Na terasi pariške kavarne sta sedela slikar in bivši pomorščak. Bil je april in slikar je bil navdušen: kako prekrasen je spomladi Pariz in kako očarljive so Parižanke v prvih pomladnih oblekah.
- V mojih zlatih časih pa je bil spomladi Pariz še lepši, - je govoril. Pa ne samo zato, ker sem bil mlad, sam Pariz je bil povsem drugačen. Zamisli: niti enega avtomobila. Takrat je Pariz živel drugače kot danes.
- Zaradi nečesa sem se spomnil pomladi v Odesi, - je rekel mornar. Ti, kot prebivalec Odese, poznaš bolje od mene vso njeno popolno neverjetno lepoto – to mešanico vročega sonca, še zimske morske svežine, jasnega neba in pomladnih morskih oblakov. In v takih dneh pomladna ženska eleganca na Deribasovski…
Slikar si je prižgal pipo in vzkliknil: »Garcon, un demi!« in se naglo obrnil k njemu:
- Oprosti, prekinil sem te. A veš, da sem, ko sem govoril o Parizu, razmišljal tudi o Odesi. Prav imaš, pomlad v Odesi je dejansko nekaj posebnega. Vedno se spominjam, kako neločljivi sta pariška in odeška pomlad. Pri meni sta se vrstili, saj veš, kako pogosto sem, v tistih časih, spomladi pripotoval v Pariz… Ali se spominjaš Galje Ganske? Ti si jo nekje videl in mi rekel, da še nikoli nisi srečal očarljivejšega dekleta. Se spomniš? No, vseeno. Sedaj, ko sem govoril o takratnem Parizu, sem razmišljal o njej in o tisti pomladi v Odesi, ko je prišla k meni v atelje. Po vsej verjetnosti se vsak od nas spomni kakšnega posebno dragega ljubezenskega doživetja ali kakšnega težkega ljubezenskega greha. Zdi se, da je Galja moj najlepši spomin in moj najtežji greh, čeprav, to ve bog, vanj nisem bil prisiljen. Sedaj je to tako daleč, da ti lahko o tem pripovedujem popolnoma odkrito.
Poznal sem jo že kot najstnik. Odraščala je pri očetu, brez matere, saj ga je ta že davno zapustila. Bil je premožen, po poklicu pa, kot pravijo, neposrečen ljubiteljski slikar – vendar pa tako strasten, da ga razen slikarstva, na tem svetu ni nič drugega zanimalo. Vse življenje je posvetil temu, da je stal pred slikarskim stojalom in je svoj dom basal s starimi in novimi slikami. V Otradi je imel pristavo. Zbiral je vse, kar mu je bilo všeč, povsod in kjer je bilo možno. Bil je zelo lep človek, zajeten, visok, s čudovito bronasto brado, pol Poljak pol Malorus. Imel je navade velikega gospoda, bil je ponosen, prefinjeno uglajen in vase zaprt. Dajal je vtis zelo odkritega človeka, predvsem v odnosu z nami. Nekdaj smo vsi mladi odeški slikarji, skoraj dve leti, vsako nedeljo trumoma hodili k njemu. Vedno nas je sprejemal odprtih rok in kljub razliki v letih, povsem tovariško. Neprenehoma je govoril o slikarstvu in nas velikodušno gostil. Galja je takrat imela trinajst, štirinajst let. Seveda smo bili navdušeni nad njo, vendar pa samo kot na milo, razposajeno deklico. Bila je izredno graciozna, zali obrazek so obdajali svetlo rjavi kodri. Bila je podobna angelu, spogledljiva pa tako, da nam je oče enkrat, ko je pritekla k njemu v atelje, mu nekaj zašepetala in takoj odšla, rekel:
- Joj, joj, v kakšno deklino odrašča, prijatelji moji! Bojim se zanjo!
