Ko sem sklenil, da bom študiral slikarstvo, nisem več bil rosno mlad; sem si pa to zelo želel. Odrekel sem se svojemu imetju v Tambovski guberniji in zimo preživel v Moskvi. Ure sem vzel pri nekem nenadarjenem, vendar dovolj znanem slikarju. Bil je zanikrn debeluh, ki pa je dal veliko nase. Imel je dolge nakodrane mastne lase, vržene nazaj, v ustih pa pipo. Nosil je žametast suknjič granatne barve, v čevljih blatno sive dokolenke, ki sem ji osebno črtil. Bil je malomarnega vedenja, z napol priprtimi očmi je prizanesljivo pogledoval na izdelke učencev
in kot da bi govoril samemu sebi:
- Zanimivo, zanimivo…Očitni uspehi…
Živel sem na Arbatu, zraven hotela »Praga«, v hotelski sobi »Stolica«. Podnevi sem delal pri slikarju in doma, pogosto pa sem večere preživljal v cenenih gostilnah z novimi znanci - boemi, z mladimi in utrujenimi, ki so oboževali biljard, rake in pivo. Živel sem neprijetno in dolgočasno; ta mehak, beden slikar, njegov »umetniško« zanemarjen, s prašnimi rekviziti napolnjen atelje, ta mračna »Stolica«… V spominu je ostalo: za okni nenehno sneži, po Arbatu zamolklo grmi, zvoni cestna konjska železnica, po večerih, v medlo osvetljeni gostilni, kislo zaudarja po pivu in plinu. Ne razumem, zakaj sem živel tako usmiljenja vredno življenje, saj takrat sploh nisem bil
reven.
Nekoč, marca, sem sedel doma in risal s svinčniki. Skozi odprtino dvojnega okvirja okenca za zračenje, je prinašalo zimsko mokroto snega in dežja, po tlakovani cesti pa so peketale podkve konjev. In kot da bi muzikalno zvonila cestna konjska železnica, je nekdo potrkal na vrata moje predsobe. Zavpil sem: - Kdo je? – ni bilo odgovora. Počakal sem, nato znova zavpil – molk, nato ponovno trkanje. Vstal sem in odprl vrata: na
pragu stoji visoko dekle v sivem ravnem plašču, sivih galošah in me z očmi barve želoda gleda naravnost v oči. Na njenih dolgih trepalnicah, obrazu in laseh izpod klobučka, se bleščijo kaplje dežja in snega. Gleda me in reče:
- Sem Muza Graf, študentka konzervatorstva. Slišala sem, da ste zanimiv človek, pa sem prišla, da se spoznava, če nimate nič proti?
Dokaj začuden, sem seveda ljubeznivo odgovoril:
- Veseli me, da ste prišli k meni, dobrodošli! Moram pa vas opozoriti, da so govorice, ki so prišle do vas, komajda pravilne: nič zanimivega ni na meni, vsaj zdi se, da nič.
- V vsakem primeru, mi dovolite, da vstopim, ne držite me pred vrati, - je rekla in me nepremično gledala.
- Če ste me veseli, me povabite!
Ko je vstopila, si je, tako kot doma, pričela snemati klobuček in popravljati rjaste lase pred mojim sivo srebrnim, na nekaterih mestih počrnelim, ogledalom. Slekla si je plašč in ga vrgla na stol. Ostala je v karirasti flanelasti obleki, sedla na divan, smrkala iz, od snega in dežja, mokrega nosu in ukazala:
- Snemite mi galoše in mi dajte robček iz plašča.
Podal sem ji robček, obrisala si je nos in raztegnila nogi.
- Včeraj sem vas videla na koncertu Šora., - je ravnodušno dejala.
