Nekoč, v času božičnih praznikov, smo trije prijatelji in neki Georgij Ivanovič, zajtrkovali v Velikem Moskovskem.
Ob praznikih je bilo tu pusto in hladno. Šli smo skozi dvorano, ki jo je bledo osvetljeval mrzel dan. Ustavili smo se pri vratih nove dvorane ter izbirali, kje bi bilo prijetneje sesti. Ogledovali smo si mize, ki so jih pravkar prekrili z belimi naškrobljenimi prti. Restavrater, ki je sijal od čistoče in ljubeznivosti, nam je z izbrano kretnjo nakazal oddaljen kot, kjer je pred polkrožnim divanom stala okrogla miza. Odšli smo tja.
- Gospoda, - je rekel skladatelj, ki je odšel proti divanu in se s svojim čokatim telesom zvalil nanj, - gospoda, zaradi nečesa vas gostim in želim to kar najbolj slavnostno proslaviti. - Razprostrite nam, služabnik, kar se da radodarneje, »mizico pogrni se«, - je rekel, ko se je, s svojim širokim možatim obrazom z ozkimi očmi, obrnil proti natakarju. - Vi poznate moje kraljevske navade.
- Kako jih ne bi poznali, čas je, da se jih naučimo na pamet, - je z zadržanim nasmeškom odgovoril starejši moder natakar s snažno srebrno bradico in postavil predenj pepelnik. - Bodite mirni, Pavel Nikolajevič, potrudili se bomo…
Čez minuto so se pred nami pojavili kozarčki, kelihi, buteljke z razno barvnimi vodkami, rožnat losos, rjav mesen posušen jesetrov hrbet, pladenj z odprtimi školjkami na ledenem drobirju, kvadrat sira oranžne barve, črna svetleča kepa kaviarja, bela in od hladu potna posoda s šampanjcem. Skladatelj je rad sam natakal. Natočil je tri kozarce, nato pa se je šaljivo obotavljal.
- Najsvetejši Georgij Ivanovič, ali dovolite?
Georgij Ivanovič je imel edinstven in nenavaden poklic – biti prijatelj znanim pisateljem, umetnikom, igralcem. Človek, nadvse tih in lepo razpoložen, je nežno zardel. Zardel je vedno, ko bi moral kaj reči. Odgovoril je z nekakšno drznostjo in razbrzdanostjo:
- Še vprašate, vi, vi grešnik Pavel Nikolajevič.
Skladatelj je natočil tudi njemu, nalahno smo trčili. Vodko si je vlil v usta in rekel: »Daj bog!«, si pihnil v brke in pričel jesti. Jesti smo pričeli tudi mi in se kar nekaj časa ukvarjali s tem. Nato smo naročili ribjo juho in pričeli kaditi. V stari dvorani je nežno in boleče zapel in očitajoče zarenčal juke-box. Skladatelj se je primaknil k naslonu divana, vlekel dim vase in , kar je bilo pri njem vsakdanje, vdihoval zrak v svoja dvignjena prsa. Rekel je:
- Dragi prijatelji, ne glede na veselje mojega trebuha, se sedaj ne počutim dobro. To pa zato, ker sem se ravnokar spomnil manjše zgodbe, ki mi ne da miru, odkar sem se zjutraj zbudil. Zgodba se je zgodila enemu mojih prijateljev, kot se je kasneje izkazalo, popolnemu oslu. Zgodilo se je drugi dan božiča, pred tremi leti.
- Majhna zgodba, brez dvoma pa ljubezenska, - je rekel s svojim dekliškim nasmehom Georgij Ivanovič. Skladatelj ga je postrani pogledal.
- Ljubezenska? – je rekel hladno in porogljivo. – Ah, Georgij Ivanovič, Georgij Ivanovič, kako boste vi pred Strašnim sodiščem odgovarjali za vso vašo sprijenost in neusmiljeno pamet. No, bog z vami. »Je veux un tresor qui les contient tous, je veux la jeunesse!«- dvignil je obrvi in zapel ob spremljavi juke-boxa, ki je igral Fausta ter se obrnil k nam.
- Prijatelji moji, to je ta zgodba.
