Prispel sem v Moskvo in se pretkano pomudil v nepomembnih hotelskih sobah, v uličici blizu Arbata in živel utrudljivo, samotarsko – od srečanja do srečanja z njo. V teh dneh je bila pri meni vsega trikrat in je vselej naglo vstopila z besedami:
- Prihajam samo za minutko…
Bila je bleda, s prelepo bledico ljubeče, vznemirjene žene. To pa, kako je odvrgla dežnik, kamor je pač padel, kako je pridvignila pajčolan in me objela, me je pretreslo z žalostjo in navdušenjem.
- Zdi se mi, - je rekla, da on nekaj sumi, da celo nekaj ve, morda je prebral kakšno vaše
pismo, poiskal ključ moje mize…Menim, da je sposoben vsega pri svojem okrutnem in
samoljubnem značaju. Nekoč mi je odkrito rekel: - Pred ničemer se ne bom ustavil, ščitil bom svojo čast, čast moža in oficirja! Sedaj, zaradi nečesa, dobesedno sledi vsakemu mojemu koraku in, da bi najin načrt uspel, moram biti neznansko previdna. Strinjal se je tudi s tem, da bi me pustil, nagovarjala sem ga in mu rekla, da bom umrla, če ne bom videla juga, morja. In, za božjo voljo, bodite potrpežljivi!
Najin načrt je bil drzen. Skupaj naj bi odpotovala z istim vlakom na kavkaško obalo in tam preživela tri do štiri tedne v kakšnem odljudnem kraju. Poznal sem to obalo, saj sem tam nekoč, v bližini Sočija, živel nekaj časa mlad, sam. Za vse življenje pa sem si zapomnil tiste jesenske večere, sredi črnih cipres in hladnih, sivih valov. Ona pa je bledela, ko sem govoril: - Sedaj pa bom tam s teboj, v gorskih džunglah, na tropskem morju…Do zadnjega trenutka nisva verjela, da se nama bo najin načrt uresničil – zdelo se nama je, da je to za naju prevelika sreča.
V Moskvi je padal hladen dež, kazalo je, da je poletje že odšlo in se ne bo vrnilo. Bilo je blatno, temačno – ulice so se bleščale mokro in črno od razprtih dežnikov mimoidočih in od dvignjenih, pozibavajočih se, zvrhano polnih kočij izvoščkov. Bil je teman in zoprn večer, ko sem odhajal na kolodvor. Vse v meni je otrpnilo od hlada in nemira. Tekel sem po peronu, si klobuk poveznil čez oči, obraz pa skril pod ovratnik plašča.
V majhnem kupeju, ki sem ga predhodno rezerviral, je po strehi šumno lil dež. Tako sem z zaveso zgrnil okno in se brž, ko si je nosač obrisal mokro roko ob svoj bel predpasnik, vzel napitnino in odšel, zaklenil vrata. Nato sem komaj opazno odgrnil zaveso in ves napet nisem odmaknil oči od pisane množice, ki se je s svojo prtljago premikala sem in tja vzdolž vagona, v zamolkli svetlobi postajnih svetilk. Dogovorila sva se, da bom na postajo prišel čim prej, ona pa čim pozneje, da se na peronu ne bi srečal z njima. Čas je že bil, da bi prišla. Vse bolj napeto sem opazoval, a ni ju bilo. Drugič je pozvonilo – otrpnil sem od strahu. Ali je zamudila ali pa je on, nenadoma, v zadnjem trenutku, ni pustil. Takoj zatem me je presunila njegova visoka postava, oficirska čepica s ščitom, ozek vojaški plašč in roki v irhastih rokavicah, on, ki je delal široke korake in jo držal pod roko. Odmaknil sem se od okna in padel v kot divana. Vagon drugega razreda je bil poleg. V mislih sem videl, kako je z njo gospodovalno vstopil, se ozrl ali je nosač zanjo vse dobro uredil, si snel rokavico, čepico, jo poljubil in prekrižal… Tretje zvonjenje me je oglušelo, vlak, ki se je premaknil, me je vrgel iz otopelosti… Vlak je odpeljal, se majal, zibal, nato pa z vso paro vozil ravno. Sprevodniku, ki jo je z njeno prtljago pospremil do mene, sem z ledeno roko primaknil deset rubeljski bankovec.
Ko je vstopila me ni niti poljubila, samo žalostno se je nasmehnila, sedla na divan in si z las snemala pripet klobuk.