Nekoč pa smo se, mladi in predrzni, složno dogovorili, da ne bomo več hodili k njemu. V Otradi nam je nekaj postalo nadležno. Verjetno to, da je neprenehoma govoril o umetnosti in še o eni zanj pomembni skrivnosti, ki nam jo je na koncu odkril in to, kako je potrebno slikati. Kot nalašč, sem v tistem času prebil dve pomladi v Parizu. Zamišljal sem si, da sem glede ljubezenskih zadev, drugi Maupassant in ko sem se vrnil v Odeso, sem hodil kot gizdalinski lišček: cilinder, plašč grahove barve do kolen, svetlo rumene rokavice, napol lakirani čevlji z gumbki, občudovanja vredna sprehajalna palica. Tej podobi sem, po vzgledu Maupassanta, dodal še zasukane brke in docela nizkoten in neodgovoren odnos do žensk. Nekega čudovitega aprilskega dne, sem hodil po Deribasovski ulici, prečkal Preobražensko ulico in se, na vogalu poleg kavarne Liebmann, srečal z Galjo. Ali pomniš petnadstropno hišo na vogalu Preobraženske ulice in Sobornega trga, kjer je bila ta kavarna, znana po tem, da so njen napušč, v sončnih pomladnih dneh, krasili škorci s svojim ščebetanjem. Ta nenavadnost je bila mila in vesela. Predstavljaj si: pomlad, povsod veliko lepote, ljubeznivih in brezskrbnih ljudi, pa ti škorci, ki neprenehoma razsipavajo svoje ščebetanje, podobno sončnemu dežju, - in Galja. Ni bila več najstnica, ne angel, ampak čudovito vitko dekle v nečem povsem novem, svetlo sivem, pomladnem. Pod sivim klobučkom je imela obraz prekrit s pepelnatim pajčolanom, skozi katerega so odsevale akvamarinske oči. Seveda so sledili vzkliki, poizvedovanje in očitki: kako ste vsi pozabili očeta, kako dolgo niste bili pri nas! Ah, ja, pravim, tako davno, da vam je uspelo zrasti. Pri revno oblečenem dekletu sem ji takoj kupil šopek vijolic, ona pa ga je, tako kot to počno vse ženske, s hitrim zahvalnim nasmeškom, primaknila k obrazu. - Če želite, lahko sedeva. Ali želite čokolado? - Z veseljem. Pridvignila je pajčolan, pila čokolado, me slovesno pogledovala in poizvedovala o Parizu, jaz pa sem strmel vanjo. - Oče dela od jutra do večera. Kaj pa vi? Veliko delate ali se zgolj navdušujete nad Parižankami? - Ne, ne navdušujem se več, delam in sem naslikal kar nekaj spodobnih malenkosti. Ali želite priti k meni v atelje? Vi lahko, saj ste slikarjeva hči. Živim pa nekaj korakov od tod. Zelo se je razveselila:
- Seveda lahko! Navsezadnje pa še nisem bila v nobenem ateljeju, razen v očetovem! Spusti pajčolan, prime sončnik, primem jo pod roko, med hojo mi stopi na nogo in se zasmeji. - Galja, - pravim, - ali vas lahko kličem Galej? – Hitro in resno odgovori: Vi lahko. - Galja, kaj se je zgodilo z vami? - Kaj pa? - Vedno ste bili očarljivi, to pot pa ste tako, da samo strmim! Ponovno mi stopi na nogo in reče na pol v šali, na pol zares: - To še ni nič, kaj bo šele prišlo. Ali se spomniš ozkih, temnih stopnic, ki so z dvorišča vodile v mojo podstrešno sobo? Tu je nenadoma utihnila, hodi, svileno spodnje krilo šelesti, pogled ji uhaja naokoli. V atelje je stopila z nekim globokim spoštovanjem in zašepetala: - Ka-ko je pri vas vse dobro, skrivnostno, kako strašno velik divan! Pa koliko slik ste naslikali in to vse je Pariz… S tihim navdušenjem je pričela hoditi od slike do slike, prizadevala si je, da bi bila umirjena in pozorna. Ko si je vse ogledala, je vzdihnila: - Ja, koliko prelepih del ste ustvarili! - Želite morda kozarček portovca in pecivo? - Ne vem… Odvzel sem ji sončnik, ga vrgel na divan, prijel njeno roko v beli glaze rokavici: - Ali jo lahko poljubim? - Saj je v rokavici… Odpel sem ji rokavico in poljubil majhno dlan. Spustila je pajčolan, brezizrazno pogledovala skozenj z akvamarinskimi očmi in tiho rekla: - No, čas je že…
- Ne, - rečem, – malo bova še posedela, nisem si vas niti dobro ogledal. Sedel sem in si jo posadil na kolena. – Saj poznaš tisto čudovito žensko breme, tudi tistih lahkih? Ona pa sprašuje: - Ali vam ugajam? Vso sem premeril z očmi, pogledal na vijolice, ki si jih je pripela na svoj žaket in se od ginjenosti nasmejal. - Ali vam te vijolice ugajajo, - pravim? - Ne razumem. - Česa ne morete razumeti? Glejte, taki, kot ste, ste podobni tem vijolicam.
