povedala grofica. Mlad človek je zardel in ga popeljal v hišo. - Torej, to je tisti sin znamenite Luške! – je razmišljal Ivljev in z očmi premeril vse, kar mu je bilo na poti, se pogosto oziral in govoril o vsem mogočem, samo da bi še enkrat pogledal gospodarja, ki je bil preveč mladosten za svoja leta. Ta je naglo odgovarjal, vendar enozložno, očitno od zadrege in pohlepa; saj se je zelo razveselil možnosti prodaje knjig in si predstavljal, da jih bo lahko zelo drago prodal. To je bilo že slutiti po njegovih prvih nerodnih in naglih besedah, s katerimi je izrazil dejstvo, da takih knjig, ki jih ima, ni možno dobiti za noben denar. Iljeva je povedel skozi polmračno vežo, ki je bila nastlana z rdečkasto vlažno slamo, v večjo
predsobo.
- Ali je tu prebival vaš oče? – je vprašal Ivljev, ko je vstopil in si snel klobuk.
- Ja, ja, tu, - je mlad človek hitel odgovoriti.
– To seveda pomeni, ne tu… oni so največkrat sedeli v spalnici – no, seveda pa so bili tudi tu…
- Ja, vem, saj je bil bolan, - je rekel Ivljev. Mlad človek je vzrojil. - Kako bolan? – je rekel in v njegovem glasu je bilo možno zaznati bolj korajžno noto.
– To so le čenče, oni umsko nikoli niso bili bolni… Oni so samo brali in niso nikamor hodili, to je vse…Prosim vas, da si ne snemate klobuka, tu je hladno, saj mi ne živimo v tej polovici hiše…
Res je bilo v hiši dokaj hladneje kot zunaj. V neprijazni predsobi, oblepljeni s časopisi, je na okenski polici, otožni od oblakov, stala prepeličja kletka, narejena iz ličja. Po podu je poskakovala siva vrečka. Mlad človek se je sklonil jo ujel in položil na klop. Iljev je dojel, da je v vrečki prepelica. Nato sta odšla v salon. Ta soba, katere okna so gledala na zahod in sever, je zavzemala skoraj polovico hiše. Za enim od oken, ki ga je skozi očiščene oblake obsijala zlata zarja, je bila vidna stoletna jokajoča breza, vsa v črnem. V prednjem kotu sobe je bila omarica za svete podobe; sredi njih je bil obraz v vsej veličini in starodavnosti, s srebrnkastim okrasjem, na njem pa so na obledelo zelenih pentljah, ležale poročne sveče iz voska, ki je bil rumen kot koža mrtvega človeka.
- Oprostite, prosim, - je pričel Ivljev, premagujoč sramežljivost, - mar je to vaš očka…
- Sploh ne, - je zamrmral mlad človek, ki ga je v hipu razumel. – Oni so šele po njeni smrti kupili te sveče…tudi zaročni prstan so vedno nosili…
V salonu je bilo masivno pohištvo, vendar pa so na stenah med dvema oknoma stale prekrasne omarice za posodo, napolnjene s posodami za čaj in ozkimi, visokimi kozarci z zlato obrobo. Površina tal je bila v celoti nastlana s suhimi čebelami, ki so škrtale pod nogami. Tudi popolnoma prazna jedilnica je bila posuta s čebelami. Ko je mlad človek šel skoznjo in skozi mračno sobo s klopjo pri peči, se je ustavil pred nizkimi vrati in iz hlačnega žepa potegnil velik ključ S težavo ga je porinil v zarjavelo luknjo ključavnice, na stežaj odprl vrata in nekaj zamrmral. Iljev je zagledal izbico z dvema oknoma, ob eni steni je stala železna postelja, ob drugi pa dve knjižni omarici iz karelske breze.
- Ali je to knjižnica? – je vprašal Ivljev, medtem ko se je približeval eni od njih.
Mlad človek mu je hitro pritrdil in mu pomagal odpreti omarico, pri čemer je pozorno sledil njegovima rokama.