Nekoč, v nekem carstvu, je v dom nekega gospoda hodilo dekle, šolska prijateljica njegove žene. Dekle je bilo tako skromno in milo, da ga je gospod preprosto imenoval Ida, torej samo po imenu. Ida, ja Ida, saj tudi njenega imena po očetu ni poznal. Vedel je samo to, da je iz poštene, vendar revne družine, da je hči glasbenika, nekdanjega znanega dirigenta, da živi pri starših in da čaka ter se zanaša na to, da bo dobila ženina – in nič več…
Kako naj vam opišem to Ido? Gospodova naklonjenost do nje je bila vzgledna, ponavljam pa, da ni kazal nobene pozornosti do nje. Ko pride, ji pristopi: - A, a, Ida, draga! Pozdravljeni, pozdravljeni, prisrčno dobrodošli. Ona se v odgovor samo nasmehne, žepni robček skriva v mufu, gleda jasno, dekliško (in malce odmaknjeno): - Ali je Maša doma? - Doma, doma, dobrodošli. - Ali lahko stopim k njej? - In mirno odhaja preko jedilnice do Mašinih vrat: - Maša, ali lahko vstopim? Glas, ki prihaja iz njenih prsi je dokaj vznemirljiv, k temu glasu pa dodajte še vse to: svežino mladosti, zdravje, dekliško dehtenje, ko je stopila z mraza v sobo…dovolj visoka, vitka, z redkim usklajenim in naravnim gibanjem… Tudi njen obraz je bil poseben – na prvi pogled povsem vsakdanji, ko pa si ga pazljiveje pogledal, si ostrmel: gladka, topla polt z odtenkom jabolka najboljše vrste, barva vijoličnih oči pa živa, polna…
Če si pozorneje pogledal, si zagledal lepoto. Ta bedak, junak naše pripovedi, jo je pogledal, se telebansko navdušil in rekel: - Ah, Ida, ne znate se ceniti! Opazil je njen odgovoren, mil in ne povsem pozoren nasmeh ter odšel v svoj kabinet in se, vrag naj ga vzame, ponovno pričel ukvarjati z neko neumnostjo, imenovano ustvarjalnost. Mineval je čas, naš gospod pa ni nikoli, vsaj malo, pomislil na Ido. Ali si lahko predstavljate tudi to, da je čisto prezrl, da je nekega lepega dne izginila. Ide ni in ni bilo. Tudi to mu ni prišlo na misel, da bi vprašal ženo: kam neki je izginila naša Ida? Včasih se je le spomnil nanjo, začutil, da mu manjka. Zamišljal si je tisto sladko trpljenje, ki bi ga občutil, ko bi mogel objeti njen život. V mislih je videl njen veveričji muf, barvo njenega obraza in vijolične oči, njeno čudovito roko, angleško krilo. Za trenutek je zahrepenel po vsem tem in ponovno pozabil. Minilo je leto, nato še eno… Nekoč je moral odpotovati nekam na zahod.
Bil je Božič. Ne glede na to, je moral odpotovati. Ko se je poslovil od služinčadi, je osedlal hitrega konja in odšel. Po enem dnevu in noči potovanja, je vlak končno prispel na večjo postajo, kjer je bilo potrebno presesti. Ko je prispel, je opazil, da vlak precej zamuja in je, ko se je vlak pričel ustavljati, skočil iz vagona, prijel za ovratnik prvega nosača in zavpil: - Ali je brzovlak že odpeljal? – Nosač se je vljudno nasmehnil in dejal: - Pravkar je odpeljal. Saj ste zamujali celo uro in pol. - Kaj, malopridnež? Ali se ti norčuješ? Kaj naj sedaj storim? Poslal te bom na prisilno delo v Sibirijo, na morišče! - Priznam svojo krivdo, vaša visokost, - je odgovoril nosač. – Izvolite počakati na potniški vlak… Naš imeniten potnik je s sklonjeno glavo ponižno odšel na postajo.
Na postaji je bilo zelo veliko ljudi. Bilo pa je prijetno, udobno, toplo. Snežni metež je že en teden povzročal to, da se je na železnicah vse zapletalo – vsi vozni redi so šli po zlu, na glavnih postajah se je trlo ljudi. Enako je bilo tudi tu. Povsod ljudje in prtljaga, ves dan so bile odprte okrepčevalnice, ves dan je dišalo po jedeh, samovarjih, kar pa v mrazu in metežu sploh ni bilo slabo. Razen tega je ta postaja bila razkošna, prostorna. Potnik je v trenutku občutil to, da bi ob večji nezgodi tu lahko preživel tudi dan in noč. - Uredil se bom, nato bom nekaj pojedel in popil, - je zadovoljno razmišljal, odšel v čakalnico in se pričel briti, umivati. Oblekel je čisto srajco in je čez četrt ure izstopil, mlajši za dvajset let. Odšel je v okrepčevalnico, spil kozarček, nato še enega, pojedel pirožko, nato še židovsko ščuko. Ko je želel še nekaj spiti, je nenadoma za seboj zaslišal tako neverjetno poznan, prečudovit ženski glas. Sunkovito se je obrnil – in, ali si lahko predstavljate, koga je zagledal
pred seboj? Ido!