Spusti oči in se smeje: - Pri nas v gimnaziji so takim primerjavam gospodičen z raznimi rožami, rekli – »pisarske«.
- Naj vam bo, kako bi pa lahko drugače rekli? - Ne vem… Nalahno je bingljala z visečimi zalimi nožicami, otroške, napol odprte ustnice so se svetlikale… Pridvignil sem ji pajčolan, ji nagnil glavo in jo pričel poljubljati – še malo se je upirala. Z roko sem šel navzgor po spolzki svilnati zelenkasti nogavici do gumijaste sponke za nogavice in jo odpel. S poljubljanjem sem pričel na bedru, nadaljeval s toplim rožnatim telesom in nato poljubljal napol odprta usteca. Rahlo je pričela gristi moje ustnice…
Mornar je s posmehom zmajal z glavo: - Vieux satyre!
- Ne govori neumnosti, - je rekel slikar. – Spomini na to, so zame zelo boleči.
- No, dobro, pripoveduj dalje.
- Sledilo je to, da je nisem videl celo leto. Nekoč, tudi spomladi, sem končno odšel v Otrado in se srečal z Ganskim, ki me je sprejel s takim ganljivim navdušenjem, da me je obšel sram, ker smo ga tako nesramno zanemarili. Zelo se je postaral, brada se mu je posrebrila. Kljub vsemu pa je kar oživel, ko je stekla beseda o
slikarstvu. S ponosom mi je kazal svoja nova dela – nad sinjimi sipinami letajo ogromni zlati labodi. Revež se trudi, da ne bi bil za časom. Korajžno lažem: - Čudovito, čudovito, – zelo ste napredovali. Zadržan je, vendar sije kot otrok. - No, drago mi je, drago mi je, sedaj pa zajtrkovat! - Kje je hči? - Odšla je v mesto. Ne bi je spoznali! Ni deklica, je že dekle. V glavnem je povsem, povsem druga: zrasla je, ravna je kot topol! - S svojim obiskom pri starcu nimam sreče, - sem si mislil.- Neznansko sem si jo želel videti, a je kot nalašč, odšla v mesto.
