V hladnem jesenskem deževnem dnevu, je po eni od daljših tulskih cest, ki je bila od dežja poplavljena in neravna od mnogih črnih kolesnic, peljal blaten potovalni voz z napol dvignjeno streho, proti dolgi leseni brunarici. V njej je bila državna poštna postaja, ki je bila na drugi strani povezana s posebno sobo, kjer se je bilo možno spočiti ali prenočiti, kositi ali prositi za samovar. Trojka je imela preproste konje, ki so imeli zaradi plundre podvezane repe. Na kozlu voza je sedel močan možak, v tesno podpasani kmečki suknji, resen in temnejšega obraza, z redko smolnato brado. Podoben je bil starodavnemu razbojniku. V vozu je bil vitek starček z večjo kapo s ščitom in oblečen v siv nikolajevski vojaški plašč z bobrovim stoječim ovratnikom. Obrvi je imel še črne, vendar pa bele brke, ki so se spajali z zalisci, obrit podbradek, po svoji zunanjosti pa je bil podoben Aleksandru II. Ta podobnost je bila, med vojaki v tistem času, moderna. Njegov pogled je bil vprašujoč, strog, obenem pa utrujen.
Ko so se konji ustavili, je iz voza stopil v vojaških škornjih z ravno golenico in si krajce vojaškega plašča pridržal z rokama v irhastih rokavicah. Vzpel se je na stopnišče brunarice.
- Levo, vaša prezvišenost, - je s kozla surovo zavpil kočijaž. On pa se je, zaradi svoje visoke rasti, nalahno pripognil, stopil v vetrolov, nato pa v levo sobo.
V sobi je bilo toplo, suho in čisto; nov zlatnat obraz v levem kotu, pod njim miza, pokrita s čistim platnenim prtom, za mizo oprane klopi; v desnem kotu kuhinjska peč, ki se je belila kot kreda. Bližje je stalo nekaj, kar je bilo podobno orientalskem divanu, pokrito s pisano konjsko odejo in se s stranico opiralo ob bok peči. Od peči je sladko dišalo po »ščiju« - prekuhanem zelju, govedini in lovorjevem listu.
Ko je prispel, je na obešalnik obesil vojaški plašč. V uniformi in škornjih je bil videti še bolj skladne postave. Snel si je rokavice, kapo in si, z utrujenim pogledom, šel z bledo in suho roko skozi lase – sivi lasje, ki so mu silili h kotom oči, so bili lahno nakodrani. Na lepem daljšem obrazu s temnimi obrvmi, so bile tu in tam opazne drobne sledi koz. V sobi ni bilo nikogar. Skozi vrata, ki jih je napol odprl, je neprijazno zakričal:
- Ej, je kdo tam?
Takoj zatem je v sobo stopila temnolasa, še vedno lepa starejša ženska, črnih obrvi, podobna priletni ciganki, s temnim puhom nad zgornjo ustnico in vzdolž lic. Bila je močnejše postave, hodila je nalahko, pod rdečo jopico je imela močnejše prsi in pod črnim volnenim krilom trikotni trebuh, podoben gosjemu.
- Dobrodošli vaša prevzvišenost, - je rekla. Ali boste kaj pojedli ali si boste naročili samovar?
Za trenutek je prišlek pogledal na njena okrogla ramena in lahkotne noge, obute v ponošene tatarske čevlje in ji odsekano, nevljudno odgovoril:
- Samovar. Ali si tu lastnica ali služiš?
- Lastnica, vaša prevzvišenost.
- Torej si sama za vse?
- Drži. Sama.
- Kako torej? Vdova, ali kaj, da sama vodiš posel?
- Nisem vdova, vaša prevzvišenost, a od nečesa je potrebno živeti. Sicer pa rada gospodinjim.
- Tako, torej. V redu je. Pa kako čisto in prijetno je pri tebi.
Ženska ga je ves čas na skrivaj pogledovala.
- Ljubim čistočo, - je odgovorila. – Saj sem odraščala pri gospodi, kako se ne bi znala spodobno obnašati, Nikolaj Aleksejevič.
V hipu se je vzravnal, jo pogledal in zardel.
