Zvečer sem trdno zaspal, ker sem se podnevi preveč izmučil. Sanjal sem, da hodim po nekih prostorih postaje in stranskih tirih med parnimi lokomotivami in vagoni. Iščem Zininega moža in ga želim na vsak način prepričati, da sploh nisem njegov sovražnik. Zino sem imel rad, vendar trenutno ne razmišljam o sebi, želim samo to, da je ona srečna. Bilo je videti, da mu to govorim, on pa se je oddaljeval od mene, slabo sem ga videl. Moja nežnost do Zine je naraščala, v hodniku je vse bolj postajalo temno in to je ta slabo osvetljen hodnik, odkoder pa je popolnoma vidna vrsta vagonov, ki že bežijo in se tresejo pod menoj. Neka krasna deklica z veselim šepetanjem prekinja moje besede, me vabi in vodi za roko vse dalje po ozkem hodniku vlaka. Komaj jo dohitevam, v vlaku je vse temneje, vagoni se premikajo in me vlečejo za seboj. Padajo vse nižje in nižje, kot da bi se zemlja ugrezala pod njimi. Od veselja, strasti in obupa postanem tako napet, da moram zakričati – in se zbudim.
Tako je pričel ta dan. Ko sem se zdramil, sem dolgo in topo strmel na steno, začuden nad spokojnostjo sobe. Že dolgo je dan, oknice so odprte, ura kaže pol deset… Moj bog, kakšne bedarije sem sanjal! In na kaj neprijetnega naj bi me spomnile, na kaj nenaravnega? Ah, ja! Zina se je včeraj poročila z Bogautom…
Sedaj v to že trdno verjamem. Po pravici rečeno, sem to pričakoval, a sem kljub temu nadaljeval hoditi k Sojmonovim. Enkrat zvečer sem prišel nenadoma – po vsej hiši tema in tišina. Stari Somjon sedi sam v temnem kabinetu, pospešeno kadi, bolj kot ponavadi lovi sapo in mi prisiljeno, ravnodušno pravi, ko se pojavim na pragu:
- Katerina Semjonovna je odšla z Zino po nakupih. – In puhajoč, ironično nadaljeval:
- Velika selitev narodov, kot pravimo…pripravljamo se na družinsko slavje…Sedaj se, veste, vse naglo odvija.
Svoje besede želi omehčati z ironijo, vendar ga razumem in si prizadevam, da bi bolje soglašal z njim, da bi hitreje in vljudneje lahko odšel.
Odšel sem potrt, kot izgnan od doma. Da bi preglasil občutek bolečine, sem v sebi nasilno gojil sovraštvo in prezir do teh poročnih priprav. Taval sem po mestu in ko sem nekoč srečal ženina, ki se je vozil na koleslju z nekimi kartonskimi škatlami, se je ustavil in zakrohotal. Vozil se je s tujimi konji in bil je zadovoljen. V tujo družino se je prikazal, kot da je tam doma in to tja, kjer so krojači in šivilje za perilo, zasuli vse sobe z blagom in kroji!... Nato bo mrak, osvetljena cerkev, direndaj v cerkveni veži… Naglo se pripeljejo kočije in gizdavi šef policije se razburja, ker želi ohraniti red te slovesnosti…In slovesnost se konča v vzornem redu.
Tudi poskusi jeze se mi niso posrečili. Hodil sem v službo, glavo pa sta mi omamljali žalost in bolečina. Tu pa je še Elena! Izmučena od inštrukcij, je zapustila družino in živi v revščini. Prav zato ima cilje in upe, sanje o tečajih, znanosti, družbenem delu. Tačas sam nimam nobenih ciljev, ona pa je preprosto sanjarila o tem, kako bi me potegnila s seboj! Vedno zelo pogumna, se je v zadnjem času spremenila. Včasih je bila z menoj otožno prijazna, drugič se je jezila name, kar je bilo zelo boleče. Ko pa sem ji tretji dan sporočil o svojem odhodu, je izbruhnila, me presenečeno pogledala, se nato nerodno dobrodušno nasmehnila in komaj spregovorila: - Na svidenje, - in odšla… Raztreseno sem jo pospremil s pogledom.
Zmračilo se je in zdramil sem se. Vsako minuto, ki je sledila, sem v domišljiji preživljal vse, kar naj bi se dogajalo v cerkvi in žgoča zloba ter ljubosumje sta mi parala srce. Jokal sem in nekoga milo prosil, naj se me usmili… Če bi ona v tej minuti vstopila! Od sreče bi ponorel, poljubljal bi ji nogi! Včasih sem poskušal pohiteti k njej in tam poiskati rešitev za svojo bridkost. Ona pa me je mučila. Izhoda ni bilo in metal sem se po sobi… Ostra bolečina je sčasoma pojenjala. Povsem se je stemnilo. Pojemajoči hrup cerkvenega zvona je slabo in enakomerno nihal nad mestom. Vedel sem, da je tam v cerkvi že vse končano. Ostro bolečino je zamenjala zamolkla in dolgočasna. Trdno sem zaspal.
Ponovno je dan in meni je laže. To, kar sem sanjal, se je tako nenadno združilo z vsem, kar sem preživljal v zadnjem času. Potrebno je bilo vstati, se zbrati in nekam oditi…
II.
Dolgo sem se umival s hladno vodo, se nato počasi oblačil in o nečem razmišljal. Za steno je gospodinja v nerazumljivi ruščini zmerjala kuharico. Po slabem tlaku je mimo okna peljal izvošček; po lesenem pločniku sta šla dva seminarista in potrkavala s škornji. Že zdavnaj bi bil čas, da tudi sam odidem v službo, vendar sem že dolgo tega nehal premišljevati o službi.
- Ali vi, gospodič, resnično danes odhajate? – je vprašala Odarka, ko je stopila v sobo s segretim samovarjem v rokah.
- Kaj? – sem mehanično spregovoril. Spominjam se, da sem jo gledal, ne da bi ji odgovoril.
- Ja, - sem razmišljal, - Zina odhaja danes z možem na Krim. To pomeni, da moram tudi sam oditi od tod.
- Zagotovo odhajam, - sem odločno odgovoril. – Zagotovo.
Komaj je Odarka izginila, sem si pripravil čaj, se nekajkrat sprehodil iz kota v kot sobe in si ogledoval, s čim naj pričnem priprave za potovanje. Nenadoma so se odprla vrata: poštar!
Hitro sem prijel pismo in bil v trenutku razočaran. - Prosim, jutri ne hodi nikamor. Nujno se moram pogovoriti s teboj. Elena. - Kakšno babje pismo! – sem zlobno pomislil. – Ne hodi… resno pogovoriti! Kaj le bi ji lahko
rekel? Vznemirjen sem vrgel pismo na mizo in sedel v naslonjač.
Dan je oblačen, vetroven. Že je konec septembra in po ulici veter prinaša prah in listje. Skozi odprto prezračevalno okence prihaja vznemirljiv šum topolov. Ulica z drevesi, v kateri sem tako enolično prebil skoraj dve leti, je neobljudena, tiha. Drevje na bulvarju in ob pločnikih je staro in košato. Pravkar šumi suho listje, veter pa nosi oblake prahu in jih ziba z ene strani na drugo…Pred petimi meseci, v toplih aprilskih dneh, so se kodrali z nežnim, mehkim zelenjem, modro nebo je sijalo med vrhovi dreves, jaz pa sem taval po mehki vlažni zemlji in se nečesa veselil!
Pet mesecev…Želim si odločno in jasno dopovedati, da sem jih preživel zelo noro.