Od veselja in začudenja, v prvem trenutku, ni mogel spregovoriti niti besede, samo gledal jo je kot »bik v nova vrata«. - Ona pa, prijatelji moji, prava ženska! – ni niti trenila z očmi. Jasno je, da tudi ona ni mogla skriti začudenja in se ji je na obrazu pojavila neka radost, pravim pa, da je ohranila neverjetno mirnost. - Dragi moj, - je rekla, - kakšna usoda, kako prijetno srečanje! V očeh se ji je videlo, da je to res, vendar pa je govorila dokaj preprosto in ne na način, kot nekoč – morda v glavnem, vendar malce porogljivo. Našega gospoda pa je osupnilo dejstvo, da je pred njim stala popolnoma neprepoznavna Ida. Kako čudovito se je razcvetela, tako, kot se lahko razcveti katerakoli cvetlica, ki so jo dali v kristalno vazo s čisto vodo. Tudi oblečena je bila ustrezno temu: zimski klobuček, velike skromnosti in koketnosti ter vražjega denarja, okrog ramen dragoceno ogrinjalo iz soboljevine… Ko ji je gospod nerodno in ponižno poljubil roko, na kateri so bleščali prstani, je nalahno odmaknila klobuček nazaj in mu čez rame brezbrižno rekla: - Spoznajta se z mojim možem. – V trenutku je k njima skromno, vendar mladostno pristopil študent in se po vojaško predstavil
. - Ah, predrznež! – je vzkliknil Georgij Ivanovič. – Navaden študent!
- Vendar pa gre zato, dragi Georgij Ivanovič, da ni navaden, - je rekel skladatelj z otožnim nasmehom. Zdi se, da naš gospod v vsem svojem življenju še ni videl, kot rečemo, tako plemenitega in čudovitega, marmorno mladostnega obraza. Bil je gizdalinsko oblečen: srajca iz najtanjšega svetlo sivega blaga, te vrste, kot jih nosijo največji gizdalini, ki se je tesno oprijemala dobrega torza, hlače s črtami ob straneh, temno zelena čepica s ščitom, luksuzen nikolajevski plašč z bobrovim krznom, po pruskem vzoru. Pri vsem pa, kar je tudi nenavadno, simpatičen in skromen. Ida je zamrmrala, da izhaja iz ene najbolj znamenitih ruskih družin, on pa si je z roko v beli irhasti rokavici hitro snel čepico. Čepica je bila podložena z bleščečo rdečo podlogo. Snel si je rokavico še z druge roke, ki je bila tanka, bledo sinja, kot da bi jo rokavica tiščala, udaril s petama in spoštljivo sklonil manjšo, skrbno počesano glavo. - No, lepa reč! – je še bolj presenečeno razmišljal naš junak in še enkrat neizrazito pogledal Ido. Po njenem pogledu, s katerim je preletela študenta, je v trenutku spoznal, da je ona carica, on pa njen suženj, vendar suženj, ki ni preprost in ki svoje suženjstvo prenaša z največjim veseljem, pa tudi s ponosom. - Zelo, zelo mi je drago, da se spoznava! – je iz vsega srca rekel ta suženj. Že od nekdaj sem vaš oboževalec in sem od Ide o vas že veliko slišal, - je rekel. Ljubeznivo je gledal in ko je želel nadaljevati s spodobnim pogovorom, mu je v besedo nepričakovano segla Ida: - Utihni, Petrik, ne spravljaj me v zadrego, - je rekla in se naglo obrnila h gospodu: - Dragi moj, tisoč let vas že nisem videla! Neskončno se želim pogovarjati z vami, vendar pa nimam želje govoriti pred njim. Njemu najini spomini niso zanimivi. Bil bi le dolgčas in bilo bi mučno, zato pojdiva, sprehodiva se po peronu… Ko je to rekla, je prijela našega potnika pod roko in povedla na peron. Po peronu sta šla daleč, do tja, kjer jima je sneg segal skoraj preko kolen. Tam pa mu je nenadoma izjavila, da ga, ljubi…
- Ali to, da ga ljubi? – smo enoglasno vprašali.
Namesto odgovora, je skladatelj vzdihnil in ošabno pridvignil ramena. Spustil je pogled, se nespretno dvignil in potegnil buteljko iz srebrnega čebrička s šuštečim ledom ter si nalil vino v največji kozarec. Ličnice so mu zardele, kratek vrat mu je pordel. Sključil se je, poskusil skriti zadrego, spil vino do dna in pričel peti ob spremljavi juke-boxa: »Laisse-moi, laisse- moi conlepler ton visage!« Prekinil je s petjem, nas pogledal s še bolj priprtimi očmi in rekel:
- Ja, tako je to z ljubeznijo…Ta razlaga pa je na nesrečo, najresničnejša, čisto resna – neumna, divja, nepričakovana, neverjetna. Je pa dejstvo. Zgodilo se je natanko tako, kot vam pripovedujem. Hodila sta po peronu. Takoj ga je hitro in z zlagano živahnostjo pričela spraševati o Maši. Kako živi in kako živijo moskovski znanci, kaj je v splošnem novega v Moskvi… Nato mu je sporočila, da je že dve leti poročena, da sta z možem nekaj časa živela v Peterburgu, nekaj časa v tujini, nekaj časa pa na njunem posestvu blizu Vitebska… Gospod je le naglo hodil za njo in že čutil, da nekaj ne bo v redu, da se bo sedaj zgodilo nekaj bedastega, neverjetnega. Ostro je opazoval belino snežnih zametov, ki so v neverjetni količini zametli vse naokrog – vse te perone, poti, strehe poslopij, rdeče in zelene vagone, zbrane na vseh tirih. Gledal je in njegovo povsem otrplo srce je vedelo samo eno: to, da že veliko let divje ljubi edino Ido. Ali si lahko predstavljate, kaj se je pozneje zgodilo? Zgodilo se je to, da je na nekem najbolj oddaljenem stranskem peronu Ida prišla do nekih zabojev, s svojim mufom z enega odstranila sneg, sedla, dvignila proti gospodu svoj prebledeli obraz, svoje vijolične oči in nepričakovano, razgreto in brez oddiha rekla: - Sedaj pa, dragi, odgovorite mi še na eno vprašanje: Ali ste vedeli in ali sedaj veste, da sem vas celih pet let ljubila in da vas ljubim še sedaj?