Poslušno sem ji sezuval galoše in iz zadrege zadrževal bedast in zadovoljen nasmeh. Od nje je vel svež zrak. Tudi name je vplival ta vonj, valovilo je druženje njenega poguma z vsem tem ženstveno mladostnim, ki se je odražalo na njenem obrazu, v očeh, ki so me gledale, v močni in lepi roki – v vsem, kar sem si ogledal in začutil, ko sem ji sezuval galoše, pod obleko, pod katero so okroglo in pomembno ležala njena kolena. Videl sem izbočena meča v tankih sivih nogavicah in dolga stopala v odprtih lakastih nizkih čevljih.
Nato je udobno sedla na divan, očitno pripravljena na to, da ne bo kmalu odšla. Nisem vedel, kaj naj bi rekel. Pričel sem jo spraševati od koga in kaj je izvedela o meni, kdo je ona ter kje in s kom živi. Odgovorila je:
- Ni važno, od koga sem slišala. Šla sem za tem, kar sem videla na koncertu – dovolj ste lepi. Sem doktorjeva hči, živim na Prečistenjskem bulvarju, nedaleč od vas.
Govorila je odsekano in kratko. Ponovno nisem vedel kaj reči in sem jo vprašal:
- Ali želite čaj?
- Želim, je rekla. In, če imate denar, ukažite kupiti jabolka – renete, pri Beljovu, tukaj na Arbatu. Naj jih hotelski sluga čim prej prinese – neučakana sem.
- Zdi pa se, da ste tako mirni.
- Videz vara…
Ko je hotelski sluga prinesel samovar in vrečko z jabolki, je skuhala čaj in vnovič obrisala skodelice in žličke…
Pojedla je jabolko in spila čaj, se na divanu pomaknila naprej ter potolkla z roko poleg sebe:
- Sedaj pa sedite k meni.
Sedel sem, objela me je, počasi poljubila moje ustnice, se oddaljila, me pogledala, kot da bi se želela prepričati, da sem si to zaslužil, zaprla oči in me vztrajno, dolgo poljubljala.
- No, glej, - je rekla z olajšanjem. – Več za sedaj ni potrebno. Pojutrišnjem.
V sobi je bilo že popolnoma temno, samo otožna pol svetloba uličnih svetilk. Lahko si je predstavljati, kako sem se počutil. Odkod nenadoma taka sreča! Mlada, močna, okus in oblika ustnic izredna…Kot v snu sem slišal enolično zvonjenje konjske železnice, peketanje kopit…
- Želela bi pojutrišnjem obedovati z vami v »Pragi«, - je rekla. Tam še nikoli nisem bila in sploh sem zelo neizkušena. Predstavljam si, kaj si mislite o meni. Dejansko ste moja prva ljubezen.
- Ljubezen?
- Kako pa se to drugače imenuje?
Seveda sem svoje učenje kmalu opustil, ona je svoje za silo nadaljevala. Nisva se razšla, živela sva kot mladoporočenca, obiskovala umetniške galerije, razstave, poslušala koncerte in celo, ne vem zakaj, tudi javna predavanja. Maja sem se, po njeni želji, preselil v starinsko podeželsko pristavo blizu Moskve, tja, kjer so oddajali majhne dače, tja, kamor je prihajala in se ob enih ponoči vračala v Moskvo. Tega nikakor nisem pričakoval – dačo blizu Moskve! Nikoli še nisem živel v dači, brez kakršnega koli dela na pristavi, ki sploh ni bila podobna naši stepski pristavi in v takšnem podnebju.
Ves čas dež, okrog borovi gozdovi. V jasni modrini nad njimi se kopičijo beli oblaki, nekje visoko bobni grom, nato se skozi sonce vsuje bleščeč dež, ki se hitro spremeni v dehtečo borovo paro… Vse je mokro, mastno, zrcalno… Drevesa v parku pristave so bila tako visoka, da so bile dače v njem videti majhne, kot bivališča pod drevesi v tropskih deželah. Ribnik je bil videti kot velikansko črno ogledalo – polovico so prekrivale zelene alge…
Živel sem v gozdu, na obrobju parka. Moja dača, narejena iz brun, še ni bila povsem dograjena. Imela je stene z nezadelanimi špranjami, nestrugan pod, peči brez pokrova, pohištva skoraj ni bilo. Moji škornji, ki so se valjali pod posteljo, so od vlage postali »žametno« plesnivi.