Laže mi je prepričati samega sebe, ker ne samo, da Zine sedaj ne ljubim, ampak tudi zato, ker se s sramom spominjam vsega, kar sem ji govoril. Marca se je pri nas ustanovil »glasbeno – dramski« krožek in ob tem dogodku sem napisal dopis v »Letopis juga«. Ta dopis je povečal mojo plačo v deželni upravi od osem na deset rubljev mesečno in jaz natančno obveščam »letopis« o vseh vidnih dogodkih mesta. V časopisnem žargonu pišem z zaničevanjem o stanju ljudske kuhinje in čajnice, o praznikih polka, damskem dobrodelnem krožku, o delavskem domu, kjer starci in starke, utrujeni od bednega življenja, ob koncu tega življenja izpolnjujejo idiotsko delo – n.pr., tarejo lipovo ličje… Pišem o tem, da je kmetijsko društvo »poslušalo« in »predalo komisiji« izredno zanimivo poročilo z naslovom:« Vprašanje urejenosti svinjereje« in takoj dodajam, da se mora poudariti tudi drugo razveseljivo dejstvo: med meščansko inteligenco se je, na pobudo soproge gubernijskega načelnika, rodila dobra zamisel, da bi se v našem mestecu, ki ga je rešil sam bog, organiziral krožek s ciljem, da bi oživili in omogočili občinstvu zdravo in razumno zabavo… Nasmejan sem se podal v plemiški klub, na enega od večerov »krožka«, kot violinist, udeleženec koncerta.
Utrujen od enoličnega zimskega življenja, službe, kosil v krčmi in dolgočasnih večerij v svoji študentski sobici, kjer je vedno dišalo po glicerinskem milu in kjer je vse moje pohištvo bilo: miza, postelja, dva ali trije stoli in pletena košara – sem bil razburjen zaradi kluba. Bil sem zadovoljen, da me seznanjajo z družinama vice gubernatorja in predsednika sodišča, z uradniki za posebna naročila in z bogatim mladim veleposestnikom Večeslovim, ki je zelo dobro igral v amaterskih predstavah. Vsi so tako sveži, čili in vsi te želijo neopazno vljudno sprejeti… V klubu je svetlo, prostorno, tu so zrcala, žametno pohištvo, ki diši po dragem tobaku, tu je živahno govorjenje. Poglavitno pa je, da se ne počutim odvečnega. To pot sem igral kot pravi violinist, eno stvar otožno, nežno, podobno uspavanki, drugo pa živahno v slogu mazurke, z rezkimi udarci loka. Izpolnil sem vsa pričakovanja in bil deležen odobravanja… Od tu izvira moje poznanstvo s Sojmonovimi.
Vsi so mi pričeli ugajati: sam doktor, priletnež z naduho, podoben veleposestniku, njegova žena klepetulja, dama mladostnega videza in njena pastorka Zina, visoko dekle s temno modrimi očmi in dolgimi trepalnicami.
- Zinočka, mamica! Kaj tako zaspano sediš? – je rekel Aleksandr Danilič, ko sva prišla do hčerke. – Glej, privedel sem ti ženina. Sergej Nikolajevič Vetvickij.
- No, sedite in pripovedujte, - je spregovorila Zina. Nasmehnila se je in povesila trepalnice, me pogledala za trenutek, nato pa znova pogledala proč, sedela vzravnano in se mehanično igrala s pahljačo.
Vprašal sem:
- Povejte, o čem naj pričneva razgovor?
- Naj bo, kot da ste ženin – od tega, kdo ste, od kod, ime, rojstni kraj, sorodniki?
- Imenujem se Magomet, - je rekel s šaljivo otožnostjo.
- Če se vzljubiva, bova umrla! – je dodala Zina. Nato me je pozorno in zamišljeno pogledala.
- Ali ste dekadent? – je vprašala.
- Zakaj? – sem odgovoril in zaradi njenega pogleda nehote prišel v zadrego.
- No, tako, o vas krožijo govorice, da ste samotar, ošabnež…imate tudi tak obraz…
- Kakšen? – sem hitro vprašal.
- Bolan, - je odgovorila Zina in pomislila:
- Ali ste bolni?
Pogledal sem na njene oči in ustnice, na krasno telo visokega in že popolnoma razvitega
dekleta, zaznal vonj njenih dišav…
- Bolan, - sem šaljivo odgovoril in z bolečino občutil vso njeno opojnost.
- Od česa?
- Od hrepenenja po tem, česar ni v meni, - sem rekel. Želim si marsikaj: ljubezen, zdravje,
moč duha, denar, delovanje…
Začuda je umolknila in hitro, resno odgovorila:
- Popolnoma vas razumem. Tudi v meni ni ničesar. Vendar pa o tem ni potrebno govoriti…
Želel sem ji oporekati, vendar sem se zadržal in z veseljem začutil, da se je med nama spletla
nekakšna vez.
- No, zakaj menite, da sem ošabnež in samotar? – sem vprašal.
- Zaradi tega, ker izgledate zelo naduto in otožno, - je rekla Zina. – Zdi se mi, da nikoli niste
nikogar ljubili in da ste velik egoist.
Zadela me je v živo, vendar sem se zdržal in na pol v šali pričel govoriti:
- Lahko, da je res…Toda koga ljubiti? Za kaj?
- Oprostite, je nenadoma rekla Zina. – Moram oditi do tetke.
Z ljubeznivim in veselim nasmehom je odšla naproti starki, ki jo je vodil svetlolas in nežen mladenič. Starka je imela konjski obraz in sovje oči, ki so me zelo začudeno premerile. Jaz pa, kot isti proletarec, sem se ponovno počutil odveč in sem se pričel ošabno držati. Ko se je Zina vrnila k meni, sem se pričel hinavsko in lenobno, ob zelo nepravem času, norčevati iz orožniškega polkovnika, priletne ljubiteljske pevke, nelepega, zelo dekoltiranega dekleta, violončelista…
- Poglejte, - sem rekel – kako majhen je in klavrn. Obraz je sladkoben, zato pa ima lase povsem take kot Rubinstein…
Nadaljeval sem, da bi jo bolj razdražil in prisilil v pogovor:
- Kdo pa je ta, ali veste? Gospod je prileten, umetniške zunanjosti in z obrazom alkoholika. Poglejte, kako zabuhle oči ima kako gleda, vselej zaspano in prezirljivo. Ta je pravi klubski obiskovalec in o njem govorijo z gotovostjo, da je pameten človek, zlata glava, samo da se vdaja pijači, da se je zanemaril in da je vsem dolžan.
- To je Aleksej Aleksejevič Bahtin, moj stric, - je s trpkim nasmeškom odgovorila Zina.
III.
Tako je bilo prvi večer. Pričel pa sem pogosto zahajati k Somjonovim in Zina se me je v začetku veselila. Rekla sva si, da sva dobra prijatelja, nekaj pa je le motilo to najino prijateljstvo. V naju je bilo samo nekaj – žeja po življenju, v ostalem pa sva si bila tuja. To sem najbolj občutil takrat, ko so se pri Somjonovih zbirali gostje. Najini pogovori, tudi tisti v dvoje, me niso zadovoljevali. Nastopili so aprilski dnevi, zaželel sem si nekam ven iz mesta, v stepo… Ona pa mi je vedno odgovarjala na enak način:
- Sploh si ne želim, da bi midva postala »zgodba« mesta. Enkrat bova že šla, ampak s prijatelji. Vedite, da bom šla zgolj zaradi vas.
Sprijaznil sem se s tem, da sem jo spremljal v trgovine ali ljudsko čajnico, kjer je, kot ostale dame prostovoljke, dežurala ob petkih. Zvečer pa sem sam odšel iz mesta, na postajo ob reki ali v mestni park, kjer se v restavracijah še ni pričelo letno življenje.
Ob večerih v parku ni bilo nikogar. Čisti jesenski zrak se je ohlajal, v pustem, še črnem parku je bilo slutiti jasen oktobrski večer. Samo pomladne zvezde so prijazno brlele nad vrhovi dreves in v goščavah so slavčki preskušali svoje glasove. Ostro je dišalo po travi, ki se je prebijala iz zemlje in po sami zemlji, hladni in vlažni. Doma sem pri odprtem oknu, pozno v noč igral violino, ta pa je zvonko in otožno pela v sozvočju z mojim srcem.