Juke-box, ki je do tiste minute nejasno in zamolklo tulil v daljavi, je nenadoma zabobnel junaško, slovesno in grozno. Skladatelj je umolknil in proti nam dvignil prestrašene in začudene oči. Nato je pridušeno izrekel:
- To je to, kar mu je rekla… Sedaj pa mi dovolite vprašati: Kako prikazati ves prizor z neumnimi človeškimi besedami? Kaj vam, razen plehkosti, lahko rečem o tem dvignjenem obrazu, osvetljenem z bledico tistega nenavadnega snega, ki nastane po metežu, o nežni nerazumljivi barvi tega obraza, tudi podobni tistemu snegu, sploh pa o obrazu mlade prekrasne žene, ki se je pri hoji nadihala snežnega zraka in vam nenadoma prizna ljubezen in od vas pričakuje odgovor na to priznanje? - Kaj sem že rekel o njenih očeh? Vijolične? Vsekakor ne to, ne to! Kaj pa napol priprte ustnice? Kaj pa izraz, v glavnem izraz vsega tega hkrati, to je obraza, oči, ustnic? Kaj pa dolg sobolji muf, v katerem so bile skrite njene roke, pa kolena, ki so se kazala pod karirastim sinje zelenkastim blagom? Bog moj, če bi se vsaj z besedami lahko dotaknil vsega tega! Poglavitno pa je to, ali bi bilo možno odgovoriti na to presenetljivo, nenadno, grozno in srečno priznanje, na ta pričakujoč izraz tega zaupljivo dvignjenega, prebledelega in (od vznemirjenja, od nečesa podobnega smehljaju) popačenega obraza?
Molčali smo, tudi zaradi tega, ker nismo vedeli kaj reči, kaj odgovoriti na vsa ta vprašanja. Z začudenjem smo opazovali bleščeče oči in pordel obraz našega prijatelja. On pa si je sam odgovoril:
- Nič, nič, prav nič! So trenutki, ko se ne more izreči nobene besede. K sreči, z velikim spoštovanjem do našega
popotnika, on ni ničesar izrekel. Razumela je njegovo otrplost, videla je njegov obraz. Nekaj časa je počakala, nepremično je premagovala ta neumen in tesnoben molk, ki je sledil njenemu strašnemu vprašanju in vstala. Iz toplega duhtečega mufa je izvlekla toplo roko, ga objela okrog vratu in ga nežno, a močno poljubila. Poljub je bil tak, ki se ga ne pomni samo do groba, ampak še v grobu. Ja, to in nič več: poljubila in odšla. S tem se je vsa ta zgodba tudi končala… - Sploh pa dovolj o tem, - je nenadoma, z zelo spremenjenim tonom glasu, rekel skladatelj. Z narejeno veselostjo je na ves glas dejal: - Dajmo, pijmo na ta polom. Pijmo na vse nas zaljubljene, za vse, ki jih mi idioti nismo cenili, za vse, s katerimi smo bili srečni, blaženi in smo se z njimi za vedno in za večno razšli, smo pa večno zvezani z najbolj strašno vezjo na svetu! Dogovorimo se, da bom tistemu, ki bo dodal k vsemu navedenemu še eno samo besedo, to buteljko šampanjca zagnal v butico. - Strežnik! – je zakričal čez vso dvorano. – Prinesite ribjo juho! Pa špansko vino, špansko vino, sod vina, da bom lahko v njem potopil svoj gobec z rogovi!
Ta dan smo zajtrkovali do enajstih zvečer. Nato smo odšli v Jar, od tam pa v Steljno, kjer smo pred zoro jedli bline, prosili za najbolj preprosto vodko z rdečo glavico in se neotesano vedli: peli, kričali in celo plesali kazačok. Skladatelj je plesal molče, besno, navdušeno in lahkotno, kar je bilo nenavadno glede na njegovo postavo. Zjutraj, ko je bilo zelo mrzlo in rožnato, smo s trojko drveli domov. Ko smo oddrveli mimo samostana Strastni, se je za strehami prikazalo rdeče sonce, prvi zvonovi so pričeli prekrasno in utrudljivo udarjati in pretresati premraženo Moskvo. Skladatelj si je nenadoma snel čepico in s solzami v očeh, z vso močjo zakričal, da je odmevalo po vsem trgu:
- Sonce moje! Ljubljena moja! Hura-a!