- Nadežda! Ti? – je naglo rekel.
- Sem, Nikolaj Aleksejevič, - je odgovorila.
- Bog moj, bog moj, - je rekel, ko je sedel na klopi in jo gledal v oči. – Kdo bi si mislil! Koliko let se nisva videla? Petintrideset let?
- Trideset, Nikolaj Aleksejevič. Stara sem oseminširideset, menim pa, da jih imate vi manj kot šestdeset!
- Nekaj takega…Bog moj, kako nenavadno!
- Kaj je nenavadno, gospod?
- No, vse, vse… kako ne razumeš!
Ni bil več ne utrujen ne raztresen. Vstal je in pričel odločno hoditi po sobi in gledal v tla. Nato se je ustavil, skozi sive lase je bila videti rdečica. Pričel je govoriti:
- Pravzaprav ne vem ničesar o tebi. Kako si prišla sem? Zakaj nisi ostala pri gospodi?
- Gospoda me je odslovila takoj po vašem odhodu.
- Kje si nato živela?
- To je dolga zgodba, gospod.
- Poročena, praviš, da nisi bila?
- Ne, nisem bila.
- Kako to? Pri taki lepoti, kot si jo ti imela?
- Nisem se mogla odločiti za to.
- Zakaj se nisi mogla? Kaj mi hočeš reči?
- Kaj bi vam vendar pojasnjevala? Verjetno se spominjate, kako sem vas ljubila?
Močno je zardel in namrgoden ponovno pričel hoditi:
- Vse mine, prijateljica moja, - je zamrmral. Ljubezen, mladost – vse, vse… Vsakdanja zgodba. Z leti vse mine. Kot je rečeno v knjigi Iova : Spomini so kot voda, ki je odtekla.
- Kar je komu namenil bog, Nikolaj Aleksejevič. Vsakemu mladost odide, ljubezen pa je poglavje zase.
Dvignil je glavo, se ustavil in se bolestno nasmehnil.
- Saj me nisi mogla ljubiti celo večnost!
- Sem. Živela sem samo za nekdanjo ljubezen. Vedela sem, da že dolgo niste več isti in tudi to, da vam ni bilo nič pomembno, a glej…Zdaj je pozno, da bi vam karkoli očitala, res pa je, da ste me tako brezsrčno zapustili. Kolikokrat sem želela končati svoje življenje zaradi krivice, da ne govorim zaradi česa še. Bil je čas, Nikolaj Aleksejevič, ko sem vas klicala Nikolenjko, vi pa mene – ali se spomnite, kako? Blagovolili ste mi brati verze o »temnih drevoredih«, - je navrgla s hudobnim nasmehom.
- Ah, kako si bila v redu! – je rekel in zmajeval z glavo. - Kako strastna, kako prekrasna! Kakšna postava, kakšne oči! Se spomniš, kako so bili vsi zagledani vate?
- Spominjam se, gospod. Tudi vi ste bili vznemirljiv človek. Saj veste, da sem vam dala svojo lepoto, svojo strast. Kako bi le mogla to pozabiti!
-Vendar pa vse mine, vse se pozabi.
- Vse mine, vsega pa se ne pozabi.
- Odidi, - je rekel, se obrnil in odšel do okna. – Odidi, prosim.
Izvlekel je robček, si ga pridržal pred očmi in hitro pribil:
- Samo, da bi mi bog oprostil. Ti si mi, kot je videti, oprostila.
Prišla je do vrat in se ustavila:
- Ne, Nikolaj Aleksejevič, nisem vam oprostila. Če se je že najin pogovor dotaknil najinih čustev, vam odkrito povem, da vam nikoli nisem mogla oprostiti. Tako, kot ste mi bili najdražji na svetu, tako kasneje tega ni bilo več. Zavoljo tega, vam ni možno oprostiti. Pa, da se spomniva – mrtvih ne nosijo s pokopališča.