Nastopil je čas, ko se je Zina popolnoma spremenila do mene. Sredi maja, zaradi priprav za nujen upravni sestanek, nisem mogel do Somjonovih. Tako sem v nedeljo sedel v svoji sobi in hitel dokončati neke statistične račune. Že od jutra je padal topel, zlat dežek in izprano majsko zelenje, celo zrak, vse se je zdelo pomlajeno. Grmelo je zdaj na eni, nato na drugi strani, znova pa je, med vrtinci dimastih in belih oblakov, ki so se
dvigovali na nebu, zasijala jasna sinjina in prikazalo se je vroče sonce. Zagledal sem se v okno, na modre luže pod drevjem, ko je mimo okna švignila Zina. Kakšno minuto sem nepremično obsedel, presenečen, da se je pojavila, nato pa sem zgrabil čepico in planil na ulico…Ah, kakšen čudovit dan je bil!
- Žalostna sem bila brez vas, - je rekla Zina z vznemirjenim nasmeškom, - sklenila sem, da grem k vam.
Navdušen sem ji poljubljal duhteče roke z okornimi prstani in od sreče nisem vedel, kaj bi ji rekel, predvsem pa zaradi dvoma, ki me je obhajal.
Cele noči sem kar naprej razmišljal, kaj bi mi prinesel zakon z Zino. - Različna sva, sem premišljeval, - ona ni ne vem kako inteligentna. Pa tudi ničesar nima in kam naj jo pripeljem? Ali v to sobo?
Mučni večeri, ki sem jih brez spremembe preživljal pri Sojmonovih, so se vlekli…Ali sem jo ljubil?
Spominjam se, da mi je bilo nekega hladnega in deževnega večera posebno dolgočasno. Zina je nekaj šivala, jaz pa sem, ko sem prelistaval časopis, našel neko pesem
:
-Ali nam prinaša grajo ali poslovilen pozdrav,
kot butanje oddaljenih valov ječi jesenski veter…
-Ali ni to dobro? – sem vprašal, ko sem prebral ti dve vrstici.
- Ja, lepo, - je odgovorila Zina.
-Po moje, - je rekel Aleksandr Danilič, - je vse to zgolj bedarija in nič več. Zina se je zvonko zakrohotala.
K Sojmonovim je skoraj vsak dan prihajal pomočnik odvetnika Bogaut, zdrav in veder mladenič. Bil je kot Nemec, zmeraj in z vsemi ljubezniv. Sam pa sem pričel preživljati večere v družbi Elene, milega in preprostega dekleta iz duhovniške družine. Jedla sva klobaso, pila čaj, pri oknu poslušala glasbo vojaškega orkestra, ki je prihajala iz vrta, se pogovarjala o marksistih in narodnjakih. O čem drugem pa bi lahko govoril z njo? Nekaj zelo milega je bilo na njenem preprostem ruskem obrazu, nekaj ganljivega v njenem odkritem pogledu in v tem, kako si je postrani česala svoje postrižene lase, ko je iz žepa potegnila rožen glavniček. Sem pa že opazil, da mojo prijateljsko nežnost in pripravljenost, da se tikava, že jemlje za ljubezen. Smejal sem se marksistom, narodnjakom in rekel, da bi tudi jaz lahko postal družbeno pomemben človek, a le pod izrednimi pogoji, n.pr., če bi nastopili dnevi pravega družbenega vzpona ali če bi sam bil osebno srečen… V tistih minutah me je pozorno in pohlepno opazovala, se navduševala nad strastjo mojih besed o osebni sreči, o žalosti življenja med malomeščani ter zamišljeno in prepričljivo rekla:
- Ti samega sebe ne razumeš…
IV.
V upanju, da bo prišla v času moje odsotnosti, sem odšel v krčmo na kosilo.
Kako dolgočasen dan! Malo mimoidočih, bele kamnite hiše so v prahu. Po tlaku odnaša veter ta belkast prah in na bulvarjih šušti v suhih in počrnelih akacijah… Na trgu so uradi, na glavni ulici pa večina mimoidočih in voznikov, ob trgovinah pa kočije… Vse bolj se mi zdi, da je v mestu praznik in to zato, ker se je včeraj poročila Zina in se danes z možem posvečata obiskom… Načelnik policije se je naglo pripeljal z dvema sivima, urnima in hudobnima konjema. Pridružen konj je sunkoma obrnil glavo od glavnega konja, načelnik se je veselo ozrl in po
»oficirsko« dal roki v žepa. On pa že mora k Sojmonovim… Podzavestno sem pospešil korak. Srce mi je pričelo hitreje biti. Mikalo me je, da bi še enkrat uzrl njihovo hišo…Le zakaj?
Premagoval sem se in zavil na tiho Starograjsko ulico, kjer že drugo leto obedujem v poljski »slaščičarni«.
Hitro sem prispel do vrat in se v hipu prestrašil. Kaj pa, če je Elena tu? Pogosto se je namreč dogajalo, da sva skupaj kosila. Morda bo tako tudi danes…
Neodločno sem šel mimo oken in pokukal v jedilnico. Bila je prazna, to pomeni, da lahko korajžno vstopim. Vendar pa so me tudi tu obhajale žalostne misli. Ali so vam znane tiste starke, otopele od dela in bede, ki jih v času izplačila pokojnin, včasih srečujemo na ulicah, v krčmah, uradih? Zaradi nečesa so vse majhne rasti, hodijo v starinskih ženskih plaščih in revnih klobukih. Vse gledajo z boječimi očmi, ki ničesar niso zmožne razumeti in vzbujajo bolečo žalost s svojim mučnim izgledom… Kot nalašč je danes ena od njih tu.
Skušal sem gledati samo v krožnik, vendar pa nisem mogel pozabiti sosede. - Verjetno, - sem razmišljal, - inštruira jezike ali glasbo, sama živi v čisti sobici, kjer v času njenega kratkega počitka gori lučka, ko v tihem samotnem večeru zvon poziva k večernicam… Ali čuti, kako gorka je starost brez družine, bližnjih in ji je dano počivati samo v soboto zvečer? Ali se zaveda, kako težko jo je gledati, ko z inštrukcij odhaja v svojem starem plašču v menzo ali zvečer po osminko čaja v trgovino?
Doma sem vneto pričel s pospravljanjem tistih nekaj stvari za pot.
Odprl sem košaro, v kateri je bilo razmetano perilo in izpod postelje potegnil kovček s pismi,
papirji in notami. Povesil sem roki, saj so tu vsi moji spomini.
Ta kovček – moj stari prijatelj! Prvič je odšel z menoj na potovanje že tedaj, ko sem komaj »stopal v življenje«. Takrat sem potoval v univerzitetno mesto na jugu.
Teh dni na poti se spominjam nenavadno živo! Spominjam se tudi tega, kako sem se na postaji v Kursku opazoval v zrcalu in ugotavljal svojo podobnost s Chopinom, pa pasov svetlobe in teme v vagonu, ki so nastajali zaradi jasnega marčevskega sonca in oblakov dima, ki so plavali mimo oken. Snežna polja so se bleščala kot zlata sljuda, sijoča daljava je vabila na jug, k vsemu mlademu in veselemu. Nato pa – večje hrupno mesto, v vsem pa nekaj nežnega, lahkotnega, južnega… Okrajno severno mestece, kjer je ostala moja družina, obubožana posestniška družina, je bilo daleč za menoj in takrat še nisem dojel, da sem izgubil zadnjo vez z domovino. Mar imam sedaj domovino? Če ni dela za domovino, tudi ni povezave z njo. Sam nimam take povezave z domovino in nimam svojega kotička, ne pristana… Hitro sem se postaral, izgubilo se je vse nravstveno in fizično, postal sem klatež v iskanju dela za »košček kruha, prosti čas pa posvečal melanholičnim razmišljanjem o življenju in smrti in pohlepno hrepenel po neki neopredeljeni sreči… Tako se je oblikoval moj značaj in preprosto odšla moja mladost.