I. Bunin – »Ida« - Primorske Alpe, 1925
Ob praznikih je bilo tu pusto in hladno. Šli smo skozi dvorano, ki jo je bledo osvetljeval mrzel dan. Ustavili smo se pri vratih nove dvorane ter izbirali, kje bi bilo prijetneje sesti. Ogledovali smo si mize, ki so jih pravkar prekrili z belimi naškrobljenimi prti. Restavrater, ki je sijal od čistoče in ljubeznivosti, nam je z izbrano kretnjo nakazal oddaljen kot, kjer je pred polkrožnim divanom stala okrogla miza. Odšli smo tja.
- Gospoda, - je rekel skladatelj, ki je odšel proti divanu in se s svojim čokatim telesom zvalil nanj, - gospoda, zaradi nečesa vas gostim in želim to kar najbolj slavnostno proslaviti. - Razprostrite nam, služabnik, kar se da radodarneje, »mizico pogrni se«, - je rekel, ko se je, s svojim širokim možatim obrazom z ozkimi očmi, obrnil proti natakarju. - Vi poznate moje kraljevske navade.
- Kako jih ne bi poznali, čas je, da se jih naučimo na pamet, - je z zadržanim nasmeškom odgovoril starejši moder natakar s snažno srebrno bradico in postavil predenj pepelnik. - Bodite mirni, Pavel Nikolajevič, potrudili se bomo…
Čez minuto so se pred nami pojavili kozarčki, kelihi, buteljke z razno barvnimi vodkami, rožnat losos, rjav mesen posušen jesetrov hrbet, pladenj z odprtimi školjkami na ledenem drobirju, kvadrat sira oranžne barve, črna svetleča kepa kaviarja, bela in od hladu potna posoda s šampanjcem. Skladatelj je rad sam natakal. Natočil je tri kozarce, nato pa se je šaljivo obotavljal.
- Najsvetejši Georgij Ivanovič, ali dovolite?
Georgij Ivanovič je imel edinstven in nenavaden poklic – biti prijatelj znanim pisateljem, umetnikom, igralcem. Človek, nadvse tih in lepo razpoložen, je nežno zardel. Zardel je vedno, ko bi moral kaj reči. Odgovoril je z nekakšno drznostjo in razbrzdanostjo:
- Še vprašate, vi, vi grešnik Pavel Nikolajevič.
Skladatelj je natočil tudi njemu, nalahno smo trčili. Vodko si je vlil v usta in rekel: »Daj bog!«, si pihnil v brke in pričel jesti. Jesti smo pričeli tudi mi in se kar nekaj časa ukvarjali s tem. Nato smo naročili ribjo juho in pričeli kaditi. V stari dvorani je nežno in boleče zapel in očitajoče zarenčal juke-box. Skladatelj se je primaknil k naslonu divana, vlekel dim vase in , kar je bilo pri njem vsakdanje, vdihoval zrak v svoja dvignjena prsa. Rekel je:
- Dragi prijatelji, ne glede na veselje mojega trebuha, se sedaj ne počutim dobro. To pa zato, ker sem se ravnokar spomnil manjše zgodbe, ki mi ne da miru, odkar sem se zjutraj zbudil. Zgodba se je zgodila enemu mojih prijateljev, kot se je kasneje izkazalo, popolnemu oslu. Zgodilo se je drugi dan božiča, pred tremi leti.
- Majhna zgodba, brez dvoma pa ljubezenska, - je rekel s svojim dekliškim nasmehom Georgij Ivanovič. Skladatelj ga je postrani pogledal.
- Ljubezenska? – je rekel hladno in porogljivo. – Ah, Georgij Ivanovič, Georgij Ivanovič, kako boste vi pred Strašnim sodiščem odgovarjali za vso vašo sprijenost in neusmiljeno pamet. No, bog z vami. »Je veux un tresor qui les contient tous, je veux la jeunesse!«- dvignil je obrvi in zapel ob spremljavi juke-boxa, ki je igral Fausta ter se obrnil k nam.
- Prijatelji moji, to je ta zgodba.