V tej knjižnici so bile zelo nenavadne knjige! Ivljev je odkrival debele snopiče, odprl hrapavo stran in bral: »Usodno prekletstvo«…«Jutranja zvezda in nočni demoni«…«Razmišljanja o skrivnostih vesolja«…Čudovito potovanje v čarobni kraj«… Novejše sanjske bukve«… To je torej tisto, s čemer se je napajala ta osamljena duša, ki se je enkrat za vselej zaprla pred svetom v to izbo in šele tako nedavno ušla iz nje… No, možno je, da ta duša ni bila povsem nora? - Obstaja življenje, - se je Ivljev spomnil verzov Baratinskega, - obstaja bitje, vendar kakšno
ime mu nadeti? Ni ne sen ne bdenje, - je nekaj med njima in človeku omejuje razum z norostjo… Na zahodu se je zjasnilo, od tam je izza krasnih lilastih oblakov zletelo in ozarjalo to bedno zavetišče ljubezni, nerazumljive ljubezni, ki je vse človeško življenje spremenilo v neko zanosno življenje, ki bi naj bilo le vsakdanje življenje, če se vnaprej ne bi pripetila tista skrivnostna ljubezen do Luške…
Ivljev je izpod postelje izvlekel belo pručko, sedel pred omaro, vzel cigareto, si neopazno ogledoval sobo in si jo skušal zapomniti.
- Ali kadite? – je vprašal mladeniča, ki je stal nad njim.
Ta je ponovno zardel.
- Kadim, - je zamrmral in se poskusil nasmehniti. – Ne da bi kadil, včasih pa si le prižgem. Sicer pa sem vam, če dovolite, zelo hvaležen…
Nerodno je vzel cigareto, si jo s tresočimi rokami prižgal, odšel do okenske police, sedel nanjo in tako zastrl rumeno svetlobo zarje.
- Kaj pa je to? – je vprašal Ivljev, ko se je sklonil do srednje police, na kateri je ležala samo ena, zelo majhna knjižica, podobna molitveniku in na kateri je bila šatuljica, katere vogali so bili obdelani s rebrom, ki je sčasoma potemnelo.
- To je…V tej šatuljici je ogrlica moje pokojne mamice, - je jecljaje in trudeč se brezbrižno govoriti, - odgovoril mlad človek.
- Ali lahko pogledam?
- Prosim…saj je vendar zelo enostavna – verjetno vam ne bo zanimiva…
Ko je Ivljev odprl šatuljico, je zagledal ponošeno vrvico, nanizano s cenenimi modrimi kroglicami, podobnih kamenčkom. Pri pogledu na kroglice, ki so nekdaj obdajale vrat tiste, ki ji je bilo sojeno, da je bila ljubljena in katere nejasen obraz ni mogel biti drugačen, kot prekrasen, se mu je od razbijanja srca, zameglilo pred očmi.
Ko se je Ivljev nagledal šatuljice, jo je previdno postavil na svoje mesto in segel po knjižici. Bila je drobcena, prelestna, izdana pred skoraj sto leti – »Slovnica ljubezni ali umetnost ljubiti in biti ljubljen«.
-Te knjižice vam, žal, ne morem prodati, - je s težavo spregovoril mlad človek, - zelo je dragocena…oni so si jo celo dajali pod vzglavje.
- Ali bi mi dovolili, da si jo ogledam? – je rekel Ivljev.
- Izvolite, - je zašepetal mlad človek.