Samo do polnoči so bili večeri temni: nad nepremičnimi tihimi gozdovi je z zahoda svetila pol svetloba. V nočeh, obsijanih z luno, se je ta pol svetloba čudno mešala s svetlobo lune, tudi nepremično, začarano. Bilo je sklepati, da po tej tišini, ki je prevladovala povsod, po čistoči neba in zraka, ne bo več dežja. Po tistem, ko sem jo spremil na postajo, sem zaspal in nenadoma zaslišal: na streho se je, ob bobnenju groma, ponovno vsula ploha – okrog je bila tema in navpične strele… Zjutraj so na lilastih tleh trepetale v vlažnih drevoredih sence in oslepljujoče lise sonca, žvrgoleli so ptički muharji, hropli in hreščali so drozgi. Proti poldnevu je ponovno postalo soparno, kopičili so se oblaki in pričelo je deževati. Pred sončnim zahodom se je zjasnilo, na mojih stenah iz brun je drgetala kristalno zlata mrežica nizkega sonca, ki je skozi listje padala na okna. Šel sem na postajo, da jo pričakam. Vlak je prispel, na peron se je vsula množica letoviščarjev. Dišalo je po črnem premogu lokomotive in vlažni gozdni svežini. Prikazala se je v gruči, z mrežo v rokah, v kateri so bili zavitki prigrizka, sadja in buteljka madeire… Skupaj sva obedovala. Pred njenim poznim odhodom sva tavala po parku. Obnašala se je, kot da jo nosi luna, spustila je glavo na moje rame; črno jezero, večna drevesa, ki so se dvigala v zvezdnato nebo… Svetla začarana noč, neznansko tiha, z neskončno dolgimi sencami dreves na srebrnih jasah, podobnih jezerom.
Junija je prišla k meni na vas. Neporočena sva živela kot žena in mož – postala je gospodinja. Dolgo jesen je preživela v vsakdanjih opravkih, branju, ne da bi se dolgočasila. Iz sosedstva naju je vse pogosteje obiskoval neki Zavistovskij, osamljen reven veleposestnik, od nas oddaljen dve vrsti. Bil je suh, rdečelas, plah, ne preveč pameten, čeden bližnji godbenik. Pozimi je skoraj vsak večer bil pri naju. Poznal sem ga že od otroštva in sedaj sem se ga tako navadil, da so mi večeri brez njega postali čudni. Igrali smo »damo« ali pa sta onadva igrala klavir štiriročno.
Nekoč, pred božičem, sem odpotoval v mesto. Vrnil sem se, ko je že sijala luna. Ko sem stopil v hišo, je nikjer nisem našel. Sam sem si postregel čaj.
- Dunja, kje je gospa? Ali se je šla sprehajat?
- Ne bi vedela. Že od zajtrka jih ni doma.
- Oblekli so se in odšli, - je mrko rekla, ko je hodila po jedilnici, ne da bi dvignila glavo - moja stara varuška.
- Verjetno je šla k Zavistkovskemu, sem pomislil; gotovo bo prišla z njim, saj je že sedem… Legel sem v kabinetu in takoj zaspal. Ves dan me je zeblo. Čez eno uro sem se nenadoma predramil z jasno in čudno mislijo: pa me vendar ni zapustila?! V vasi je najela kmeta in se odpeljala v Moskvo. Zmožna je vsega! No, lahko, da se bo vrnila? Hodil sem po hiši – ne, ni se vrnila. Bilo mi je nerodno pred služinčadjo.
Ko ob desetih nisem več vedel, kaj naj storim, sem si oblekel kožuh, vzel puško in odšel po širši poti do Zavistkovskega. Kot nalašč ni prišel, pred menoj pa je še strašna noč! Ali je možno, da je odšla in me zapustila? Saj to ne more biti! Hodim po izvoženi poti, sneg škriplje pod nogami, pod nizko, revno luno se na levi bleščijo snežna pola. S širše poti sem skrenil proti pristavi Zavistkovskega: po polju vodi do nje drevored golih dreves, nato vhod na dvorišče, na levi stara revna hiša, v hiši tema… Povzpel sem se na poledenelo stopnišče, z muko odprl razcefrana težka vrata. Predsobo je rdečila žerjavica v peči. Bilo je toplo in temno. Tudi v salonu je bilo temno.