Ob pogledu na svoj razcapan kovček sem spustil roki, potlačen od spominov. Vsakokrat, ko moram dati vanj svojo ropotijo, si rečem: - Glej, toliko let je odšlo v nepovrat, odtujen je še en del mojega življenja… Zelo boleče je to priznati samemu sebi in se spominjati tistih ponavljajočih se dni, ki sem jih preživel v tej sobi, dni, polnih nejasnih, pogosto sladkih upov in sanjarjenj, pa tudi oddaljenih dni, tistih, ki so že zabrisani. O njih govorijo svežnji pisem. Tu so pisma družine, kjer me tam nekje na severu še vedno pričakujejo ob praznikih in žalujejo za menoj z nežno ljubeznijo, kot za dečkom… Tu so pisma prvih ljubezni, prvih prijateljev…In pri pogledu na vsako od njih, me stisne pri srcu.
Rezko zvonjenje me je prisililo, da sem hitro vstal s fotelja in zgrabil čepico. Elena!
Že sem planil po sobi, pripravljen sem bil celo skočiti skozi okence. Medtem sem zaslišal njen glas:
- Ali je Vetvickij doma?
Odprl sem vrata, tekel skozi kuhinjo, od tam pa po dvorišču do stranskih vrat…
V.
Zunaj mesta sem taval do poznega večera. Okrog mene je bilo potrto polje, brez življenja. Prinašalo je mračne oblake, veter je naraščal in suh plevel je letel po zoranih njivah v neprijazno, temno daljavo. Tudi v moji duši je postajalo vse temneje.
V medlem, vznemirljivem mraku mestnega parka, sem sedel pod starim drevjem na pozabljeni klopi. Tak občutek brezupa je lahko samo še na pokopališču! Ali ima res smrt v sebi nekaj strašnega, mračnega? Saj je smrt v bistvu nič, puščoba. In samo s tem nas smrt straši. Tudi na pokopališču je mrak, okrog nobene žive duše, le množica grobov zaraslih s travo, ki je sedaj ovenela, orumenela in tiho šelesti v vetru…
Včasih me je prešinilo: - Le kje je Elena? Nenadoma sem se spomnil neke legende o vetru in dušah obešenih ljudi. Prestrašen sem se dvignil s klopi. Le čemu sem se tako grdo skril pred njo? Zakaj se nisem pogovoril z njo? Vendar pa, le kaj bi ji lahko rekel? To bi bilo isto, kot da bi sedaj odšel k Zini…
Ponovno sem sedel, pozorno strmel v eno točko in se trudil ugotoviti kaj se dogaja v moji duši.
Na kalnem nebu svetijo zvezde motno in mračno. V skoraj temnem parku veter dviguje prah po stezah, z drevja odpada listje, podobno napetemu šepetu, ki bi me naj umiril, a sta se ravno takrat sunkovito okrepila šum in šelestenje vetra. Ko pa je veter, kot kakšen živ duh pobegnil in se vrtel v oddaljenih drevoredih, so stari topoli doneli mrko in preteče…
Ko sem se končno odločil oditi domov, je že bila noč. Potlačenega od žalosti, me je preganjal veter in sem se nemočno vlekel po ulicah. Glej, okna naše hiše jasno svetijo v črno temo pod drevjem. Okrog mene je šum vetra in listja, tam pa je tiho, suhe vejice dremotno nihajo nad oknom moje sobe. V njej, za okni gori svetilka s tiho snežno svetlobo… Zakaj odhajam? Kdo me sili v daljave, kamor v samotni noči pelje napol temen vlak in je
slišati dolg zamirajoč stok lokomotive?
V strahu sem se ustavil.
- Elena! – sem želel zakričati.
Kot da bi ustregla moji želji, je neslišno stopila iz teme pod drevjem.
- Ali lahko grem k tebi? – je vprašala z odrevenelim glasom.
Zmeden sem v zadregi zamrmral:
- Seveda… Seveda, lahko.
V temi dolgo nisem mogel vtakniti ključa v ključavnico. Končno sem odprl vrata in narejeno, šaljivo rekel:
- Izvolite!
- Samo za minuto, - je hladno odgovorila in stopila v sobo, ne da bi me pogledala.
Primaknil sem ji naslanjač, ji sedel nasproti in jo prijel za roko.
- Snemi si, - sem prijazno rekel in z glavo pokazal na rokavico, - posedi pri meni.
Pogledala me je, se nasmehnila, nenadoma so se ji ustnice zatresle in v očeh so se prikazale solze.
- Elena! – sem rekel očitajoče.
Ni odgovorila. Ponovil sem svoje besede, vendar brez nežnosti in skomignil z rameni.
- Elena! – sem ponovno razdražen pričel.
- Potrebno se je spraviti k sebi, - sem dodal in začutil, da govorim neumnosti.
Vztrajno je molčala. Stisnila je zobe, v modrih očeh, ki so bile nepremično uprte v ogenj, so bile solze.
Hrupno sem odmaknil naslanjač, si na suknjiču hitro zapel gumbe, dal roki v žepa in pričel hoditi po sobi. Ko sem to storil dva ali trikrat, sem padel v naslanjač. Pogledal sem stran in vprašal s hladno porogljivostjo:
- Kaj pravzaprav želiš od mene?
Hitro in začudeno me je pogledala, želela nekaj reči, nenadoma pa si je z rokama zakrila obraz in bruhnila v silovito ihtenje.
Hlipaje, z zmečkanim robčkom pri očeh, je z odsekanim, pikrim glasom spregovorila:
- Ne bi smel tako govoriti!...Kako smeš…ko sem se jaz…tako…obnašala do tebe? Lagal si mi…
- Zakaj pa ti lažeš? – sem ji segel v besedo, - saj dobro veš, da je bil moj odnos do tebe zgolj prijateljski…Ne želim si vaše meščanske ljubezni…Pustite me na miru!
- Jaz pa si ne želim tvojega dekadentskega prijateljstva! – je zakričala Elena in odmaknila robček z oči.
- Zakaj si se norčeval iz mene? – je odločno spregovorila, zadrževala ihtenje in me sovražno gledala v oči. – Le zakaj si si domišljal, da se lahko igraš z menoj?
Ponovno sem jo ostro prekinil:
- Saj si znorela! Kdaj sem se igral s teboj? Oba sva osamljena, menila sva, da sva si v oporo, ki pa je dejansko ni bilo. Kaj več pa med nama ni bilo.
- Torej, nič? – je Elena zlobno in posmehljivo zakričala. – Kakšno ljubezen pa si želite? Zakaj si ne moreš predstavljati, da bi si bila enakovredna? Sama sem, čaka me hudo življenje nekje na vaški šoli, mene nepomembno osebnost, ampak vseeno sem boljša od tebe. Kaj pa ti? Ne moreš si predstavljati, kako vas vse sovražim – vse nevrastenike, egoiste! Vse za vaše dobro!
Vsi čakate, da se vaše ničevo življenje obrne v kaj nenavadnega!
- Ja! – sem zlobno rekel. – Ljubim življenje, brezupno ga ljubim! Dano mi je eno samo življenje in še to za kakšnih petdeset let, od teh jih je petnajst odšlo v otroštvu, četrt jih bo odšlo za spanje. Pri vsem pa nikoli nisem okusil sreče. Ali ni to smešno?
Elena si je ponovno ponesla robček k očem in znova močno zaihtela.
- In zato ti… - je rekla s studom. – In zato si se ti danes tako nizkotno skril pred menoj?
Ponovno lažeš zato, da bi se skril za sijajnimi frazami…
Z neverjetno naglico sem prijel obtežilnik in z vso močjo udaril po mizi.
- Pojdi! – sem besno zakričal in nenadoma odrevenel od groze storjenega.