- Sploh nisem mogla obedovati, - je rekla, - menila sem, da te strašne vloge ne bom mogla zdržati do konca. - Daj mi »narzano«, - je rekla in me prvič tikala. - Prepričana sem, da mi bo sledil. Dala sem mu dva naslova, Gelendžik in Gagri. In on bo, čez tri ali štiri dneve, v Gelendžiku… No, bog z njim, bolje smrt, kot trpljenje…
Ko sem zjutraj stopil na hodnik, je ta bil sončen, zadušljiv, iz stranišč je dišalo po milu, kolonjski vodi in po vsem, kar ima zjutraj duh v vagonu, kjer so ljudje. Skozi motna, prašna in ogreta okna, je pogled sledil ravni pusti stepi, ravnim prašnim širokim cestam, volovskim vpregam. Mimo so švigale železniške čuvajnice in vrtički pred njimi, s kanarčjimi kolobarji sončnic in škrlatnim rožlinom. Sledilo je območje pustih ravnin z mogilami, neznosno slabotno sonce, nebo podobno prašnatim oblakom, nato obrisi prvih gora na obzorju.
Nato sva se spustila vzdolž obale proti jugu. Našla sva osamljen kraj, ki so ga obdajale cvetoče grmovnice, mahagonovec, magnolije, drevesa granatnega jabolka. Sredi vsega pa so se vzpenjale pahljačaste palme, črnele ciprese.
Prebudil sem se zgodaj in sem tisti čas, ko je ona še spala, pa do sedme ure, ko bi skupaj pila čaj, odšel po travnikih v gozdne goščave. Sonce, ki je že močno grelo, je bilo čisto in radostno. V gozdovih se je lazurno svetila, razkadila in izginjala duhteča megla, za oddaljenimi gozdnatimi vrhovi se je bleščala pravečna belina zasneženih gora. Nazadnje sem se sprehodil po soparni tržnici naše vasi, ki je zaudarjala po gorečih živalskih iztrebkih. Tam je cvetela trgovina, trli so se ljudje, konji in oslički. Po jutrih se je, tu na tržnici, zbirala množica gorjancev različnih plemen. Čarkašenke so lahkotno hodile v rdečih klobučevinastih škorenjčkih in dolgih črnih oblekah, ki so jim segale do tal. Glave so imele ovite v nekaj črnega – njihovi bistri, ptičji pogledi pa so švigali iz te žalne zakrinkanosti.
Nato sva odšla na vedno popolnoma pusto obalo, se do zajtrka kopala in ležala na soncu. Po zajtrku – riba na žaru, belo vino, orehi in sadje. V soparnem mraku so, skozi prosojne oknice, uhajale vesele črte svetlobe. Ko je vročina pojenjala in sva odprla okno sva, med cipresami na rebri pod nama, videla košček morja, ki je bil vijolične barve in tako spokojen, da se je zdelo, kot da nikoli ne bo konca tega miru, te lepote.
Na zahodu so se na morskem obzorju pogosto grmadili čudoviti oblaki in prekrasno plameneli. Ona pa je legla na orientalski divan, si zakrila obraz s tilastim šalom in jokala: še dva, tri tedne in znova Moskva!
Noči so bile tople in temne, v črni temi so s topazno barvo plule, migotale in svetile kresničke. Drevesne žabe so žvenkljale s steklenimi zvončki. Ko so se oči privadile temi, so se nekje zgoraj pojavili gorski hrbti in zvezde, nad vasjo so se izrisovala drevesa, ki jih podnevi nisva opazila.Vso noč se je od tam, iz kavkaške krčme, slišal zamolkel ropot bobna in otožni grlni, brezmejno lepi kriki, kot da bi vse to bila ena sama neskončna pesem…
Nedaleč od naju, je iz gozda proti morju, po obrežni soteski in kamniti strugi, hitro poskakovala plitva, prozorna rečica. Kako čudovito je ob tej skrivnostni uri drobencljal in kipel njen lesk, ko je izza gora in gozdov, kot kakšno prelepo bitje, nepremično zrla pozna luna.
Včasih so se ponoči z gora približevali grozeči oblaki, divjala je zlovoljna nevihta. V hrupni črnini gozdov so se odpirala čarobno zelena brezna, v nebeških višavah so se razlegali predpotopni udari groma. V gozdovih so se prebudili mali orliči in ščebetali, panter je rjovel, zavijali šakali. Enkrat se ji je, pod najinim osvetljenim oknom, zbralo celo krdelo. V takih nočeh vedno pribežijo do človeških domovanj. Odprla sva okno in jih od zgoraj opazovala. Oni pa so stali pod bleščečim nalivom, bevskali in prosili za dovoljenje, da bi smeli k nama.
On jo je iskal v Gelendžiku, Gagrah in Sočiju. Naslednjega dne, po prihodu v Soči, se je zjutraj kopal v morju, se nato obril, si nadel čisto perilo, snežno bel vojaški suknjič, zajtrkoval na terasi restavracije svojega hotela, spil buteljko šampanjca, pil kavo s »šartrezom« in si počasi prižigal cigaro. Ko se je vrnil v svojo hotelsko sobo, je legel na divan in se z dvema revolverjema ustrelil v sence.