- Vikentij Vikentič!
Neslišno se je pojavil na pragu kabineta, obut v tople klobučevinaste škornje. Osvetljevala ga je le luna, ki je sijala skozi trojno okno.
- Ah, to ste vi… Vstopite, vstopite, prosim… jaz pa, kot vidite, počivam, si krajšam čas, večer brez luči.
Vstopil sem in sedel na oguljen divan.
- Ali si predstavljate. Muza je nekam izginila…
Ni odgovoril. Nato pa z neslišnim glasom:
- Ja, ja, razumem vas…
- Kaj mislite s tem, da me razumete?
Takoj je, tudi neslišno, prav tako v klobučevinastih škornjih, s šalom okrog ramen, prišla iz spalnice, ki je bila poleg kabineta, Muza.
- Imate puško, - je rekla.- če želite streljati, ne streljajte vanj, ampak vame. Sedla je na nasprotni divan.
Pogledal sem na njene škornje, na kolena pod sivim krilom. Vse je bilo dobro vidno v zlatem siju, ki je prihajal od okna.
Želel sem zakričati: »Ne morem živeti brez tebe. Za ta kolena, krilo, škornje, sem pripravljen dati življenje!«
- Vse je jasno in končano, - je rekla. Ves cirkus je odveč!
- Zelo ste okrutni, - sem mukoma izgovoril.
- Daj mi cigareto, - je rekla Zavistkovskemu.
Strahopetno je pristopil, ji podal cigarnico in po žepu pričel iskati vžigalice…
- Vi že govorite z menoj na »vi«, sem rekel, ko sem lovil sapo. Lahko bi bili prizanesljivi do mene in ga vsaj pred menoj ne bi naslavljali s »ti«.
- Zakaj? – je vprašala, dvignila obrvi in odmaknila roko s cigareto.
V grlu in sencih mi je srce močno bilo.
Dvignil sem se in opotekaje odšel.
I.Bunin – »Muza« - 17. oktober, 1938
in kot da bi govoril samemu sebi:
- Zanimivo, zanimivo…Očitni uspehi…
Živel sem na Arbatu, zraven hotela »Praga«, v hotelski sobi »Stolica«. Podnevi sem delal pri slikarju in doma, pogosto pa sem večere preživljal v cenenih gostilnah z novimi znanci - boemi, z mladimi in utrujenimi, ki so oboževali biljard, rake in pivo. Živel sem neprijetno in dolgočasno; ta mehak, beden slikar, njegov »umetniško« zanemarjen, s prašnimi rekviziti napolnjen atelje, ta mračna »Stolica«… V spominu je ostalo: za okni nenehno sneži, po Arbatu zamolklo grmi, zvoni cestna konjska železnica, po večerih, v medlo osvetljeni gostilni, kislo zaudarja po pivu in plinu. Ne razumem, zakaj sem živel tako usmiljenja vredno življenje, saj takrat sploh nisem bil
reven.
Nekoč, marca, sem sedel doma in risal s svinčniki. Skozi odprtino dvojnega okvirja okenca za zračenje, je prinašalo zimsko mokroto snega in dežja, po tlakovani cesti pa so peketale podkve konjev. In kot da bi muzikalno zvonila cestna konjska železnica, je nekdo potrkal na vrata moje predsobe. Zavpil sem: - Kdo je? – ni bilo odgovora. Počakal sem, nato znova zavpil – molk, nato ponovno trkanje. Vstal sem in odprl vrata: na
pragu stoji visoko dekle v sivem ravnem plašču, sivih galošah in me z očmi barve želoda gleda naravnost v oči. Na njenih dolgih trepalnicah, obrazu in laseh izpod klobučka, se bleščijo kaplje dežja in snega. Gleda me in reče:
- Sem Muza Graf, študentka konzervatorstva. Slišala sem, da ste zanimiv človek, pa sem prišla, da se spoznava, če nimate nič proti?