Nekoč, v nekem carstvu, je v dom nekega gospoda hodilo dekle, šolska prijateljica njegove žene. Dekle je bilo tako skromno in milo, da ga je gospod preprosto imenoval Ida, torej samo po imenu. Ida, ja Ida, saj tudi njenega imena po očetu ni poznal. Vedel je samo to, da je iz poštene, vendar revne družine, da je hči glasbenika, nekdanjega znanega dirigenta, da živi pri starših in da čaka ter se zanaša na to, da bo dobila ženina – in nič več…
Kako naj vam opišem to Ido? Gospodova naklonjenost do nje je bila vzgledna, ponavljam pa, da ni kazal nobene pozornosti do nje. Ko pride, ji pristopi: - A, a, Ida, draga! Pozdravljeni, pozdravljeni, prisrčno dobrodošli. Ona se v odgovor samo nasmehne, žepni robček skriva v mufu, gleda jasno, dekliško (in malce odmaknjeno): - Ali je Maša doma? - Doma, doma, dobrodošli. - Ali lahko stopim k njej? - In mirno odhaja preko jedilnice do Mašinih vrat: - Maša, ali lahko vstopim? Glas, ki prihaja iz njenih prsi je dokaj vznemirljiv, k temu glasu pa dodajte še vse to: svežino mladosti, zdravje, dekliško dehtenje, ko je stopila z mraza v sobo…dovolj visoka, vitka, z redkim usklajenim in naravnim gibanjem… Tudi njen obraz je bil poseben – na prvi pogled povsem vsakdanji, ko pa si ga pazljiveje pogledal, si ostrmel: gladka, topla polt z odtenkom jabolka najboljše vrste, barva vijoličnih oči pa živa, polna…
Če si pozorneje pogledal, si zagledal lepoto. Ta bedak, junak naše pripovedi, jo je pogledal, se telebansko navdušil in rekel: - Ah, Ida, ne znate se ceniti! Opazil je njen odgovoren, mil in ne povsem pozoren nasmeh ter odšel v svoj kabinet in se, vrag naj ga vzame, ponovno pričel ukvarjati z neko neumnostjo, imenovano ustvarjalnost. Mineval je čas, naš gospod pa ni nikoli, vsaj malo, pomislil na Ido. Ali si lahko predstavljate tudi to, da je čisto prezrl, da je nekega lepega dne izginila. Ide ni in ni bilo. Tudi to mu ni prišlo na misel, da bi vprašal ženo: kam neki je izginila naša Ida? Včasih se je le spomnil nanjo, začutil, da mu manjka. Zamišljal si je tisto sladko trpljenje, ki bi ga občutil, ko bi mogel objeti njen život. V mislih je videl njen veveričji muf, barvo njenega obraza in vijolične oči, njeno čudovito roko, angleško krilo. Za trenutek je zahrepenel po vsem tem in ponovno pozabil. Minilo je leto, nato še eno… Nekoč je moral odpotovati nekam na zahod.
Bil je Božič. Ne glede na to, je moral odpotovati. Ko se je poslovil od služinčadi, je osedlal hitrega konja in odšel. Po enem dnevu in noči potovanja, je vlak končno prispel na večjo postajo, kjer je bilo potrebno presesti. Ko je prispel, je opazil, da vlak precej zamuja in je, ko se je vlak pričel ustavljati, skočil iz vagona, prijel za ovratnik prvega nosača in zavpil: - Ali je brzovlak že odpeljal? – Nosač se je vljudno nasmehnil in dejal: - Pravkar je odpeljal. Saj ste zamujali celo uro in pol. - Kaj, malopridnež? Ali se ti norčuješ? Kaj naj sedaj storim? Poslal te bom na prisilno delo v Sibirijo, na morišče! - Priznam svojo krivdo, vaša visokost, - je odgovoril nosač. – Izvolite počakati na potniški vlak… Naš imeniten potnik je s sklonjeno glavo ponižno odšel na postajo.
Na postaji je bilo zelo veliko ljudi. Bilo pa je prijetno, udobno, toplo. Snežni metež je že en teden povzročal to, da se je na železnicah vse zapletalo – vsi vozni redi so šli po zlu, na glavnih postajah se je trlo ljudi. Enako je bilo tudi tu. Povsod ljudje in prtljaga, ves dan so bile odprte okrepčevalnice, ves dan je dišalo po jedeh, samovarjih, kar pa v mrazu in metežu sploh ni bilo slabo. Razen tega je ta postaja bila razkošna, prostorna. Potnik je v trenutku občutil to, da bi ob večji nezgodi tu lahko preživel tudi dan in noč. - Uredil se bom, nato bom nekaj pojedel in popil, - je zadovoljno razmišljal, odšel v čakalnico in se pričel briti, umivati. Oblekel je čisto srajco in je čez četrt ure izstopil, mlajši za dvajset let. Odšel je v okrepčevalnico, spil kozarček, nato še enega, pojedel pirožko, nato še židovsko ščuko. Ko je želel še nekaj spiti, je nenadoma za seboj zaslišal tako neverjetno poznan, prečudovit ženski glas. Sunkovito se je obrnil – in, ali si lahko predstavljate, koga je zagledal
pred seboj? Ido!
Od veselja in začudenja, v prvem trenutku, ni mogel spregovoriti niti besede, samo gledal jo je kot »bik v nova vrata«. - Ona pa, prijatelji moji, prava ženska! – ni niti trenila z očmi. Jasno je, da tudi ona ni mogla skriti začudenja in se ji je na obrazu pojavila neka radost, pravim pa, da je ohranila neverjetno mirnost. - Dragi moj, - je rekla, - kakšna usoda, kako prijetno srečanje! V očeh se ji je videlo, da je to res, vendar pa je govorila dokaj preprosto in ne na način, kot nekoč – morda v glavnem, vendar malce porogljivo. Našega gospoda pa je osupnilo dejstvo, da je pred njim stala popolnoma neprepoznavna Ida. Kako čudovito se je razcvetela, tako, kot se lahko razcveti katerakoli cvetlica, ki so jo dali v kristalno vazo s čisto vodo. Tudi oblečena je bila ustrezno temu: zimski klobuček, velike skromnosti in koketnosti ter vražjega denarja, okrog ramen dragoceno ogrinjalo iz soboljevine… Ko ji je gospod nerodno in ponižno poljubil roko, na kateri so bleščali prstani, je nalahno odmaknila klobuček nazaj in mu čez rame brezbrižno rekla: - Spoznajta se z mojim možem. – V trenutku je k njima skromno, vendar mladostno pristopil študent in se po vojaško predstavil
. - Ah, predrznež! – je vzkliknil Georgij Ivanovič. – Navaden študent!