Videl sem, kako je Elena planila k višku in v hipu prenehala ihteti. Njen obraz se je spačil od otroškega strahu.
- Pojdi! – sem ponovno zakričal, to pot z drugačnim, klavrnim glasom.
Odprla je vrata, pobesnel veter je odprl okno, ob šuštenju in šumenju drevja je vdrl v sobo in v hipu ugasnil luč.
Padel sem na posteljo, zaril obraz v vzglavnik, zašklepetal z zobmi in se opijal s svojo bridkostjo in obupom.
Topoli pa so šumeli in besneli v temi.
I.Bunin – »Človek neznanega izvora« - 1897
Tako je pričel ta dan. Ko sem se zdramil, sem dolgo in topo strmel na steno, začuden nad spokojnostjo sobe. Že dolgo je dan, oknice so odprte, ura kaže pol deset… Moj bog, kakšne bedarije sem sanjal! In na kaj neprijetnega naj bi me spomnile, na kaj nenaravnega? Ah, ja! Zina se je včeraj poročila z Bogautom…
Sedaj v to že trdno verjamem. Po pravici rečeno, sem to pričakoval, a sem kljub temu nadaljeval hoditi k Sojmonovim. Enkrat zvečer sem prišel nenadoma – po vsej hiši tema in tišina. Stari Somjon sedi sam v temnem kabinetu, pospešeno kadi, bolj kot ponavadi lovi sapo in mi prisiljeno, ravnodušno pravi, ko se pojavim na pragu:
- Katerina Semjonovna je odšla z Zino po nakupih. – In puhajoč, ironično nadaljeval:
- Velika selitev narodov, kot pravimo…pripravljamo se na družinsko slavje…Sedaj se, veste, vse naglo odvija.
Svoje besede želi omehčati z ironijo, vendar ga razumem in si prizadevam, da bi bolje soglašal z njim, da bi hitreje in vljudneje lahko odšel.
Odšel sem potrt, kot izgnan od doma. Da bi preglasil občutek bolečine, sem v sebi nasilno gojil sovraštvo in prezir do teh poročnih priprav. Taval sem po mestu in ko sem nekoč srečal ženina, ki se je vozil na koleslju z nekimi kartonskimi škatlami, se je ustavil in zakrohotal. Vozil se je s tujimi konji in bil je zadovoljen. V tujo družino se je prikazal, kot da je tam doma in to tja, kjer so krojači in šivilje za perilo, zasuli vse sobe z blagom in kroji!... Nato bo mrak, osvetljena cerkev, direndaj v cerkveni veži… Naglo se pripeljejo kočije in gizdavi šef policije se razburja, ker želi ohraniti red te slovesnosti…In slovesnost se konča v vzornem redu.
Tudi poskusi jeze se mi niso posrečili. Hodil sem v službo, glavo pa sta mi omamljali žalost in bolečina. Tu pa je še Elena! Izmučena od inštrukcij, je zapustila družino in živi v revščini. Prav zato ima cilje in upe, sanje o tečajih, znanosti, družbenem delu. Tačas sam nimam nobenih ciljev, ona pa je preprosto sanjarila o tem, kako bi me potegnila s seboj! Vedno zelo pogumna, se je v zadnjem času spremenila. Včasih je bila z menoj otožno prijazna, drugič se je jezila name, kar je bilo zelo boleče. Ko pa sem ji tretji dan sporočil o svojem odhodu, je izbruhnila, me presenečeno pogledala, se nato nerodno dobrodušno nasmehnila in komaj spregovorila: - Na svidenje, - in odšla… Raztreseno sem jo pospremil s pogledom.
Zmračilo se je in zdramil sem se. Vsako minuto, ki je sledila, sem v domišljiji preživljal vse, kar naj bi se dogajalo v cerkvi in žgoča zloba ter ljubosumje sta mi parala srce. Jokal sem in nekoga milo prosil, naj se me usmili… Če bi ona v tej minuti vstopila! Od sreče bi ponorel, poljubljal bi ji nogi! Včasih sem poskušal pohiteti k njej in tam poiskati rešitev za svojo bridkost. Ona pa me je mučila. Izhoda ni bilo in metal sem se po sobi… Ostra bolečina je sčasoma pojenjala. Povsem se je stemnilo. Pojemajoči hrup cerkvenega zvona je slabo in enakomerno nihal nad mestom. Vedel sem, da je tam v cerkvi že vse končano. Ostro bolečino je zamenjala zamolkla in dolgočasna. Trdno sem zaspal.
Ponovno je dan in meni je laže. To, kar sem sanjal, se je tako nenadno združilo z vsem, kar sem preživljal v zadnjem času. Potrebno je bilo vstati, se zbrati in nekam oditi…
II.
Dolgo sem se umival s hladno vodo, se nato počasi oblačil in o nečem razmišljal. Za steno je gospodinja v nerazumljivi ruščini zmerjala kuharico. Po slabem tlaku je mimo okna peljal izvošček; po lesenem pločniku sta šla dva seminarista in potrkavala s škornji. Že zdavnaj bi bil čas, da tudi sam odidem v službo, vendar sem že dolgo tega nehal premišljevati o službi.
- Ali vi, gospodič, resnično danes odhajate? – je vprašala Odarka, ko je stopila v sobo s segretim samovarjem v rokah.
- Kaj? – sem mehanično spregovoril. Spominjam se, da sem jo gledal, ne da bi ji odgovoril.
- Ja, - sem razmišljal, - Zina odhaja danes z možem na Krim. To pomeni, da moram tudi sam oditi od tod.
- Zagotovo odhajam, - sem odločno odgovoril. – Zagotovo.
Komaj je Odarka izginila, sem si pripravil čaj, se nekajkrat sprehodil iz kota v kot sobe in si ogledoval, s čim naj pričnem priprave za potovanje. Nenadoma so se odprla vrata: poštar!
Hitro sem prijel pismo in bil v trenutku razočaran. - Prosim, jutri ne hodi nikamor. Nujno se moram pogovoriti s teboj. Elena. - Kakšno babje pismo! – sem zlobno pomislil. – Ne hodi… resno pogovoriti! Kaj le bi ji lahko
rekel? Vznemirjen sem vrgel pismo na mizo in sedel v naslonjač.
Dan je oblačen, vetroven. Že je konec septembra in po ulici veter prinaša prah in listje. Skozi odprto prezračevalno okence prihaja vznemirljiv šum topolov. Ulica z drevesi, v kateri sem tako enolično prebil skoraj dve leti, je neobljudena, tiha. Drevje na bulvarju in ob pločnikih je staro in košato. Pravkar šumi suho listje, veter pa nosi oblake prahu in jih ziba z ene strani na drugo…Pred petimi meseci, v toplih aprilskih dneh, so se kodrali z nežnim, mehkim zelenjem, modro nebo je sijalo med vrhovi dreves, jaz pa sem taval po mehki vlažni zemlji in se nečesa veselil!
Pet mesecev…Želim si odločno in jasno dopovedati, da sem jih preživel zelo noro.
Laže mi je prepričati samega sebe, ker ne samo, da Zine sedaj ne ljubim, ampak tudi zato, ker se s sramom spominjam vsega, kar sem ji govoril. Marca se je pri nas ustanovil »glasbeno – dramski« krožek in ob tem dogodku sem napisal dopis v »Letopis juga«. Ta dopis je povečal mojo plačo v deželni upravi od osem na deset rubljev mesečno in jaz natančno obveščam »letopis« o vseh vidnih dogodkih mesta. V časopisnem žargonu pišem z zaničevanjem o stanju ljudske kuhinje in čajnice, o praznikih polka, damskem dobrodelnem krožku, o delavskem domu, kjer starci in starke, utrujeni od bednega življenja, ob koncu tega življenja izpolnjujejo idiotsko delo – n.pr., tarejo lipovo ličje… Pišem o tem, da je kmetijsko društvo »poslušalo« in »predalo komisiji« izredno zanimivo poročilo z naslovom:« Vprašanje urejenosti svinjereje« in takoj dodajam, da se mora poudariti tudi drugo razveseljivo dejstvo: med meščansko inteligenco se je, na pobudo soproge gubernijskega načelnika, rodila dobra zamisel, da bi se v našem mestecu, ki ga je rešil sam bog, organiziral krožek s ciljem, da bi oživili in omogočili občinstvu zdravo in razumno zabavo… Nasmejan sem se podal v plemiški klub, na enega od večerov »krožka«, kot violinist, udeleženec koncerta.