- Ja, ja, ni kaj. Ukaži, da mi privedejo konje, - je odgovoril in se s strogim obrazom obrnil od okna. – Nekaj pa ti povem: ne misli, prosim, da sem v življenju bil kdaj srečen in oprosti, prosim, če bom morda prizadel tvoje samoljubje. Vendar ti odkrito povem: ženo sem brezmejno ljubil. Prevarala me je, odrekla se me je še bolj žaljivo, kot sem se jaz tebe. Sina sem oboževal, dokler je odraščal. Koliko upov sem vlagal vanj! A odšel je kot baraba, zapravljivec, predrznež, brez srca, brez časti, brez vesti…Sicer pa je tudi to vsakdanja, banalna zgodba. Bodi zdrava, ljuba prijateljica. Mislim, da sem s teboj izgubil najdražje, kar sem imel v življenju.
Približala se je, mu poljubila roko in on je poljubil njeno.
- Ukaži privesti…
Ko sta s kočijažem odrinila, je mrk premišljeval:«Ja, kako je bila čudovita! Čarobno prekrasna!« Sramoval se je svojih zadnjih besed, tudi tega, da ji je poljubil roko. Takoj pa se je sramoval tudi svojega sramu.
- Mar ni laž, da mi je dala najboljše minute življenja?
Na zahodu se je prikazalo bledo sonce. Kočijaž je gnal konje v lahnem diru, menjaval črne kolesnice, izbiral manj blatne in nekaj razmišljal. Končno je z resno grobostjo dejal:
- Ona pa je, vaša prevzvišenost, gledala z okna, kako odhajava. Verjetno jo že od nekdaj poznate?
- Že od nekdaj, Klim.
- Baba – zelo modra. Vsi govorijo, da bogati, obrestuje denar.
- To nič ne pomeni.
- Kako, da ne pomeni! Kdo ne bi želel bolje preživeti! Če zavestno dajemo, je v tem malo slabega. Govorijo, da je pravična, vendar kruta. Če ji pravočasno ne vrneš, si to pripiši samemu sebi.
- Ja, ja, pripiši samemu sebi… Poženi, prosim, da ne zamudiva vlaka…
Nizko sonce je z rumeno svetlobo osvetljevalo pusta polja, konji so enakomerno čofotali po lužah. Gledal je na mimo bežeče podkve, namrščil črne obrvi in razmišljal:
- Ja, pripiši samemu sebi, tudi najboljše minute. Ne najboljše, vendar resnično čarobne! »Naokrog je cvetel škrlatni šipek, bili so drevoredi temnih lip…«
No, bog moj, kako je že bilo dalje? Kaj, če se je ne bi odrekel? Kakšen nesmisel! Ta Nadežda ni lastnica gostišča s prenočišči, ampak je moja žena, gospodarica mojega peterburškega doma, mati mojih otrok! Zaprl je oči in zmajal z glavo.
I.Bunin – »Temni drevoredi« - 20. oktobra, 1938
Ko so se konji ustavili, je iz voza stopil v vojaških škornjih z ravno golenico in si krajce vojaškega plašča pridržal z rokama v irhastih rokavicah. Vzpel se je na stopnišče brunarice.
- Levo, vaša prezvišenost, - je s kozla surovo zavpil kočijaž. On pa se je, zaradi svoje visoke rasti, nalahno pripognil, stopil v vetrolov, nato pa v levo sobo.
V sobi je bilo toplo, suho in čisto; nov zlatnat obraz v levem kotu, pod njim miza, pokrita s čistim platnenim prtom, za mizo oprane klopi; v desnem kotu kuhinjska peč, ki se je belila kot kreda. Bližje je stalo nekaj, kar je bilo podobno orientalskem divanu, pokrito s pisano konjsko odejo in se s stranico opiralo ob bok peči. Od peči je sladko dišalo po »ščiju« - prekuhanem zelju, govedini in lovorjevem listu.
Ko je prispel, je na obešalnik obesil vojaški plašč. V uniformi in škornjih je bil videti še bolj skladne postave. Snel si je rokavice, kapo in si, z utrujenim pogledom, šel z bledo in suho roko skozi lase – sivi lasje, ki so mu silili h kotom oči, so bili lahno nakodrani. Na lepem daljšem obrazu s temnimi obrvmi, so bile tu in tam opazne drobne sledi koz. V sobi ni bilo nikogar. Skozi vrata, ki jih je napol odprl, je neprijazno zakričal:
- Ej, je kdo tam?