- Vendar pa gre zato, dragi Georgij Ivanovič, da ni navaden, - je rekel skladatelj z otožnim nasmehom. Zdi se, da naš gospod v vsem svojem življenju še ni videl, kot rečemo, tako plemenitega in čudovitega, marmorno mladostnega obraza. Bil je gizdalinsko oblečen: srajca iz najtanjšega svetlo sivega blaga, te vrste, kot jih nosijo največji gizdalini, ki se je tesno oprijemala dobrega torza, hlače s črtami ob straneh, temno zelena čepica s ščitom, luksuzen nikolajevski plašč z bobrovim krznom, po pruskem vzoru. Pri vsem pa, kar je tudi nenavadno, simpatičen in skromen. Ida je zamrmrala, da izhaja iz ene najbolj znamenitih ruskih družin, on pa si je z roko v beli irhasti rokavici hitro snel čepico. Čepica je bila podložena z bleščečo rdečo podlogo. Snel si je rokavico še z druge roke, ki je bila tanka, bledo sinja, kot da bi jo rokavica tiščala, udaril s petama in spoštljivo sklonil manjšo, skrbno počesano glavo. - No, lepa reč! – je še bolj presenečeno razmišljal naš junak in še enkrat neizrazito pogledal Ido. Po njenem pogledu, s katerim je preletela študenta, je v trenutku spoznal, da je ona carica, on pa njen suženj, vendar suženj, ki ni preprost in ki svoje suženjstvo prenaša z največjim veseljem, pa tudi s ponosom. - Zelo, zelo mi je drago, da se spoznava! – je iz vsega srca rekel ta suženj. Že od nekdaj sem vaš oboževalec in sem od Ide o vas že veliko slišal, - je rekel. Ljubeznivo je gledal in ko je želel nadaljevati s spodobnim pogovorom, mu je v besedo nepričakovano segla Ida: - Utihni, Petrik, ne spravljaj me v zadrego, - je rekla in se naglo obrnila h gospodu: - Dragi moj, tisoč let vas že nisem videla! Neskončno se želim pogovarjati z vami, vendar pa nimam želje govoriti pred njim. Njemu najini spomini niso zanimivi. Bil bi le dolgčas in bilo bi mučno, zato pojdiva, sprehodiva se po peronu… Ko je to rekla, je prijela našega potnika pod roko in povedla na peron. Po peronu sta šla daleč, do tja, kjer jima je sneg segal skoraj preko kolen. Tam pa mu je nenadoma izjavila, da ga, ljubi…
- Ali to, da ga ljubi? – smo enoglasno vprašali.
Namesto odgovora, je skladatelj vzdihnil in ošabno pridvignil ramena. Spustil je pogled, se nespretno dvignil in potegnil buteljko iz srebrnega čebrička s šuštečim ledom ter si nalil vino v največji kozarec. Ličnice so mu zardele, kratek vrat mu je pordel. Sključil se je, poskusil skriti zadrego, spil vino do dna in pričel peti ob spremljavi juke-boxa: »Laisse-moi, laisse- moi conlepler ton visage!« Prekinil je s petjem, nas pogledal s še bolj priprtimi očmi in rekel:
- Ja, tako je to z ljubeznijo…Ta razlaga pa je na nesrečo, najresničnejša, čisto resna – neumna, divja, nepričakovana, neverjetna. Je pa dejstvo. Zgodilo se je natanko tako, kot vam pripovedujem. Hodila sta po peronu. Takoj ga je hitro in z zlagano živahnostjo pričela spraševati o Maši. Kako živi in kako živijo moskovski znanci, kaj je v splošnem novega v Moskvi… Nato mu je sporočila, da je že dve leti poročena, da sta z možem nekaj časa živela v Peterburgu, nekaj časa v tujini, nekaj časa pa na njunem posestvu blizu Vitebska… Gospod je le naglo hodil za njo in že čutil, da nekaj ne bo v redu, da se bo sedaj zgodilo nekaj bedastega, neverjetnega. Ostro je opazoval belino snežnih zametov, ki so v neverjetni količini zametli vse naokrog – vse te perone, poti, strehe poslopij, rdeče in zelene vagone, zbrane na vseh tirih. Gledal je in njegovo povsem otrplo srce je vedelo samo eno: to, da že veliko let divje ljubi edino Ido. Ali si lahko predstavljate, kaj se je pozneje zgodilo? Zgodilo se je to, da je na nekem najbolj oddaljenem stranskem peronu Ida prišla do nekih zabojev, s svojim mufom z enega odstranila sneg, sedla, dvignila proti gospodu svoj prebledeli obraz, svoje vijolične oči in nepričakovano, razgreto in brez oddiha rekla: - Sedaj pa, dragi, odgovorite mi še na eno vprašanje: Ali ste vedeli in ali sedaj veste, da sem vas celih pet let ljubila in da vas ljubim še sedaj?