Ko je Ivljev premagal mučen položaj in ga pozorno pogledal, je pričel počasi prelistavati »Slovnico ljubezni«. Razdeljena je bila na več manjših poglavij: »O lepoti, srcu, pameti, o ljubezenskih znakih, o napadih in obrambi, o nesporazumu in spravi, o platonski ljubezni…« Vsako poglavje je vsebovalo prav kratke, prefinjene, včasih zelo fine modre misli. Nekatere od njih so bile rahločutno označene s peresom, z rdečim črnilom. - Ljubezen ni preprosta epizoda v našem življenju«, je bral Ivljev. – Razum ugovarja srcu, a ga ne prepriča. – Ženske niso nikoli močnejše kot takrat, ko se oborožijo s slabostjo. – Žensko obožujemo zato, ker je zmožna zagospodovati nad našimi idealnimi sanjami. – Nečimrnost izbira, resnična ljubezen ne izbira. – Prekrasna ženska mora osvojiti drugo mesto; prvo mesto pripada mili ženski, ki postane gospodarica našega srca. Preden z njo obračunamo pri samem sebi, pa postane naše srce ujetnik ljubezni za vedno. Nato je šlo za »razlago jezika cvetov«. Ponovno je bilo nekaj označeno: - Divji mak – žalost. Vresje – led – tvoja milina je zapečatena v mojem srcu. Zimzelen –
sladki spomini. Otožna krvomočnica – melanholija. Pelin – večna bridkost… Na koncu je bila na prazni strani, z drobno pisavo in rdečim črnilom, napisana štirivrstična kitica. Mlad človek je pokukal v »Slovnico ljubezni« in rekel s prisiljenim nasmehom:
- Vse to so sami ustvarili…
Čez pol ure se je Ivljev z olajšanjem poslovil. Od vseh knjig se je odločil za tisto majhno knjižico in jo drago plačal… Za polji je v oblakih motno bledela zlata zarja. Mali ni hitel, Ivljev pa ga ni priganjal. Mali je pripovedoval, da je tista ženska, ki je podila pure po lapuhu, žena diakona in da mladi Hvoščinski z njo živi. Ivljev ga ni poslušal. Kar naprej je razmišljal o Luški, o njeni ogrlici, ki je v njem pustila močan vtis, podoben tistemu, ki ga je prevzel, ko je nekoč v nekem italijanskem mestecu zagledal relikvijo neke svetnice.
- Za vedno je stopila v moje življenje! - je pomislil. Iz žepa je izvlekel »Slovnico ljubezni« in pri svetlobi zarje počasi prebiral verze napisane na zadnji strani:
Govorijo zaljubljena srca ti:
- Živi v sanjah sladkih!
Tudi vnukom in pravnukom
sijala bo Slovnica ljubezni.
I. Bunin – »Slovnica ljubezni« - Moskva, februarja 1915
Kočijo, s skrivljeno prašno streho, mu je dal svak, pri katerem je preživljal poletje. Trojko konjev, drobnih, a močnih, z gosto zbitimi grivami, je najel v vasi pri nekem bogatem kmetu. Z njimi je kočijažil kmetov osemnajstletni sin, omejen, a gospodaren. Ta je o marsičem razmišljal nejevoljno, kot da se mu godi krivica. Šal ni poznal. Ko je Ivljev videl, da z njunim pogovorom ne bo nič, se je prepustil mirnemu in brezciljnemu opazovanju, ki je bilo v sozvočju s kopitljanjem konj in zvončkljanjem kraguljčkov.
Vožnja je bila v začetku prijetna: topel, medel dan, dobro vozna cesta, na poljih veliko cvetja in škrjančkov; z žitnih polj, z nizke modro sive rži, ki se je razprostirala v neskončnost, je vel sladki vetrc in po klinastih kosih zemlje raznašal cvetni prah, ki se je na nekaterih mestih dvigoval in zamegljeval daljave. Mali je vzravnano sedel v okornem listrastem suknjiču in z novo čepico s ščitom; to pa, kar ga je delalo posebno resnega, so bili docela predani konji in njegova lepa oprava. Konji so hrzali in počasi tekli, prečka leve vprege je kdaj pa kdaj podrsala po kolesu, se včasih napela, ves čas pa se je pod njo jekleno belo svetlikala obrabljena podkev.
- Ali se bova mimogrede ustavila pri grofu? – je vprašal mali, ne da se obrnil, ko se je pred njima prikazala vas, ki je s svojimi vinogradi in vrtovi zastirala obzorje.
- Zakaj pa? – je rekel Ivljev.