I.Bunin – »Kavkaz« - 12.novembra, 1937
- Prihajam samo za minutko…
Bila je bleda, s prelepo bledico ljubeče, vznemirjene žene. To pa, kako je odvrgla dežnik, kamor je pač padel, kako je pridvignila pajčolan in me objela, me je pretreslo z žalostjo in navdušenjem.
- Zdi se mi, - je rekla, da on nekaj sumi, da celo nekaj ve, morda je prebral kakšno vaše
pismo, poiskal ključ moje mize…Menim, da je sposoben vsega pri svojem okrutnem in
samoljubnem značaju. Nekoč mi je odkrito rekel: - Pred ničemer se ne bom ustavil, ščitil bom svojo čast, čast moža in oficirja! Sedaj, zaradi nečesa, dobesedno sledi vsakemu mojemu koraku in, da bi najin načrt uspel, moram biti neznansko previdna. Strinjal se je tudi s tem, da bi me pustil, nagovarjala sem ga in mu rekla, da bom umrla, če ne bom videla juga, morja. In, za božjo voljo, bodite potrpežljivi!
Najin načrt je bil drzen. Skupaj naj bi odpotovala z istim vlakom na kavkaško obalo in tam preživela tri do štiri tedne v kakšnem odljudnem kraju. Poznal sem to obalo, saj sem tam nekoč, v bližini Sočija, živel nekaj časa mlad, sam. Za vse življenje pa sem si zapomnil tiste jesenske večere, sredi črnih cipres in hladnih, sivih valov. Ona pa je bledela, ko sem govoril: - Sedaj pa bom tam s teboj, v gorskih džunglah, na tropskem morju…Do zadnjega trenutka nisva verjela, da se nama bo najin načrt uresničil – zdelo se nama je, da je to za naju prevelika sreča.
V Moskvi je padal hladen dež, kazalo je, da je poletje že odšlo in se ne bo vrnilo. Bilo je blatno, temačno – ulice so se bleščale mokro in črno od razprtih dežnikov mimoidočih in od dvignjenih, pozibavajočih se, zvrhano polnih kočij izvoščkov. Bil je teman in zoprn večer, ko sem odhajal na kolodvor. Vse v meni je otrpnilo od hlada in nemira. Tekel sem po peronu, si klobuk poveznil čez oči, obraz pa skril pod ovratnik plašča.
V majhnem kupeju, ki sem ga predhodno rezerviral, je po strehi šumno lil dež. Tako sem z zaveso zgrnil okno in se brž, ko si je nosač obrisal mokro roko ob svoj bel predpasnik, vzel napitnino in odšel, zaklenil vrata. Nato sem komaj opazno odgrnil zaveso in ves napet nisem odmaknil oči od pisane množice, ki se je s svojo prtljago premikala sem in tja vzdolž vagona, v zamolkli svetlobi postajnih svetilk. Dogovorila sva se, da bom na postajo prišel čim prej, ona pa čim pozneje, da se na peronu ne bi srečal z njima. Čas je že bil, da bi prišla. Vse bolj napeto sem opazoval, a ni ju bilo. Drugič je pozvonilo – otrpnil sem od strahu. Ali je zamudila ali pa je on, nenadoma, v zadnjem trenutku, ni pustil. Takoj zatem me je presunila njegova visoka postava, oficirska čepica s ščitom, ozek vojaški plašč in roki v irhastih rokavicah, on, ki je delal široke korake in jo držal pod roko. Odmaknil sem se od okna in padel v kot divana. Vagon drugega razreda je bil poleg. V mislih sem videl, kako je z njo gospodovalno vstopil, se ozrl ali je nosač zanjo vse dobro uredil, si snel rokavico, čepico, jo poljubil in prekrižal… Tretje zvonjenje me je oglušelo, vlak, ki se je premaknil, me je vrgel iz otopelosti… Vlak je odpeljal, se majal, zibal, nato pa z vso paro vozil ravno. Sprevodniku, ki jo je z njeno prtljago pospremil do mene, sem z ledeno roko primaknil deset rubeljski bankovec.
Ko je vstopila me ni niti poljubila, samo žalostno se je nasmehnila, sedla na divan in si z las snemala pripet klobuk.