Dokaj začuden, sem seveda ljubeznivo odgovoril:
- Veseli me, da ste prišli k meni, dobrodošli! Moram pa vas opozoriti, da so govorice, ki so prišle do vas, komajda pravilne: nič zanimivega ni na meni, vsaj zdi se, da nič.
- V vsakem primeru, mi dovolite, da vstopim, ne držite me pred vrati, - je rekla in me nepremično gledala.
- Če ste me veseli, me povabite!
Ko je vstopila, si je, tako kot doma, pričela snemati klobuček in popravljati rjaste lase pred mojim sivo srebrnim, na nekaterih mestih počrnelim, ogledalom. Slekla si je plašč in ga vrgla na stol. Ostala je v karirasti flanelasti obleki, sedla na divan, smrkala iz, od snega in dežja, mokrega nosu in ukazala:
- Snemite mi galoše in mi dajte robček iz plašča.
Podal sem ji robček, obrisala si je nos in raztegnila nogi.
- Včeraj sem vas videla na koncertu Šora., - je ravnodušno dejala.
Poslušno sem ji sezuval galoše in iz zadrege zadrževal bedast in zadovoljen nasmeh. Od nje je vel svež zrak. Tudi name je vplival ta vonj, valovilo je druženje njenega poguma z vsem tem ženstveno mladostnim, ki se je odražalo na njenem obrazu, v očeh, ki so me gledale, v močni in lepi roki – v vsem, kar sem si ogledal in začutil, ko sem ji sezuval galoše, pod obleko, pod katero so okroglo in pomembno ležala njena kolena. Videl sem izbočena meča v tankih sivih nogavicah in dolga stopala v odprtih lakastih nizkih čevljih.
Nato je udobno sedla na divan, očitno pripravljena na to, da ne bo kmalu odšla. Nisem vedel, kaj naj bi rekel. Pričel sem jo spraševati od koga in kaj je izvedela o meni, kdo je ona ter kje in s kom živi. Odgovorila je:
- Ni važno, od koga sem slišala. Šla sem za tem, kar sem videla na koncertu – dovolj ste lepi. Sem doktorjeva hči, živim na Prečistenjskem bulvarju, nedaleč od vas.
Govorila je odsekano in kratko. Ponovno nisem vedel kaj reči in sem jo vprašal:
- Ali želite čaj?
- Želim, je rekla. In, če imate denar, ukažite kupiti jabolka – renete, pri Beljovu, tukaj na Arbatu. Naj jih hotelski sluga čim prej prinese – neučakana sem.
- Zdi pa se, da ste tako mirni.
- Videz vara…
Ko je hotelski sluga prinesel samovar in vrečko z jabolki, je skuhala čaj in vnovič obrisala skodelice in žličke…
Pojedla je jabolko in spila čaj, se na divanu pomaknila naprej ter potolkla z roko poleg sebe:
- Sedaj pa sedite k meni.
Sedel sem, objela me je, počasi poljubila moje ustnice, se oddaljila, me pogledala, kot da bi se želela prepričati, da sem si to zaslužil, zaprla oči in me vztrajno, dolgo poljubljala.
- No, glej, - je rekla z olajšanjem. – Več za sedaj ni potrebno. Pojutrišnjem.
V sobi je bilo že popolnoma temno, samo otožna pol svetloba uličnih svetilk. Lahko si je predstavljati, kako sem se počutil. Odkod nenadoma taka sreča! Mlada, močna, okus in oblika ustnic izredna…Kot v snu sem slišal enolično zvonjenje konjske železnice, peketanje kopit…
- Želela bi pojutrišnjem obedovati z vami v »Pragi«, - je rekla. Tam še nikoli nisem bila in sploh sem zelo neizkušena. Predstavljam si, kaj si mislite o meni. Dejansko ste moja prva ljubezen.