Mali je umolknil, zbil z bičem velikega obada, ki je bil prilepljen na konju in mrko odgovoril:
- Da bi pila čaj…
- Razlog ni čaj, - je rekel Ivljev, - le žal ti je konjev.
- Konji se ne bojijo vožnje, želijo si krme, - je mali poučno odvrnil.
Ivljev se je ozrl naokrog: vreme se je slabšalo, z vseh strani so se kopičili obledeli oblaki in že je pričelo deževati. Starček, ki je oral v bližini vasi, jima je rekel, da je doma samo mlada grofinja. Kljub vsemu sta se ustavila. Mali se je ogrnil s suknjo in je zadovoljen s tem, da konji počivajo, kljub dežju mirno sedel na kozlu kočije, ki jo je pustil sredi blatnega dvorišča, zraven kamnitega talnega korita, kjer so bili vidni odtisi živinskih kopit. Ogledoval si je škornje in z bičem popravljal podrepni jermen srednjega konja. Ivljev pa je sedel v salonu, temačnem od dežja, klepetal z grofinjo in čakal na čaj. Dišalo je po gorečih trskah, mimo odprtih oken se je gosto dvigal zeleni dim samovarja, ki ga je na stopnišču boso dekle postavilo na ogenj, kjer so močno plamenele trščice, ki jih je polivala s petrolejem. Grofica je bila v široki domači obleki roza barve, z odkritimi napudranimi prsmi. Kadila je in globoko vdihovala, si pogosto popravljala lase. Njene napete in okrogle roke so bile razkrite do ramen. Kadila je, se smejala in ves čas napeljevala pogovor na ljubezen, med drugim je tudi pripovedovala o svojem bližnjem sosedu, veleposestniku Hvoščinskem, za katerega pa je Ivljev že od otroštva vedel, da je vse svoje življenje bil zaljubljen v svojo hišno pomočnico Luško, ki je umrla v zgodnji mladosti. - Ah, ta legendarna Luška! – je šaljivo pripomnil Ivljev in bil v rahli zadregi zaradi svojega priznanja. - Od tega, da jo je ta čudak oboževal in je vse svoje življenje posvetil norim sanjarijam o njej, sem tudi v mladosti malodane bil zaljubljen vanjo, si predstavljal bog ve kaj, ko sem razmišljal o njej, čeprav pravijo, da ni bila lepa. - Resnično? – je rekla grofica, ki ga sploh ni poslušala. – Umrl je to zimo. Tudi Pisarev, edini, ki mu je včasih zaradi nekdanjega druženja dovolil priti, potrjuje, da v vseh ostalih dejanjih sploh ni bil zmešan – popolnoma mu verjamem – on preprosto ni bil podoben sodobnikom. Ob koncu obiska je bosonogo dekle z izredno previdnostjo prinesla na mizo, na starem pladnju, čašo močnega sivega čaja iz božje milosti in košarico peciva, ponečedenega od muh.
Ko sta odšla dalje, se je vlilo kot iz škafa. Dvignila sta streho, se pokrila z robatim usnjenim predpasnikom, sedela sklonjeno. Konji so zamolklo peketali, po njihovih temnih in bleščečih stegnih so tekli curki vode, pod kolesi je šuštela trava neke meje sredi žitnih polj, kamor se je mali napotil v upanju, da si skrajša pot, pod streho se je nabiral topel vonj po rži, ki se je mešal z vonjem stare kočije. - To je torej tisto, zaradi česar je Hvoščinski umrl, - je razmišljal Ivljev. Vsekakor se je potrebno ustaviti in pogledati to opustelo svetišče skrivnostne Luške… Vendar pa, kakšne vrste človek je bil ta Hvoščinski? Zmedena ali preprosto čudaška, v nekaj zagledana duša? Po pripovedovanju starih veleposestnikov, vrstnikov Hvoščinskega, je v okraju veljal za redko pametnega človeka. Nenadoma pa se je nadenj zgrnila ta ljubezen, ta Luška, nato njena nepričakovana smrt in vse je šlo v nič: zaprl se je v hišo, v tisto sobo, kjer je Luška živela in umrla in je več kot dvajset let presedel na njeni postelji – ne samo da ni šel nikamor, tudi na posestvu se ni nikomur prikazal, ves čas je presedel na žimnici Luškine postelje in vse na svetu dobesedno pripisoval Luškinemu vplivu: prihaja huda ura – Luška jo pošilja, napovedana je vojna – pomeni, da je tako odločila Luška, nastopila je slaba letina – kmetje niso ustregla Luški…
- Ali se vozimo proti posestvu Hvoščinskega? – je zavpil Ivljev, ki se je nagnil ven na dež.