Takoj zatem je v sobo stopila temnolasa, še vedno lepa starejša ženska, črnih obrvi, podobna priletni ciganki, s temnim puhom nad zgornjo ustnico in vzdolž lic. Bila je močnejše postave, hodila je nalahko, pod rdečo jopico je imela močnejše prsi in pod črnim volnenim krilom trikotni trebuh, podoben gosjemu.
- Dobrodošli vaša prevzvišenost, - je rekla. Ali boste kaj pojedli ali si boste naročili samovar?
Za trenutek je prišlek pogledal na njena okrogla ramena in lahkotne noge, obute v ponošene tatarske čevlje in ji odsekano, nevljudno odgovoril:
- Samovar. Ali si tu lastnica ali služiš?
- Lastnica, vaša prevzvišenost.
- Torej si sama za vse?
- Drži. Sama.
- Kako torej? Vdova, ali kaj, da sama vodiš posel?
- Nisem vdova, vaša prevzvišenost, a od nečesa je potrebno živeti. Sicer pa rada gospodinjim.
- Tako, torej. V redu je. Pa kako čisto in prijetno je pri tebi.
Ženska ga je ves čas na skrivaj pogledovala.
- Ljubim čistočo, - je odgovorila. – Saj sem odraščala pri gospodi, kako se ne bi znala spodobno obnašati, Nikolaj Aleksejevič.
V hipu se je vzravnal, jo pogledal in zardel.
- Nadežda! Ti? – je naglo rekel.
- Sem, Nikolaj Aleksejevič, - je odgovorila.
- Bog moj, bog moj, - je rekel, ko je sedel na klopi in jo gledal v oči. – Kdo bi si mislil! Koliko let se nisva videla? Petintrideset let?
- Trideset, Nikolaj Aleksejevič. Stara sem oseminširideset, menim pa, da jih imate vi manj kot šestdeset!
- Nekaj takega…Bog moj, kako nenavadno!
- Kaj je nenavadno, gospod?
- No, vse, vse… kako ne razumeš!
Ni bil več ne utrujen ne raztresen. Vstal je in pričel odločno hoditi po sobi in gledal v tla. Nato se je ustavil, skozi sive lase je bila videti rdečica. Pričel je govoriti:
- Pravzaprav ne vem ničesar o tebi. Kako si prišla sem? Zakaj nisi ostala pri gospodi?
- Gospoda me je odslovila takoj po vašem odhodu.
- Kje si nato živela?
- To je dolga zgodba, gospod.
- Poročena, praviš, da nisi bila?
- Ne, nisem bila.
- Kako to? Pri taki lepoti, kot si jo ti imela?
- Nisem se mogla odločiti za to.
- Zakaj se nisi mogla? Kaj mi hočeš reči?
- Kaj bi vam vendar pojasnjevala? Verjetno se spominjate, kako sem vas ljubila?
Močno je zardel in namrgoden ponovno pričel hoditi:
- Vse mine, prijateljica moja, - je zamrmral. Ljubezen, mladost – vse, vse… Vsakdanja zgodba. Z leti vse mine. Kot je rečeno v knjigi Iova : Spomini so kot voda, ki je odtekla.
- Kar je komu namenil bog, Nikolaj Aleksejevič. Vsakemu mladost odide, ljubezen pa je poglavje zase.
Dvignil je glavo, se ustavil in se bolestno nasmehnil.
- Saj me nisi mogla ljubiti celo večnost!
- Sem. Živela sem samo za nekdanjo ljubezen. Vedela sem, da že dolgo niste več isti in tudi to, da vam ni bilo nič pomembno, a glej…Zdaj je pozno, da bi vam karkoli očitala, res pa je, da ste me tako brezsrčno zapustili. Kolikokrat sem želela končati svoje življenje zaradi krivice, da ne govorim zaradi česa še. Bil je čas, Nikolaj Aleksejevič, ko sem vas klicala Nikolenjko, vi pa mene – ali se spomnite, kako? Blagovolili ste mi brati verze o »temnih drevoredih«, - je navrgla s hudobnim nasmehom.