- Ljubezen?
- Kako pa se to drugače imenuje?
Seveda sem svoje učenje kmalu opustil, ona je svoje za silo nadaljevala. Nisva se razšla, živela sva kot mladoporočenca, obiskovala umetniške galerije, razstave, poslušala koncerte in celo, ne vem zakaj, tudi javna predavanja. Maja sem se, po njeni želji, preselil v starinsko podeželsko pristavo blizu Moskve, tja, kjer so oddajali majhne dače, tja, kamor je prihajala in se ob enih ponoči vračala v Moskvo. Tega nikakor nisem pričakoval – dačo blizu Moskve! Nikoli še nisem živel v dači, brez kakršnega koli dela na pristavi, ki sploh ni bila podobna naši stepski pristavi in v takšnem podnebju.
Ves čas dež, okrog borovi gozdovi. V jasni modrini nad njimi se kopičijo beli oblaki, nekje visoko bobni grom, nato se skozi sonce vsuje bleščeč dež, ki se hitro spremeni v dehtečo borovo paro… Vse je mokro, mastno, zrcalno… Drevesa v parku pristave so bila tako visoka, da so bile dače v njem videti majhne, kot bivališča pod drevesi v tropskih deželah. Ribnik je bil videti kot velikansko črno ogledalo – polovico so prekrivale zelene alge…
Živel sem v gozdu, na obrobju parka. Moja dača, narejena iz brun, še ni bila povsem dograjena. Imela je stene z nezadelanimi špranjami, nestrugan pod, peči brez pokrova, pohištva skoraj ni bilo. Moji škornji, ki so se valjali pod posteljo, so od vlage postali »žametno« plesnivi.
Samo do polnoči so bili večeri temni: nad nepremičnimi tihimi gozdovi je z zahoda svetila pol svetloba. V nočeh, obsijanih z luno, se je ta pol svetloba čudno mešala s svetlobo lune, tudi nepremično, začarano. Bilo je sklepati, da po tej tišini, ki je prevladovala povsod, po čistoči neba in zraka, ne bo več dežja. Po tistem, ko sem jo spremil na postajo, sem zaspal in nenadoma zaslišal: na streho se je, ob bobnenju groma, ponovno vsula ploha – okrog je bila tema in navpične strele… Zjutraj so na lilastih tleh trepetale v vlažnih drevoredih sence in oslepljujoče lise sonca, žvrgoleli so ptički muharji, hropli in hreščali so drozgi. Proti poldnevu je ponovno postalo soparno, kopičili so se oblaki in pričelo je deževati. Pred sončnim zahodom se je zjasnilo, na mojih stenah iz brun je drgetala kristalno zlata mrežica nizkega sonca, ki je skozi listje padala na okna. Šel sem na postajo, da jo pričakam. Vlak je prispel, na peron se je vsula množica letoviščarjev. Dišalo je po črnem premogu lokomotive in vlažni gozdni svežini. Prikazala se je v gruči, z mrežo v rokah, v kateri so bili zavitki prigrizka, sadja in buteljka madeire… Skupaj sva obedovala. Pred njenim poznim odhodom sva tavala po parku. Obnašala se je, kot da jo nosi luna, spustila je glavo na moje rame; črno jezero, večna drevesa, ki so se dvigala v zvezdnato nebo… Svetla začarana noč, neznansko tiha, z neskončno dolgimi sencami dreves na srebrnih jasah, podobnih jezerom.
Junija je prišla k meni na vas. Neporočena sva živela kot žena in mož – postala je gospodinja. Dolgo jesen je preživela v vsakdanjih opravkih, branju, ne da bi se dolgočasila. Iz sosedstva naju je vse pogosteje obiskoval neki Zavistovskij, osamljen reven veleposestnik, od nas oddaljen dve vrsti. Bil je suh, rdečelas, plah, ne preveč pameten, čeden bližnji godbenik. Pozimi je skoraj vsak večer bil pri naju. Poznal sem ga že od otroštva in sedaj sem se ga tako navadil, da so mi večeri brez njega postali čudni. Igrali smo »damo« ali pa sta onadva igrala klavir štiriročno.