- Na posestvo Hvoščinskega, - se je nerazločno odzval mali izpod povešene čepice od katere je odtekala voda. – Na Pisarjev vrh.
Te poti Ivljev ni poznal. Pokrajina je postajala vse bolj revna in zapuščena. Meja se je končala, konji so korakoma hodili in prepustili skrivljeno kočijo vdrtinam na cesti pod holmom – nekim še ne pokošenim travnikom, zelenim pobočjem, ki so otožno izstopala pod nizkimi oblaki. Cesta se je enkrat zgubljala, drugič je bila obnovljena, vodila je po dnu jarkov, kočija je bila enkrat na levem, drugič na desnem boku, cesta je nadalje vodila po grapah z jelševim in vrbovim grmovjem. Na rebri, kjer so rdele jagode, je v visoki travi stalo več manjših čebelnjakov. Obvozila sta nek stari nasip, ki je izginjal v koprivah in že davno izsušen ribnik – globok
jarek zarasel s plevelom, višjim od človeka. Par črnih kljunačev je od tam, v joku, švignil v deževno nebo… na jezu pa, sredi kopriv, je z drobnimi bledo roza cvetovi,cvetel velik star grm, to ljubko drevesce, ki mu pravijo »božje drevo«. Nenadoma pa se je Ivljev spomnil pokrajine, spomnil se je tega, da je tod v svoji mladosti, večkrat jezdil…
- Pravijo, da se je utopila, - je nepričakovano rekel mali.
- Govoriš o ljubici Hvoščinskega? – je vprašal Ivljev. – To je laž, ona o utopitvi ni razmišljala.
- Pa se je utopila, - je rekel mali. – Ugibajo, da je najverjetneje znorel zaradi svoje revščine in ne zaradi nje.
Pomolčal je, nato pa osorno navrgel:
- Midva pa se morava ustaviti na tem Hvoščinu… Samo poglej, kako sta konja utrujena!
- Bodi, no, tako prijazen, - je rekel Ivljev.
Na griču, kamor je vodila od deževnice cinasta cesta, na mestu posekanega gozda, sredi mokrega in gnijočega šibja in listja, sredi štorov in mlade podrasti trepetlike, ki je dišala grenko in sveže, je stala samotna lesena koča. Naokoli ni bilo žive duše, samo strnadi, ki so sedeli na dežju na visokih cvetovih, so odzvanjali po celotnem redkem gozdu, ki se je dvigal nad kočo. Ko pa je trojka, ki je čofotala po blatu, prišla do praga, se je od nekod vsulo krdelo ogromnih psov, črnih, čokoladnih, dimastih, ki so z besnim laježem obkrožili konje, se povzpeli prav do njihovih gobcev, se prevračali in vzpenjali celo na kočijo. Mali je besno planil in z bičem
mikastil po psih, konji so skokoma zdirjali in se znašli pred debli trepetlik.
Za gozdom je že bilo videti posestvo Hvoščinskega. Psi so zaostali in v hipu umolknili, pohlevno stekli nazaj, gozd se je razredčil in pred njima so se ponovno pokazala polja. Večerilo se je, oblaki se niso razšli, zbirali so se s treh strani: z leve skoraj črni s sinjimi svetlinami, z desne sivi med nepretrganim grmenjem, z zahoda za hvoščinsko pristavo, za pobočjem nad rečno dolino, pa motno modri, v prašnatih pasovih dežja, skozi katere so gore oddaljenih oblakov postajale rožnate. Nad kočijo je dež ponehaval, Ivljev, ki je bil ves blaten, se je pridvignil, si z zadovoljstvom odmaknil streho kočije in svobodno zadihal dišečo vlažnost polja.