Pozajtrkoval sem, ga poljubil na mehko dišečo brado in zatrdno obljubil, da pridem naslednjo nedeljo. Odšel sem, a glej, približuje se mi ona. Radostno obstoji. - Vi? Kaj vas je prineslo sem? Ste bili pri očetu? Ah, kako mi je drago! Hitim z odgovori, v smislu: da mi je oče rekel, da je ne bom mogel več spoznati, da ni več majhen topol, ampak visok topol, kot dejansko je. - Tudi to je res, da ni več gospodična, pač pa mlada ženska. Smehlja se in na ramenu vrti odprt sončnik. Sončnik je odprt, čipkast, obleka in širokokrajen klobuk sta tudi bela in čipkasta. Ob strani klobuka padajo lasje z zelo lepim rdečkastim odtenkom. V očeh ni več prejšnje naivnosti, obraz se je podaljšal… - Ja, po rasti sem tudi malo višja kot vi. Zmajeval sem z glavo: res je, res je… Rečem, da bi odšla do morja. Šla sva. Hodila sva po uličici med vrtovi. Neprenehoma je nekaj govorila, sam pa nisem umaknil pogleda od nje. Hodila je z zravnanimi rameni, zaprla je sončnik in si z levo roko držala čipkasto krilo. Dospela sva na vzpetino – zapihljal je svež veter. Vrtovi so se že odeli, medleli so v soncu, morje pa je bilo severno, nizko, ledeno, valovi so valovili penasto in zeleno. Morje je v daljavi tonilo v modrikasto goščo, z eno besedo »Pont
Evksinskij«. Umolknila sva, stala in opazovala, kot da bi nekaj pričakovala. Verjetno je tudi ona razmišljala o
tistem, kar sem jaz: kako je mi je pred letom sedela na kolenih. Objel sem jo okrog pasu in jo tako močno prižel k sebi, da se je usločila. Lovil sem njene ustnice, ona pa je vrtela glavo, se mi izmikala in se poskušala osvoboditi. Nenadoma pa se je predala in mi ponudila ustnice. Vse je potekalo molče, ni spregovorila ona, nisem spregovoril jaz. Nenadoma se je iztrgala, si popravila klobuk in prepričljivo rekla:
- Joj, kakšen malopridnež ste, kakšen malopridnež!
Hitro je odšla po poti, ne da bi se obrnila.
- Ali se je takrat v ateljeju med vama kaj zgodilo ali ne? – je vprašal mornar.
- Nisva šla do konca. Silovito sva se poljubljala in počela še marsikaj. Tedaj me je prevzela žalost: vsa je bila kot žareč ogenj in skuštrana. Spoznal sem, da se več ne obvladuje in, da si čisto po otročje, močno in zelo želi tisto »strašno«. Dajal sem videz užaljenosti: - No, ni treba, ni treba, če nočete, ni treba… Pričel sem ji nežno poljubljati roke, umirila se je …
-Kako to, da je po vsem tistem, nisi videl celo leto?
- Sam vrag ve, zakaj. Bal sem se, da se je v drugo ne bi usmilil.
- Slabič si bil Maupassant.
- Lahko, da sem bil. Počakaj, da ti povem do konca. Še naslednjega pol leta je nisem videl. Lansko leto so že vsi odhajali iz dač, čeprav bi še vedno radi bili tam. Ta besarabska jesen je božanska, zaradi spokojnosti enoličnih vročih dni, jasnosti zraka, lepote gladine sinjega morja in suhe rumenine koruznih polj. Iz dače sem se vrnil tudi sam. Enkrat sem ponovno šel mimo Liebmanna – in, predstavljaj si, ponovno sem jo srečal. Približevala se mi je, kot da ni bilo nič in se pričela na glas smejati z očarljivo ukrivljenimi usti: - Glejte, usoden kraj, ponovno Liebmann!
- Kako to, da ste tako veseli? Zelo sem vesel,da vas vidim. Kaj je z vami?
- Ne vem. Po tistem morju, tečem po mestu ves čas s takim veseljem, da skoraj nog ne čutim več. Ali nisem zagorela in pokončna?
Gledam jo, res je in glavno je to, da je med pogovorom vesela, svobodna in nasmejana. Obnaša pa se tako, kot da je poročena. Nenadoma pravi:
- Ali še imate portsko vino in pecivo?
- Ja.
- Rada bi ponovno videla vaš atelje. Ali smem?
- Moj bog! Seveda!