- Sploh nisem mogla obedovati, - je rekla, - menila sem, da te strašne vloge ne bom mogla zdržati do konca. - Daj mi »narzano«, - je rekla in me prvič tikala. - Prepričana sem, da mi bo sledil. Dala sem mu dva naslova, Gelendžik in Gagri. In on bo, čez tri ali štiri dneve, v Gelendžiku… No, bog z njim, bolje smrt, kot trpljenje…
Ko sem zjutraj stopil na hodnik, je ta bil sončen, zadušljiv, iz stranišč je dišalo po milu, kolonjski vodi in po vsem, kar ima zjutraj duh v vagonu, kjer so ljudje. Skozi motna, prašna in ogreta okna, je pogled sledil ravni pusti stepi, ravnim prašnim širokim cestam, volovskim vpregam. Mimo so švigale železniške čuvajnice in vrtički pred njimi, s kanarčjimi kolobarji sončnic in škrlatnim rožlinom. Sledilo je območje pustih ravnin z mogilami, neznosno slabotno sonce, nebo podobno prašnatim oblakom, nato obrisi prvih gora na obzorju.
Nato sva se spustila vzdolž obale proti jugu. Našla sva osamljen kraj, ki so ga obdajale cvetoče grmovnice, mahagonovec, magnolije, drevesa granatnega jabolka. Sredi vsega pa so se vzpenjale pahljačaste palme, črnele ciprese.
Prebudil sem se zgodaj in sem tisti čas, ko je ona še spala, pa do sedme ure, ko bi skupaj pila čaj, odšel po travnikih v gozdne goščave. Sonce, ki je že močno grelo, je bilo čisto in radostno. V gozdovih se je lazurno svetila, razkadila in izginjala duhteča megla, za oddaljenimi gozdnatimi vrhovi se je bleščala pravečna belina zasneženih gora. Nazadnje sem se sprehodil po soparni tržnici naše vasi, ki je zaudarjala po gorečih živalskih iztrebkih. Tam je cvetela trgovina, trli so se ljudje, konji in oslički. Po jutrih se je, tu na tržnici, zbirala množica gorjancev različnih plemen. Čarkašenke so lahkotno hodile v rdečih klobučevinastih škorenjčkih in dolgih črnih oblekah, ki so jim segale do tal. Glave so imele ovite v nekaj črnega – njihovi bistri, ptičji pogledi pa so švigali iz te žalne zakrinkanosti.
Nato sva odšla na vedno popolnoma pusto obalo, se do zajtrka kopala in ležala na soncu. Po zajtrku – riba na žaru, belo vino, orehi in sadje. V soparnem mraku so, skozi prosojne oknice, uhajale vesele črte svetlobe. Ko je vročina pojenjala in sva odprla okno sva, med cipresami na rebri pod nama, videla košček morja, ki je bil vijolične barve in tako spokojen, da se je zdelo, kot da nikoli ne bo konca tega miru, te lepote.
Na zahodu so se na morskem obzorju pogosto grmadili čudoviti oblaki in prekrasno plameneli. Ona pa je legla na orientalski divan, si zakrila obraz s tilastim šalom in jokala: še dva, tri tedne in znova Moskva!
Noči so bile tople in temne, v črni temi so s topazno barvo plule, migotale in svetile kresničke. Drevesne žabe so žvenkljale s steklenimi zvončki. Ko so se oči privadile temi, so se nekje zgoraj pojavili gorski hrbti in zvezde, nad vasjo so se izrisovala drevesa, ki jih podnevi nisva opazila.Vso noč se je od tam, iz kavkaške krčme, slišal zamolkel ropot bobna in otožni grlni, brezmejno lepi kriki, kot da bi vse to bila ena sama neskončna pesem…
Nedaleč od naju, je iz gozda proti morju, po obrežni soteski in kamniti strugi, hitro poskakovala plitva, prozorna rečica. Kako čudovito je ob tej skrivnostni uri drobencljal in kipel njen lesk, ko je izza gora in gozdov, kot kakšno prelepo bitje, nepremično zrla pozna luna.
Včasih so se ponoči z gora približevali grozeči oblaki, divjala je zlovoljna nevihta. V hrupni črnini gozdov so se odpirala čarobno zelena brezna, v nebeških višavah so se razlegali predpotopni udari groma. V gozdovih so se prebudili mali orliči in ščebetali, panter je rjovel, zavijali šakali. Enkrat se ji je, pod najinim osvetljenim oknom, zbralo celo krdelo. V takih nočeh vedno pribežijo do človeških domovanj. Odprla sva okno in jih od zgoraj opazovala. Oni pa so stali pod bleščečim nalivom, bevskali in prosili za dovoljenje, da bi smeli k nama.
On jo je iskal v Gelendžiku, Gagrah in Sočiju. Naslednjega dne, po prihodu v Soči, se je zjutraj kopal v morju, se nato obril, si nadel čisto perilo, snežno bel vojaški suknjič, zajtrkoval na terasi restavracije svojega hotela, spil buteljko šampanjca, pil kavo s »šartrezom« in si počasi prižigal cigaro. Ko se je vrnil v svojo hotelsko sobo, je legel na divan in se z dvema revolverjema ustrelil v sence.
I.Bunin – »Kavkaz« - 12.novembra, 1937