Juke-box, ki je do tiste minute nejasno in zamolklo tulil v daljavi, je nenadoma zabobnel junaško, slovesno in grozno. Skladatelj je umolknil in proti nam dvignil prestrašene in začudene oči. Nato je pridušeno izrekel:
- To je to, kar mu je rekla… Sedaj pa mi dovolite vprašati: Kako prikazati ves prizor z neumnimi človeškimi besedami? Kaj vam, razen plehkosti, lahko rečem o tem dvignjenem obrazu, osvetljenem z bledico tistega nenavadnega snega, ki nastane po metežu, o nežni nerazumljivi barvi tega obraza, tudi podobni tistemu snegu, sploh pa o obrazu mlade prekrasne žene, ki se je pri hoji nadihala snežnega zraka in vam nenadoma prizna ljubezen in od vas pričakuje odgovor na to priznanje? - Kaj sem že rekel o njenih očeh? Vijolične? Vsekakor ne to, ne to! Kaj pa napol priprte ustnice? Kaj pa izraz, v glavnem izraz vsega tega hkrati, to je obraza, oči, ustnic? Kaj pa dolg sobolji muf, v katerem so bile skrite njene roke, pa kolena, ki so se kazala pod karirastim sinje zelenkastim blagom? Bog moj, če bi se vsaj z besedami lahko dotaknil vsega tega! Poglavitno pa je to, ali bi bilo možno odgovoriti na to presenetljivo, nenadno, grozno in srečno priznanje, na ta pričakujoč izraz tega zaupljivo dvignjenega, prebledelega in (od vznemirjenja, od nečesa podobnega smehljaju) popačenega obraza?
Molčali smo, tudi zaradi tega, ker nismo vedeli kaj reči, kaj odgovoriti na vsa ta vprašanja. Z začudenjem smo opazovali bleščeče oči in pordel obraz našega prijatelja. On pa si je sam odgovoril:
- Nič, nič, prav nič! So trenutki, ko se ne more izreči nobene besede. K sreči, z velikim spoštovanjem do našega
popotnika, on ni ničesar izrekel. Razumela je njegovo otrplost, videla je njegov obraz. Nekaj časa je počakala, nepremično je premagovala ta neumen in tesnoben molk, ki je sledil njenemu strašnemu vprašanju in vstala. Iz toplega duhtečega mufa je izvlekla toplo roko, ga objela okrog vratu in ga nežno, a močno poljubila. Poljub je bil tak, ki se ga ne pomni samo do groba, ampak še v grobu. Ja, to in nič več: poljubila in odšla. S tem se je vsa ta zgodba tudi končala… - Sploh pa dovolj o tem, - je nenadoma, z zelo spremenjenim tonom glasu, rekel skladatelj. Z narejeno veselostjo je na ves glas dejal: - Dajmo, pijmo na ta polom. Pijmo na vse nas zaljubljene, za vse, ki jih mi idioti nismo cenili, za vse, s katerimi smo bili srečni, blaženi in smo se z njimi za vedno in za večno razšli, smo pa večno zvezani z najbolj strašno vezjo na svetu! Dogovorimo se, da bom tistemu, ki bo dodal k vsemu navedenemu še eno samo besedo, to buteljko šampanjca zagnal v butico. - Strežnik! – je zakričal čez vso dvorano. – Prinesite ribjo juho! Pa špansko vino, špansko vino, sod vina, da bom lahko v njem potopil svoj gobec z rogovi!
Ta dan smo zajtrkovali do enajstih zvečer. Nato smo odšli v Jar, od tam pa v Steljno, kjer smo pred zoro jedli bline, prosili za najbolj preprosto vodko z rdečo glavico in se neotesano vedli: peli, kričali in celo plesali kazačok. Skladatelj je plesal molče, besno, navdušeno in lahkotno, kar je bilo nenavadno glede na njegovo postavo. Zjutraj, ko je bilo zelo mrzlo in rožnato, smo s trojko drveli domov. Ko smo oddrveli mimo samostana Strastni, se je za strehami prikazalo rdeče sonce, prvi zvonovi so pričeli prekrasno in utrudljivo udarjati in pretresati premraženo Moskvo. Skladatelj si je nenadoma snel čepico in s solzami v očeh, z vso močjo zakričal, da je odmevalo po vsem trgu:
- Sonce moje! Ljubljena moja! Hura-a!
I. Bunin – »Ida« - Primorske Alpe, 1925