Utrujen od enoličnega zimskega življenja, službe, kosil v krčmi in dolgočasnih večerij v svoji študentski sobici, kjer je vedno dišalo po glicerinskem milu in kjer je vse moje pohištvo bilo: miza, postelja, dva ali trije stoli in pletena košara – sem bil razburjen zaradi kluba. Bil sem zadovoljen, da me seznanjajo z družinama vice gubernatorja in predsednika sodišča, z uradniki za posebna naročila in z bogatim mladim veleposestnikom Večeslovim, ki je zelo dobro igral v amaterskih predstavah. Vsi so tako sveži, čili in vsi te želijo neopazno vljudno sprejeti… V klubu je svetlo, prostorno, tu so zrcala, žametno pohištvo, ki diši po dragem tobaku, tu je živahno govorjenje. Poglavitno pa je, da se ne počutim odvečnega. To pot sem igral kot pravi violinist, eno stvar otožno, nežno, podobno uspavanki, drugo pa živahno v slogu mazurke, z rezkimi udarci loka. Izpolnil sem vsa pričakovanja in bil deležen odobravanja… Od tu izvira moje poznanstvo s Sojmonovimi.
Vsi so mi pričeli ugajati: sam doktor, priletnež z naduho, podoben veleposestniku, njegova žena klepetulja, dama mladostnega videza in njena pastorka Zina, visoko dekle s temno modrimi očmi in dolgimi trepalnicami.
- Zinočka, mamica! Kaj tako zaspano sediš? – je rekel Aleksandr Danilič, ko sva prišla do hčerke. – Glej, privedel sem ti ženina. Sergej Nikolajevič Vetvickij.
- No, sedite in pripovedujte, - je spregovorila Zina. Nasmehnila se je in povesila trepalnice, me pogledala za trenutek, nato pa znova pogledala proč, sedela vzravnano in se mehanično igrala s pahljačo.
Vprašal sem:
- Povejte, o čem naj pričneva razgovor?
- Naj bo, kot da ste ženin – od tega, kdo ste, od kod, ime, rojstni kraj, sorodniki?
- Imenujem se Magomet, - je rekel s šaljivo otožnostjo.
- Če se vzljubiva, bova umrla! – je dodala Zina. Nato me je pozorno in zamišljeno pogledala.
- Ali ste dekadent? – je vprašala.
- Zakaj? – sem odgovoril in zaradi njenega pogleda nehote prišel v zadrego.
- No, tako, o vas krožijo govorice, da ste samotar, ošabnež…imate tudi tak obraz…
- Kakšen? – sem hitro vprašal.
- Bolan, - je odgovorila Zina in pomislila:
- Ali ste bolni?
Pogledal sem na njene oči in ustnice, na krasno telo visokega in že popolnoma razvitega
dekleta, zaznal vonj njenih dišav…
- Bolan, - sem šaljivo odgovoril in z bolečino občutil vso njeno opojnost.
- Od česa?
- Od hrepenenja po tem, česar ni v meni, - sem rekel. Želim si marsikaj: ljubezen, zdravje,
moč duha, denar, delovanje…
Začuda je umolknila in hitro, resno odgovorila:
- Popolnoma vas razumem. Tudi v meni ni ničesar. Vendar pa o tem ni potrebno govoriti…
Želel sem ji oporekati, vendar sem se zadržal in z veseljem začutil, da se je med nama spletla
nekakšna vez.
- No, zakaj menite, da sem ošabnež in samotar? – sem vprašal.
- Zaradi tega, ker izgledate zelo naduto in otožno, - je rekla Zina. – Zdi se mi, da nikoli niste
nikogar ljubili in da ste velik egoist.
Zadela me je v živo, vendar sem se zdržal in na pol v šali pričel govoriti:
- Lahko, da je res…Toda koga ljubiti? Za kaj?
- Oprostite, je nenadoma rekla Zina. – Moram oditi do tetke.
Z ljubeznivim in veselim nasmehom je odšla naproti starki, ki jo je vodil svetlolas in nežen mladenič. Starka je imela konjski obraz in sovje oči, ki so me zelo začudeno premerile. Jaz pa, kot isti proletarec, sem se ponovno počutil odveč in sem se pričel ošabno držati. Ko se je Zina vrnila k meni, sem se pričel hinavsko in lenobno, ob zelo nepravem času, norčevati iz orožniškega polkovnika, priletne ljubiteljske pevke, nelepega, zelo dekoltiranega dekleta, violončelista…
- Poglejte, - sem rekel – kako majhen je in klavrn. Obraz je sladkoben, zato pa ima lase povsem take kot Rubinstein…
Nadaljeval sem, da bi jo bolj razdražil in prisilil v pogovor:
- Kdo pa je ta, ali veste? Gospod je prileten, umetniške zunanjosti in z obrazom alkoholika. Poglejte, kako zabuhle oči ima kako gleda, vselej zaspano in prezirljivo. Ta je pravi klubski obiskovalec in o njem govorijo z gotovostjo, da je pameten človek, zlata glava, samo da se vdaja pijači, da se je zanemaril in da je vsem dolžan.
- To je Aleksej Aleksejevič Bahtin, moj stric, - je s trpkim nasmeškom odgovorila Zina.
III.
Tako je bilo prvi večer. Pričel pa sem pogosto zahajati k Somjonovim in Zina se me je v začetku veselila. Rekla sva si, da sva dobra prijatelja, nekaj pa je le motilo to najino prijateljstvo. V naju je bilo samo nekaj – žeja po življenju, v ostalem pa sva si bila tuja. To sem najbolj občutil takrat, ko so se pri Somjonovih zbirali gostje. Najini pogovori, tudi tisti v dvoje, me niso zadovoljevali. Nastopili so aprilski dnevi, zaželel sem si nekam ven iz mesta, v stepo… Ona pa mi je vedno odgovarjala na enak način:
- Sploh si ne želim, da bi midva postala »zgodba« mesta. Enkrat bova že šla, ampak s prijatelji. Vedite, da bom šla zgolj zaradi vas.
Sprijaznil sem se s tem, da sem jo spremljal v trgovine ali ljudsko čajnico, kjer je, kot ostale dame prostovoljke, dežurala ob petkih. Zvečer pa sem sam odšel iz mesta, na postajo ob reki ali v mestni park, kjer se v restavracijah še ni pričelo letno življenje.
Ob večerih v parku ni bilo nikogar. Čisti jesenski zrak se je ohlajal, v pustem, še črnem parku je bilo slutiti jasen oktobrski večer. Samo pomladne zvezde so prijazno brlele nad vrhovi dreves in v goščavah so slavčki preskušali svoje glasove. Ostro je dišalo po travi, ki se je prebijala iz zemlje in po sami zemlji, hladni in vlažni. Doma sem pri odprtem oknu, pozno v noč igral violino, ta pa je zvonko in otožno pela v sozvočju z mojim srcem.
Nastopil je čas, ko se je Zina popolnoma spremenila do mene. Sredi maja, zaradi priprav za nujen upravni sestanek, nisem mogel do Somjonovih. Tako sem v nedeljo sedel v svoji sobi in hitel dokončati neke statistične račune. Že od jutra je padal topel, zlat dežek in izprano majsko zelenje, celo zrak, vse se je zdelo pomlajeno. Grmelo je zdaj na eni, nato na drugi strani, znova pa je, med vrtinci dimastih in belih oblakov, ki so se
dvigovali na nebu, zasijala jasna sinjina in prikazalo se je vroče sonce. Zagledal sem se v okno, na modre luže pod drevjem, ko je mimo okna švignila Zina. Kakšno minuto sem nepremično obsedel, presenečen, da se je pojavila, nato pa sem zgrabil čepico in planil na ulico…Ah, kakšen čudovit dan je bil!