Opazoval je pristavo, ki se je približevala in naposled zagledal to, o čemer je toliko slišal. Videti je bilo, da Luška ni živela in umrla pred dvajsetimi leti, ampak v nekih pradavnih časih. V dolini se je v strugi zgubljala sled plitve rečice, nad njo je letel bel galeb. Sledile so vrste sena na holmu, potemnele od dežja; sredi njih so se, daleč eden od drugega, bohotili stari srebrno beli topoli. Hiša, dovolj velika, nekoč pobeljena, z bleščečo mokro streho, je stala na čistini. Okrog nje ni bilo vrta niti drugih poslopij, samo dva opečnata stebra namesto vrat in lapuh v jarkih. Ko so konji prebrodili reko in se vzpenjali na hrib, je neka ženska v poletnem moškem suknjiču s povešenimi žepi, podila pure po lapuhu. Fasada hiše je bila nenavadno dolgočasna: oken je bilo malo, vsa so bila majhna in so sedela v debelih stenah. Zato pa so stopnišča bila ogromna. Prišleke je, z enega od stopnišč, začudeno opazoval mlad človek v sivi gimnazijski srajci, prepasani s širokim črnim pasom. Imel je krasne oči in je bil zelo čeden, čeprav je imel bled obraz in pegast kot ptičje jajce.
Svoj prihod bi morali pojasniti. Ko je Ivljev prišel do vhoda, se je predstavil in rekel, da bi si rad ogledal, morda celo kupil knjižnico, ki jo je pokojnik zapustil, kot mu je povedala grofica. Mlad človek je zardel in ga popeljal v hišo. - Torej, to je tisti sin znamenite Luške! – je razmišljal Ivljev in z očmi premeril vse, kar mu je bilo na poti, se pogosto oziral in govoril o vsem mogočem, samo da bi še enkrat pogledal gospodarja, ki je bil preveč mladosten za svoja leta. Ta je naglo odgovarjal, vendar enozložno, očitno od zadrege in pohlepa; saj se je zelo razveselil možnosti prodaje knjig in si predstavljal, da jih bo lahko zelo drago prodal. To je bilo že slutiti po njegovih prvih nerodnih in naglih besedah, s katerimi je izrazil dejstvo, da takih knjig, ki jih ima, ni možno dobiti za noben denar. Iljeva je povedel skozi polmračno vežo, ki je bila nastlana z rdečkasto vlažno slamo, v večjo
predsobo.
- Ali je tu prebival vaš oče? – je vprašal Ivljev, ko je vstopil in si snel klobuk.
- Ja, ja, tu, - je mlad človek hitel odgovoriti.
– To seveda pomeni, ne tu… oni so največkrat sedeli v spalnici – no, seveda pa so bili tudi tu…
- Ja, vem, saj je bil bolan, - je rekel Ivljev. Mlad človek je vzrojil. - Kako bolan? – je rekel in v njegovem glasu je bilo možno zaznati bolj korajžno noto.
– To so le čenče, oni umsko nikoli niso bili bolni… Oni so samo brali in niso nikamor hodili, to je vse…Prosim vas, da si ne snemate klobuka, tu je hladno, saj mi ne živimo v tej polovici hiše…
Res je bilo v hiši dokaj hladneje kot zunaj. V neprijazni predsobi, oblepljeni s časopisi, je na okenski polici, otožni od oblakov, stala prepeličja kletka, narejena iz ličja. Po podu je poskakovala siva vrečka. Mlad človek se je sklonil jo ujel in položil na klop. Iljev je dojel, da je v vrečki prepelica. Nato sta odšla v salon. Ta soba, katere okna so gledala na zahod in sever, je zavzemala skoraj polovico hiše. Za enim od oken, ki ga je skozi očiščene oblake obsijala zlata zarja, je bila vidna stoletna jokajoča breza, vsa v črnem. V prednjem kotu sobe je bila omarica za svete podobe; sredi njih je bil obraz v vsej veličini in starodavnosti, s srebrnkastim okrasjem, na njem pa so na obledelo zelenih pentljah, ležale poročne sveče iz voska, ki je bil rumen kot koža mrtvega človeka.