- Torej greva. Hitro, hitro,
Na stopnicah sem jo prižel k sebi, ponovno se je usločila, odmaknila glavo, vendar brez večjega odpora. Do ateljeja sem jo pripeljal med poljubljanjem njenega obraza. V ateljeju je skrivnostno zašepetala:
- Poslušajte, saj to je že noro…Zblaznela sem…
Že si je sama potegnila slamnat klobuček z glave in ga vrgla na naslanjač. Njeni rdečkasti lasje so bili na temenu pridvignjeni in speti z želvovinastim stoječim glavnikom. Na čelu je imela nakodran šop las, njen obraz je bil rahlo zagorel, oči so gledale nekako radostno… Pričel sem jo slačiti, ona pa mi je hitela pomagat. V minuti sem ji slekel belo svileno bluzo in, saj razumeš, v hipu se mi je stemnilo pred očmi, saj sem zagledal rožnato telo z bleščečimi zagorelimi rameni, s korzetom nekoliko pridvignjene mlečne prsi s štrlečimi škrlatnimi bradavicami in od dejstva, kako hitro je izpod padlih kril, eno za drugo iztegnila nogi v zlatih čevljih, od kremastih nogavic in od
tistih, veš, širokih batistastih hlač z razporkom v koraku – takih, kot so jih nosili v tistem času. Ko sem jo sunkovito vrgel na divan, so njene oči počrnele, se še bolj razširile, ustnice pa goreče razprle. Še danes mi je vse živo pred očmi! Bila je izredno strastna… Pa pustiva to. Glej, kaj se je zgodilo čez dva tedna, ko je ona ves tisti čas, skoraj vsak dan bila pri meni. Nekega jutra je nepričakovano prihitela k meni in mi že s praga rekla:
- Ti, govorijo, da boš čez nekaj dni odpotoval v Italijo?
- Ja, in kaj zato?
- Zakaj mi o tem nisi rekel niti besede? Ali si želel skrivoma oditi?
- Bog ne daj. V kratkem sem se nameraval odpraviti k vam, da vam to povem.
- Pri očetu? Zakaj ne meni na samem? Ne, ti ne greš nikamor! – Bedasto sem izbruhnil:
- Seveda grem.
- Ne, ne greš.
- Pravim ti, da grem.
- Ali je to tvoja zadnja beseda?
- Zadnja. Vedi, da se bom vrnil čez kakšen mesec, največ mesec in pol. Sploh pa me poslušaj, Galja…
- Za vas nisem Galja. Sedaj sem vas razumela – vse, vse sem razumela. Če bi mi sedaj pričeli prisegati,
da nikoli in nikdar ne pojdete nikamor, mi je popolnoma vseeno. Ne gre za to!
Vrata je odprla na stežaj, jih z vso močjo zaloputnila in s pospešenim tempom odbrzela po stopnicah. Želel sem planiti za njo, vendar sem se zadržal: - Ne, pusti, saj bo prišla k sebi, zvečer se bom odpravil v Otrado, ji rekel, da je ne želim žalostiti, da ne bom šel v Italijo in pomirila se bova. Ob petih pa je nenadoma prišel k meni slikar Sinani s čudnimi očmi:
- Ali veš, da se je zastrupila hči Ganskega – do smrti! Vrag vedi s čim, z nečim redkim, hitro
delujočim, kar je izmaknila očetu. Saj se spomniš, da nam je ta stari idiot kazal omarico s strupi in si
domišljal, da je Leonardo da Vinci. To je ta čudaški narod, ti prekleti Poljaki in Poljakinje! To, kar se ji
je nenadoma zgodilo, je tako nerazumljivo!
- Želel sem se ustreliti, - je tiho rekel slikar, medtem ko je tlačil tobak v pipo. - Skoraj sem znorel…
I. Bunin – »Galija Ganska« - 28.oktobra, 1940
- V mojih zlatih časih pa je bil spomladi Pariz še lepši, - je govoril. Pa ne samo zato, ker sem bil mlad, sam Pariz je bil povsem drugačen. Zamisli: niti enega avtomobila. Takrat je Pariz živel drugače kot danes.