- Žalostna sem bila brez vas, - je rekla Zina z vznemirjenim nasmeškom, - sklenila sem, da grem k vam.
Navdušen sem ji poljubljal duhteče roke z okornimi prstani in od sreče nisem vedel, kaj bi ji rekel, predvsem pa zaradi dvoma, ki me je obhajal.
Cele noči sem kar naprej razmišljal, kaj bi mi prinesel zakon z Zino. - Različna sva, sem premišljeval, - ona ni ne vem kako inteligentna. Pa tudi ničesar nima in kam naj jo pripeljem? Ali v to sobo?
Mučni večeri, ki sem jih brez spremembe preživljal pri Sojmonovih, so se vlekli…Ali sem jo ljubil?
Spominjam se, da mi je bilo nekega hladnega in deževnega večera posebno dolgočasno. Zina je nekaj šivala, jaz pa sem, ko sem prelistaval časopis, našel neko pesem
:
-Ali nam prinaša grajo ali poslovilen pozdrav,
kot butanje oddaljenih valov ječi jesenski veter…
-Ali ni to dobro? – sem vprašal, ko sem prebral ti dve vrstici.
- Ja, lepo, - je odgovorila Zina.
-Po moje, - je rekel Aleksandr Danilič, - je vse to zgolj bedarija in nič več. Zina se je zvonko zakrohotala.
K Sojmonovim je skoraj vsak dan prihajal pomočnik odvetnika Bogaut, zdrav in veder mladenič. Bil je kot Nemec, zmeraj in z vsemi ljubezniv. Sam pa sem pričel preživljati večere v družbi Elene, milega in preprostega dekleta iz duhovniške družine. Jedla sva klobaso, pila čaj, pri oknu poslušala glasbo vojaškega orkestra, ki je prihajala iz vrta, se pogovarjala o marksistih in narodnjakih. O čem drugem pa bi lahko govoril z njo? Nekaj zelo milega je bilo na njenem preprostem ruskem obrazu, nekaj ganljivega v njenem odkritem pogledu in v tem, kako si je postrani česala svoje postrižene lase, ko je iz žepa potegnila rožen glavniček. Sem pa že opazil, da mojo prijateljsko nežnost in pripravljenost, da se tikava, že jemlje za ljubezen. Smejal sem se marksistom, narodnjakom in rekel, da bi tudi jaz lahko postal družbeno pomemben človek, a le pod izrednimi pogoji, n.pr., če bi nastopili dnevi pravega družbenega vzpona ali če bi sam bil osebno srečen… V tistih minutah me je pozorno in pohlepno opazovala, se navduševala nad strastjo mojih besed o osebni sreči, o žalosti življenja med malomeščani ter zamišljeno in prepričljivo rekla:
- Ti samega sebe ne razumeš…
IV.
V upanju, da bo prišla v času moje odsotnosti, sem odšel v krčmo na kosilo.
Kako dolgočasen dan! Malo mimoidočih, bele kamnite hiše so v prahu. Po tlaku odnaša veter ta belkast prah in na bulvarjih šušti v suhih in počrnelih akacijah… Na trgu so uradi, na glavni ulici pa večina mimoidočih in voznikov, ob trgovinah pa kočije… Vse bolj se mi zdi, da je v mestu praznik in to zato, ker se je včeraj poročila Zina in se danes z možem posvečata obiskom… Načelnik policije se je naglo pripeljal z dvema sivima, urnima in hudobnima konjema. Pridružen konj je sunkoma obrnil glavo od glavnega konja, načelnik se je veselo ozrl in po
»oficirsko« dal roki v žepa. On pa že mora k Sojmonovim… Podzavestno sem pospešil korak. Srce mi je pričelo hitreje biti. Mikalo me je, da bi še enkrat uzrl njihovo hišo…Le zakaj?
Premagoval sem se in zavil na tiho Starograjsko ulico, kjer že drugo leto obedujem v poljski »slaščičarni«.
Hitro sem prispel do vrat in se v hipu prestrašil. Kaj pa, če je Elena tu? Pogosto se je namreč dogajalo, da sva skupaj kosila. Morda bo tako tudi danes…
Neodločno sem šel mimo oken in pokukal v jedilnico. Bila je prazna, to pomeni, da lahko korajžno vstopim. Vendar pa so me tudi tu obhajale žalostne misli. Ali so vam znane tiste starke, otopele od dela in bede, ki jih v času izplačila pokojnin, včasih srečujemo na ulicah, v krčmah, uradih? Zaradi nečesa so vse majhne rasti, hodijo v starinskih ženskih plaščih in revnih klobukih. Vse gledajo z boječimi očmi, ki ničesar niso zmožne razumeti in vzbujajo bolečo žalost s svojim mučnim izgledom… Kot nalašč je danes ena od njih tu.
Skušal sem gledati samo v krožnik, vendar pa nisem mogel pozabiti sosede. - Verjetno, - sem razmišljal, - inštruira jezike ali glasbo, sama živi v čisti sobici, kjer v času njenega kratkega počitka gori lučka, ko v tihem samotnem večeru zvon poziva k večernicam… Ali čuti, kako gorka je starost brez družine, bližnjih in ji je dano počivati samo v soboto zvečer? Ali se zaveda, kako težko jo je gledati, ko z inštrukcij odhaja v svojem starem plašču v menzo ali zvečer po osminko čaja v trgovino?
Doma sem vneto pričel s pospravljanjem tistih nekaj stvari za pot.
Odprl sem košaro, v kateri je bilo razmetano perilo in izpod postelje potegnil kovček s pismi,
papirji in notami. Povesil sem roki, saj so tu vsi moji spomini.
Ta kovček – moj stari prijatelj! Prvič je odšel z menoj na potovanje že tedaj, ko sem komaj »stopal v življenje«. Takrat sem potoval v univerzitetno mesto na jugu.
Teh dni na poti se spominjam nenavadno živo! Spominjam se tudi tega, kako sem se na postaji v Kursku opazoval v zrcalu in ugotavljal svojo podobnost s Chopinom, pa pasov svetlobe in teme v vagonu, ki so nastajali zaradi jasnega marčevskega sonca in oblakov dima, ki so plavali mimo oken. Snežna polja so se bleščala kot zlata sljuda, sijoča daljava je vabila na jug, k vsemu mlademu in veselemu. Nato pa – večje hrupno mesto, v vsem pa nekaj nežnega, lahkotnega, južnega… Okrajno severno mestece, kjer je ostala moja družina, obubožana posestniška družina, je bilo daleč za menoj in takrat še nisem dojel, da sem izgubil zadnjo vez z domovino. Mar imam sedaj domovino? Če ni dela za domovino, tudi ni povezave z njo. Sam nimam take povezave z domovino in nimam svojega kotička, ne pristana… Hitro sem se postaral, izgubilo se je vse nravstveno in fizično, postal sem klatež v iskanju dela za »košček kruha, prosti čas pa posvečal melanholičnim razmišljanjem o življenju in smrti in pohlepno hrepenel po neki neopredeljeni sreči… Tako se je oblikoval moj značaj in preprosto odšla moja mladost.
Ob pogledu na svoj razcapan kovček sem spustil roki, potlačen od spominov. Vsakokrat, ko moram dati vanj svojo ropotijo, si rečem: - Glej, toliko let je odšlo v nepovrat, odtujen je še en del mojega življenja… Zelo boleče je to priznati samemu sebi in se spominjati tistih ponavljajočih se dni, ki sem jih preživel v tej sobi, dni, polnih nejasnih, pogosto sladkih upov in sanjarjenj, pa tudi oddaljenih dni, tistih, ki so že zabrisani. O njih govorijo svežnji pisem. Tu so pisma družine, kjer me tam nekje na severu še vedno pričakujejo ob praznikih in žalujejo za menoj z nežno ljubeznijo, kot za dečkom… Tu so pisma prvih ljubezni, prvih prijateljev…In pri pogledu na vsako od njih, me stisne pri srcu.