- Oprostite, prosim, - je pričel Ivljev, premagujoč sramežljivost, - mar je to vaš očka…
- Sploh ne, - je zamrmral mlad človek, ki ga je v hipu razumel. – Oni so šele po njeni smrti kupili te sveče…tudi zaročni prstan so vedno nosili…
V salonu je bilo masivno pohištvo, vendar pa so na stenah med dvema oknoma stale prekrasne omarice za posodo, napolnjene s posodami za čaj in ozkimi, visokimi kozarci z zlato obrobo. Površina tal je bila v celoti nastlana s suhimi čebelami, ki so škrtale pod nogami. Tudi popolnoma prazna jedilnica je bila posuta s čebelami. Ko je mlad človek šel skoznjo in skozi mračno sobo s klopjo pri peči, se je ustavil pred nizkimi vrati in iz hlačnega žepa potegnil velik ključ S težavo ga je porinil v zarjavelo luknjo ključavnice, na stežaj odprl vrata in nekaj zamrmral. Iljev je zagledal izbico z dvema oknoma, ob eni steni je stala železna postelja, ob drugi pa dve knjižni omarici iz karelske breze.
- Ali je to knjižnica? – je vprašal Ivljev, medtem ko se je približeval eni od njih.
Mlad človek mu je hitro pritrdil in mu pomagal odpreti omarico, pri čemer je pozorno sledil njegovima rokama.
V tej knjižnici so bile zelo nenavadne knjige! Ivljev je odkrival debele snopiče, odprl hrapavo stran in bral: »Usodno prekletstvo«…«Jutranja zvezda in nočni demoni«…«Razmišljanja o skrivnostih vesolja«…Čudovito potovanje v čarobni kraj«… Novejše sanjske bukve«… To je torej tisto, s čemer se je napajala ta osamljena duša, ki se je enkrat za vselej zaprla pred svetom v to izbo in šele tako nedavno ušla iz nje… No, možno je, da ta duša ni bila povsem nora? - Obstaja življenje, - se je Ivljev spomnil verzov Baratinskega, - obstaja bitje, vendar kakšno
ime mu nadeti? Ni ne sen ne bdenje, - je nekaj med njima in človeku omejuje razum z norostjo… Na zahodu se je zjasnilo, od tam je izza krasnih lilastih oblakov zletelo in ozarjalo to bedno zavetišče ljubezni, nerazumljive ljubezni, ki je vse človeško življenje spremenilo v neko zanosno življenje, ki bi naj bilo le vsakdanje življenje, če se vnaprej ne bi pripetila tista skrivnostna ljubezen do Luške…
Ivljev je izpod postelje izvlekel belo pručko, sedel pred omaro, vzel cigareto, si neopazno ogledoval sobo in si jo skušal zapomniti.
- Ali kadite? – je vprašal mladeniča, ki je stal nad njim.
Ta je ponovno zardel.
- Kadim, - je zamrmral in se poskusil nasmehniti. – Ne da bi kadil, včasih pa si le prižgem. Sicer pa sem vam, če dovolite, zelo hvaležen…
Nerodno je vzel cigareto, si jo s tresočimi rokami prižgal, odšel do okenske police, sedel nanjo in tako zastrl rumeno svetlobo zarje.
- Kaj pa je to? – je vprašal Ivljev, ko se je sklonil do srednje police, na kateri je ležala samo ena, zelo majhna knjižica, podobna molitveniku in na kateri je bila šatuljica, katere vogali so bili obdelani s rebrom, ki je sčasoma potemnelo.
- To je…V tej šatuljici je ogrlica moje pokojne mamice, - je jecljaje in trudeč se brezbrižno govoriti, - odgovoril mlad človek.