- Zaradi nečesa sem se spomnil pomladi v Odesi, - je rekel mornar. Ti, kot prebivalec Odese, poznaš bolje od mene vso njeno popolno neverjetno lepoto – to mešanico vročega sonca, še zimske morske svežine, jasnega neba in pomladnih morskih oblakov. In v takih dneh pomladna ženska eleganca na Deribasovski…
Slikar si je prižgal pipo in vzkliknil: »Garcon, un demi!« in se naglo obrnil k njemu:
- Oprosti, prekinil sem te. A veš, da sem, ko sem govoril o Parizu, razmišljal tudi o Odesi. Prav imaš, pomlad v Odesi je dejansko nekaj posebnega. Vedno se spominjam, kako neločljivi sta pariška in odeška pomlad. Pri meni sta se vrstili, saj veš, kako pogosto sem, v tistih časih, spomladi pripotoval v Pariz… Ali se spominjaš Galje Ganske? Ti si jo nekje videl in mi rekel, da še nikoli nisi srečal očarljivejšega dekleta. Se spomniš? No, vseeno. Sedaj, ko sem govoril o takratnem Parizu, sem razmišljal o njej in o tisti pomladi v Odesi, ko je prišla k meni v atelje. Po vsej verjetnosti se vsak od nas spomni kakšnega posebno dragega ljubezenskega doživetja ali kakšnega težkega ljubezenskega greha. Zdi se, da je Galja moj najlepši spomin in moj najtežji greh, čeprav, to ve bog, vanj nisem bil prisiljen. Sedaj je to tako daleč, da ti lahko o tem pripovedujem popolnoma odkrito.
Poznal sem jo že kot najstnik. Odraščala je pri očetu, brez matere, saj ga je ta že davno zapustila. Bil je premožen, po poklicu pa, kot pravijo, neposrečen ljubiteljski slikar – vendar pa tako strasten, da ga razen slikarstva, na tem svetu ni nič drugega zanimalo. Vse življenje je posvetil temu, da je stal pred slikarskim stojalom in je svoj dom basal s starimi in novimi slikami. V Otradi je imel pristavo. Zbiral je vse, kar mu je bilo všeč, povsod in kjer je bilo možno. Bil je zelo lep človek, zajeten, visok, s čudovito bronasto brado, pol Poljak pol Malorus. Imel je navade velikega gospoda, bil je ponosen, prefinjeno uglajen in vase zaprt. Dajal je vtis zelo odkritega človeka, predvsem v odnosu z nami. Nekdaj smo vsi mladi odeški slikarji, skoraj dve leti, vsako nedeljo trumoma hodili k njemu. Vedno nas je sprejemal odprtih rok in kljub razliki v letih, povsem tovariško. Neprenehoma je govoril o slikarstvu in nas velikodušno gostil. Galja je takrat imela trinajst, štirinajst let. Seveda smo bili navdušeni nad njo, vendar pa samo kot na milo, razposajeno deklico. Bila je izredno graciozna, zali obrazek so obdajali svetlo rjavi kodri. Bila je podobna angelu, spogledljiva pa tako, da nam je oče enkrat, ko je pritekla k njemu v atelje, mu nekaj zašepetala in takoj odšla, rekel:
- Joj, joj, v kakšno deklino odrašča, prijatelji moji! Bojim se zanjo!
Nekoč pa smo se, mladi in predrzni, složno dogovorili, da ne bomo več hodili k njemu. V Otradi nam je nekaj postalo nadležno. Verjetno to, da je neprenehoma govoril o umetnosti in še o eni zanj pomembni skrivnosti, ki nam jo je na koncu odkril in to, kako je potrebno slikati. Kot nalašč, sem v tistem času prebil dve pomladi v Parizu. Zamišljal sem si, da sem glede ljubezenskih zadev, drugi Maupassant in ko sem se vrnil v Odeso, sem hodil kot gizdalinski lišček: cilinder, plašč grahove barve do kolen, svetlo rumene rokavice, napol lakirani čevlji z gumbki, občudovanja vredna sprehajalna palica. Tej podobi sem, po vzgledu Maupassanta, dodal še zasukane brke in docela nizkoten in neodgovoren odnos do žensk. Nekega čudovitega aprilskega dne, sem hodil po Deribasovski ulici, prečkal