Rezko zvonjenje me je prisililo, da sem hitro vstal s fotelja in zgrabil čepico. Elena!
Že sem planil po sobi, pripravljen sem bil celo skočiti skozi okence. Medtem sem zaslišal njen glas:
- Ali je Vetvickij doma?
Odprl sem vrata, tekel skozi kuhinjo, od tam pa po dvorišču do stranskih vrat…
V.
Zunaj mesta sem taval do poznega večera. Okrog mene je bilo potrto polje, brez življenja. Prinašalo je mračne oblake, veter je naraščal in suh plevel je letel po zoranih njivah v neprijazno, temno daljavo. Tudi v moji duši je postajalo vse temneje.
V medlem, vznemirljivem mraku mestnega parka, sem sedel pod starim drevjem na pozabljeni klopi. Tak občutek brezupa je lahko samo še na pokopališču! Ali ima res smrt v sebi nekaj strašnega, mračnega? Saj je smrt v bistvu nič, puščoba. In samo s tem nas smrt straši. Tudi na pokopališču je mrak, okrog nobene žive duše, le množica grobov zaraslih s travo, ki je sedaj ovenela, orumenela in tiho šelesti v vetru…
Včasih me je prešinilo: - Le kje je Elena? Nenadoma sem se spomnil neke legende o vetru in dušah obešenih ljudi. Prestrašen sem se dvignil s klopi. Le čemu sem se tako grdo skril pred njo? Zakaj se nisem pogovoril z njo? Vendar pa, le kaj bi ji lahko rekel? To bi bilo isto, kot da bi sedaj odšel k Zini…
Ponovno sem sedel, pozorno strmel v eno točko in se trudil ugotoviti kaj se dogaja v moji duši.
Na kalnem nebu svetijo zvezde motno in mračno. V skoraj temnem parku veter dviguje prah po stezah, z drevja odpada listje, podobno napetemu šepetu, ki bi me naj umiril, a sta se ravno takrat sunkovito okrepila šum in šelestenje vetra. Ko pa je veter, kot kakšen živ duh pobegnil in se vrtel v oddaljenih drevoredih, so stari topoli doneli mrko in preteče…
Ko sem se končno odločil oditi domov, je že bila noč. Potlačenega od žalosti, me je preganjal veter in sem se nemočno vlekel po ulicah. Glej, okna naše hiše jasno svetijo v črno temo pod drevjem. Okrog mene je šum vetra in listja, tam pa je tiho, suhe vejice dremotno nihajo nad oknom moje sobe. V njej, za okni gori svetilka s tiho snežno svetlobo… Zakaj odhajam? Kdo me sili v daljave, kamor v samotni noči pelje napol temen vlak in je
slišati dolg zamirajoč stok lokomotive?
V strahu sem se ustavil.
- Elena! – sem želel zakričati.
Kot da bi ustregla moji želji, je neslišno stopila iz teme pod drevjem.
- Ali lahko grem k tebi? – je vprašala z odrevenelim glasom.
Zmeden sem v zadregi zamrmral:
- Seveda… Seveda, lahko.
V temi dolgo nisem mogel vtakniti ključa v ključavnico. Končno sem odprl vrata in narejeno, šaljivo rekel:
- Izvolite!
- Samo za minuto, - je hladno odgovorila in stopila v sobo, ne da bi me pogledala.
Primaknil sem ji naslanjač, ji sedel nasproti in jo prijel za roko.
- Snemi si, - sem prijazno rekel in z glavo pokazal na rokavico, - posedi pri meni.
Pogledala me je, se nasmehnila, nenadoma so se ji ustnice zatresle in v očeh so se prikazale solze.
- Elena! – sem rekel očitajoče.
Ni odgovorila. Ponovil sem svoje besede, vendar brez nežnosti in skomignil z rameni.
- Elena! – sem ponovno razdražen pričel.
- Potrebno se je spraviti k sebi, - sem dodal in začutil, da govorim neumnosti.
Vztrajno je molčala. Stisnila je zobe, v modrih očeh, ki so bile nepremično uprte v ogenj, so bile solze.
Hrupno sem odmaknil naslanjač, si na suknjiču hitro zapel gumbe, dal roki v žepa in pričel hoditi po sobi. Ko sem to storil dva ali trikrat, sem padel v naslanjač. Pogledal sem stran in vprašal s hladno porogljivostjo:
- Kaj pravzaprav želiš od mene?
Hitro in začudeno me je pogledala, želela nekaj reči, nenadoma pa si je z rokama zakrila obraz in bruhnila v silovito ihtenje.
Hlipaje, z zmečkanim robčkom pri očeh, je z odsekanim, pikrim glasom spregovorila:
- Ne bi smel tako govoriti!...Kako smeš…ko sem se jaz…tako…obnašala do tebe? Lagal si mi…
- Zakaj pa ti lažeš? – sem ji segel v besedo, - saj dobro veš, da je bil moj odnos do tebe zgolj prijateljski…Ne želim si vaše meščanske ljubezni…Pustite me na miru!
- Jaz pa si ne želim tvojega dekadentskega prijateljstva! – je zakričala Elena in odmaknila robček z oči.
- Zakaj si se norčeval iz mene? – je odločno spregovorila, zadrževala ihtenje in me sovražno gledala v oči. – Le zakaj si si domišljal, da se lahko igraš z menoj?
Ponovno sem jo ostro prekinil:
- Saj si znorela! Kdaj sem se igral s teboj? Oba sva osamljena, menila sva, da sva si v oporo, ki pa je dejansko ni bilo. Kaj več pa med nama ni bilo.
- Torej, nič? – je Elena zlobno in posmehljivo zakričala. – Kakšno ljubezen pa si želite? Zakaj si ne moreš predstavljati, da bi si bila enakovredna? Sama sem, čaka me hudo življenje nekje na vaški šoli, mene nepomembno osebnost, ampak vseeno sem boljša od tebe. Kaj pa ti? Ne moreš si predstavljati, kako vas vse sovražim – vse nevrastenike, egoiste! Vse za vaše dobro!
Vsi čakate, da se vaše ničevo življenje obrne v kaj nenavadnega!
- Ja! – sem zlobno rekel. – Ljubim življenje, brezupno ga ljubim! Dano mi je eno samo življenje in še to za kakšnih petdeset let, od teh jih je petnajst odšlo v otroštvu, četrt jih bo odšlo za spanje. Pri vsem pa nikoli nisem okusil sreče. Ali ni to smešno?
Elena si je ponovno ponesla robček k očem in znova močno zaihtela.
- In zato ti… - je rekla s studom. – In zato si se ti danes tako nizkotno skril pred menoj?
Ponovno lažeš zato, da bi se skril za sijajnimi frazami…
Z neverjetno naglico sem prijel obtežilnik in z vso močjo udaril po mizi.
- Pojdi! – sem besno zakričal in nenadoma odrevenel od groze storjenega.
Videl sem, kako je Elena planila k višku in v hipu prenehala ihteti. Njen obraz se je spačil od otroškega strahu.
- Pojdi! – sem ponovno zakričal, to pot z drugačnim, klavrnim glasom.
Odprla je vrata, pobesnel veter je odprl okno, ob šuštenju in šumenju drevja je vdrl v sobo in v hipu ugasnil luč.
Padel sem na posteljo, zaril obraz v vzglavnik, zašklepetal z zobmi in se opijal s svojo bridkostjo in obupom.
Topoli pa so šumeli in besneli v temi.
I.Bunin – »Človek neznanega izvora« - 1897