Nekoč, pred božičem, sem odpotoval v mesto. Vrnil sem se, ko je že sijala luna. Ko sem stopil v hišo, je nikjer nisem našel. Sam sem si postregel čaj.
- Dunja, kje je gospa? Ali se je šla sprehajat?
- Ne bi vedela. Že od zajtrka jih ni doma.
- Oblekli so se in odšli, - je mrko rekla, ko je hodila po jedilnici, ne da bi dvignila glavo - moja stara varuška.
- Verjetno je šla k Zavistkovskemu, sem pomislil; gotovo bo prišla z njim, saj je že sedem… Legel sem v kabinetu in takoj zaspal. Ves dan me je zeblo. Čez eno uro sem se nenadoma predramil z jasno in čudno mislijo: pa me vendar ni zapustila?! V vasi je najela kmeta in se odpeljala v Moskvo. Zmožna je vsega! No, lahko, da se bo vrnila? Hodil sem po hiši – ne, ni se vrnila. Bilo mi je nerodno pred služinčadjo.
Ko ob desetih nisem več vedel, kaj naj storim, sem si oblekel kožuh, vzel puško in odšel po širši poti do Zavistkovskega. Kot nalašč ni prišel, pred menoj pa je še strašna noč! Ali je možno, da je odšla in me zapustila? Saj to ne more biti! Hodim po izvoženi poti, sneg škriplje pod nogami, pod nizko, revno luno se na levi bleščijo snežna pola. S širše poti sem skrenil proti pristavi Zavistkovskega: po polju vodi do nje drevored golih dreves, nato vhod na dvorišče, na levi stara revna hiša, v hiši tema… Povzpel sem se na poledenelo stopnišče, z muko odprl razcefrana težka vrata. Predsobo je rdečila žerjavica v peči. Bilo je toplo in temno. Tudi v salonu je bilo temno.
- Vikentij Vikentič!
Neslišno se je pojavil na pragu kabineta, obut v tople klobučevinaste škornje. Osvetljevala ga je le luna, ki je sijala skozi trojno okno.
- Ah, to ste vi… Vstopite, vstopite, prosim… jaz pa, kot vidite, počivam, si krajšam čas, večer brez luči.
Vstopil sem in sedel na oguljen divan.
- Ali si predstavljate. Muza je nekam izginila…
Ni odgovoril. Nato pa z neslišnim glasom:
- Ja, ja, razumem vas…
- Kaj mislite s tem, da me razumete?
Takoj je, tudi neslišno, prav tako v klobučevinastih škornjih, s šalom okrog ramen, prišla iz spalnice, ki je bila poleg kabineta, Muza.
- Imate puško, - je rekla.- če želite streljati, ne streljajte vanj, ampak vame. Sedla je na nasprotni divan.
Pogledal sem na njene škornje, na kolena pod sivim krilom. Vse je bilo dobro vidno v zlatem siju, ki je prihajal od okna.
Želel sem zakričati: »Ne morem živeti brez tebe. Za ta kolena, krilo, škornje, sem pripravljen dati življenje!«
- Vse je jasno in končano, - je rekla. Ves cirkus je odveč!
- Zelo ste okrutni, - sem mukoma izgovoril.
- Daj mi cigareto, - je rekla Zavistkovskemu.
Strahopetno je pristopil, ji podal cigarnico in po žepu pričel iskati vžigalice…
- Vi že govorite z menoj na »vi«, sem rekel, ko sem lovil sapo. Lahko bi bili prizanesljivi do mene in ga vsaj pred menoj ne bi naslavljali s »ti«.
- Zakaj? – je vprašala, dvignila obrvi in odmaknila roko s cigareto.
V grlu in sencih mi je srce močno bilo.
Dvignil sem se in opotekaje odšel.
I.Bunin – »Muza« - 17. oktober, 1938