- Ali lahko pogledam?
- Prosim…saj je vendar zelo enostavna – verjetno vam ne bo zanimiva…
Ko je Ivljev odprl šatuljico, je zagledal ponošeno vrvico, nanizano s cenenimi modrimi kroglicami, podobnih kamenčkom. Pri pogledu na kroglice, ki so nekdaj obdajale vrat tiste, ki ji je bilo sojeno, da je bila ljubljena in katere nejasen obraz ni mogel biti drugačen, kot prekrasen, se mu je od razbijanja srca, zameglilo pred očmi.
Ko se je Ivljev nagledal šatuljice, jo je previdno postavil na svoje mesto in segel po knjižici. Bila je drobcena, prelestna, izdana pred skoraj sto leti – »Slovnica ljubezni ali umetnost ljubiti in biti ljubljen«.
-Te knjižice vam, žal, ne morem prodati, - je s težavo spregovoril mlad človek, - zelo je dragocena…oni so si jo celo dajali pod vzglavje.
- Ali bi mi dovolili, da si jo ogledam? – je rekel Ivljev.
- Izvolite, - je zašepetal mlad človek.
Ko je Ivljev premagal mučen položaj in ga pozorno pogledal, je pričel počasi prelistavati »Slovnico ljubezni«. Razdeljena je bila na več manjših poglavij: »O lepoti, srcu, pameti, o ljubezenskih znakih, o napadih in obrambi, o nesporazumu in spravi, o platonski ljubezni…« Vsako poglavje je vsebovalo prav kratke, prefinjene, včasih zelo fine modre misli. Nekatere od njih so bile rahločutno označene s peresom, z rdečim črnilom. - Ljubezen ni preprosta epizoda v našem življenju«, je bral Ivljev. – Razum ugovarja srcu, a ga ne prepriča. – Ženske niso nikoli močnejše kot takrat, ko se oborožijo s slabostjo. – Žensko obožujemo zato, ker je zmožna zagospodovati nad našimi idealnimi sanjami. – Nečimrnost izbira, resnična ljubezen ne izbira. – Prekrasna ženska mora osvojiti drugo mesto; prvo mesto pripada mili ženski, ki postane gospodarica našega srca. Preden z njo obračunamo pri samem sebi, pa postane naše srce ujetnik ljubezni za vedno. Nato je šlo za »razlago jezika cvetov«. Ponovno je bilo nekaj označeno: - Divji mak – žalost. Vresje – led – tvoja milina je zapečatena v mojem srcu. Zimzelen –
sladki spomini. Otožna krvomočnica – melanholija. Pelin – večna bridkost… Na koncu je bila na prazni strani, z drobno pisavo in rdečim črnilom, napisana štirivrstična kitica. Mlad človek je pokukal v »Slovnico ljubezni« in rekel s prisiljenim nasmehom:
- Vse to so sami ustvarili…
Čez pol ure se je Ivljev z olajšanjem poslovil. Od vseh knjig se je odločil za tisto majhno knjižico in jo drago plačal… Za polji je v oblakih motno bledela zlata zarja. Mali ni hitel, Ivljev pa ga ni priganjal. Mali je pripovedoval, da je tista ženska, ki je podila pure po lapuhu, žena diakona in da mladi Hvoščinski z njo živi. Ivljev ga ni poslušal. Kar naprej je razmišljal o Luški, o njeni ogrlici, ki je v njem pustila močan vtis, podoben tistemu, ki ga je prevzel, ko je nekoč v nekem italijanskem mestecu zagledal relikvijo neke svetnice.
- Za vedno je stopila v moje življenje! - je pomislil. Iz žepa je izvlekel »Slovnico ljubezni« in pri svetlobi zarje počasi prebiral verze napisane na zadnji strani:
Govorijo zaljubljena srca ti:
- Živi v sanjah sladkih!
Tudi vnukom in pravnukom
sijala bo Slovnica ljubezni.
I. Bunin – »Slovnica ljubezni« - Moskva, februarja 1915