- Ah, kako si bila v redu! – je rekel in zmajeval z glavo. - Kako strastna, kako prekrasna! Kakšna postava, kakšne oči! Se spomniš, kako so bili vsi zagledani vate?
- Spominjam se, gospod. Tudi vi ste bili vznemirljiv človek. Saj veste, da sem vam dala svojo lepoto, svojo strast. Kako bi le mogla to pozabiti!
-Vendar pa vse mine, vse se pozabi.
- Vse mine, vsega pa se ne pozabi.
- Odidi, - je rekel, se obrnil in odšel do okna. – Odidi, prosim.
Izvlekel je robček, si ga pridržal pred očmi in hitro pribil:
- Samo, da bi mi bog oprostil. Ti si mi, kot je videti, oprostila.
Prišla je do vrat in se ustavila:
- Ne, Nikolaj Aleksejevič, nisem vam oprostila. Če se je že najin pogovor dotaknil najinih čustev, vam odkrito povem, da vam nikoli nisem mogla oprostiti. Tako, kot ste mi bili najdražji na svetu, tako kasneje tega ni bilo več. Zavoljo tega, vam ni možno oprostiti. Pa, da se spomniva – mrtvih ne nosijo s pokopališča.
- Ja, ja, ni kaj. Ukaži, da mi privedejo konje, - je odgovoril in se s strogim obrazom obrnil od okna. – Nekaj pa ti povem: ne misli, prosim, da sem v življenju bil kdaj srečen in oprosti, prosim, če bom morda prizadel tvoje samoljubje. Vendar ti odkrito povem: ženo sem brezmejno ljubil. Prevarala me je, odrekla se me je še bolj žaljivo, kot sem se jaz tebe. Sina sem oboževal, dokler je odraščal. Koliko upov sem vlagal vanj! A odšel je kot baraba, zapravljivec, predrznež, brez srca, brez časti, brez vesti…Sicer pa je tudi to vsakdanja, banalna zgodba. Bodi zdrava, ljuba prijateljica. Mislim, da sem s teboj izgubil najdražje, kar sem imel v življenju.
Približala se je, mu poljubila roko in on je poljubil njeno.
- Ukaži privesti…
Ko sta s kočijažem odrinila, je mrk premišljeval:«Ja, kako je bila čudovita! Čarobno prekrasna!« Sramoval se je svojih zadnjih besed, tudi tega, da ji je poljubil roko. Takoj pa se je sramoval tudi svojega sramu.
- Mar ni laž, da mi je dala najboljše minute življenja?
Na zahodu se je prikazalo bledo sonce. Kočijaž je gnal konje v lahnem diru, menjaval črne kolesnice, izbiral manj blatne in nekaj razmišljal. Končno je z resno grobostjo dejal:
- Ona pa je, vaša prevzvišenost, gledala z okna, kako odhajava. Verjetno jo že od nekdaj poznate?
- Že od nekdaj, Klim.
- Baba – zelo modra. Vsi govorijo, da bogati, obrestuje denar.
- To nič ne pomeni.
- Kako, da ne pomeni! Kdo ne bi želel bolje preživeti! Če zavestno dajemo, je v tem malo slabega. Govorijo, da je pravična, vendar kruta. Če ji pravočasno ne vrneš, si to pripiši samemu sebi.
- Ja, ja, pripiši samemu sebi… Poženi, prosim, da ne zamudiva vlaka…
Nizko sonce je z rumeno svetlobo osvetljevalo pusta polja, konji so enakomerno čofotali po lužah. Gledal je na mimo bežeče podkve, namrščil črne obrvi in razmišljal:
- Ja, pripiši samemu sebi, tudi najboljše minute. Ne najboljše, vendar resnično čarobne! »Naokrog je cvetel škrlatni šipek, bili so drevoredi temnih lip…«
No, bog moj, kako je že bilo dalje? Kaj, če se je ne bi odrekel? Kakšen nesmisel! Ta Nadežda ni lastnica gostišča s prenočišči, ampak je moja žena, gospodarica mojega peterburškega doma, mati mojih otrok! Zaprl je oči in zmajal z glavo.
I.Bunin – »Temni drevoredi« - 20. oktobra, 1938