Preobražensko ulico in se, na vogalu poleg kavarne Liebmann, srečal z Galjo. Ali pomniš petnadstropno hišo na vogalu Preobraženske ulice in Sobornega trga, kjer je bila ta kavarna, znana po tem, da so njen napušč, v sončnih pomladnih dneh, krasili škorci s svojim ščebetanjem. Ta nenavadnost je bila mila in vesela. Predstavljaj si: pomlad, povsod veliko lepote, ljubeznivih in brezskrbnih ljudi, pa ti škorci, ki neprenehoma razsipavajo svoje ščebetanje, podobno sončnemu dežju, - in Galja. Ni bila več najstnica, ne angel, ampak čudovito vitko dekle v nečem povsem novem, svetlo sivem, pomladnem. Pod sivim klobučkom je imela obraz prekrit s pepelnatim pajčolanom, skozi katerega so odsevale akvamarinske oči. Seveda so sledili vzkliki, poizvedovanje in očitki: kako ste vsi pozabili očeta, kako dolgo niste bili pri nas! Ah, ja, pravim, tako davno, da vam je uspelo zrasti. Pri revno oblečenem dekletu sem ji takoj kupil šopek vijolic, ona pa ga je, tako kot to počno vse ženske, s hitrim zahvalnim nasmeškom, primaknila k obrazu. - Če želite, lahko sedeva. Ali želite čokolado? - Z veseljem. Pridvignila je pajčolan, pila čokolado, me slovesno pogledovala in poizvedovala o Parizu, jaz pa sem strmel vanjo. - Oče dela od jutra do večera. Kaj pa vi? Veliko delate ali se zgolj navdušujete nad Parižankami? - Ne, ne navdušujem se več, delam in sem naslikal kar nekaj spodobnih malenkosti. Ali želite priti k meni v atelje? Vi lahko, saj ste slikarjeva hči. Živim pa nekaj korakov od tod. Zelo se je razveselila:
- Seveda lahko! Navsezadnje pa še nisem bila v nobenem ateljeju, razen v očetovem! Spusti pajčolan, prime sončnik, primem jo pod roko, med hojo mi stopi na nogo in se zasmeji. - Galja, - pravim, - ali vas lahko kličem Galej? – Hitro in resno odgovori: Vi lahko. - Galja, kaj se je zgodilo z vami? - Kaj pa? - Vedno ste bili očarljivi, to pot pa ste tako, da samo strmim! Ponovno mi stopi na nogo in reče na pol v šali, na pol zares: - To še ni nič, kaj bo šele prišlo. Ali se spomniš ozkih, temnih stopnic, ki so z dvorišča vodile v mojo podstrešno sobo? Tu je nenadoma utihnila, hodi, svileno spodnje krilo šelesti, pogled ji uhaja naokoli. V atelje je stopila z nekim globokim spoštovanjem in zašepetala: - Ka-ko je pri vas vse dobro, skrivnostno, kako strašno velik divan! Pa koliko slik ste naslikali in to vse je Pariz… S tihim navdušenjem je pričela hoditi od slike do slike, prizadevala si je, da bi bila umirjena in pozorna. Ko si je vse ogledala, je vzdihnila: - Ja, koliko prelepih del ste ustvarili! - Želite morda kozarček portovca in pecivo? - Ne vem… Odvzel sem ji sončnik, ga vrgel na divan, prijel njeno roko v beli glaze rokavici: - Ali jo lahko poljubim? - Saj je v rokavici… Odpel sem ji rokavico in poljubil majhno dlan. Spustila je pajčolan, brezizrazno pogledovala skozenj z akvamarinskimi očmi in tiho rekla: - No, čas je že…
- Ne, - rečem, – malo bova še posedela, nisem si vas niti dobro ogledal. Sedel sem in si jo posadil na kolena. – Saj poznaš tisto čudovito žensko breme, tudi tistih lahkih? Ona pa sprašuje: - Ali vam ugajam? Vso sem premeril z očmi, pogledal na vijolice, ki si jih je pripela na svoj žaket in se od ginjenosti nasmejal. - Ali vam te vijolice ugajajo, - pravim? - Ne razumem. - Česa ne morete razumeti? Glejte, taki, kot ste, ste podobni tem vijolicam.
Spusti oči in se smeje: - Pri nas v gimnaziji so takim primerjavam gospodičen z raznimi rožami, rekli – »pisarske«.
- Naj vam bo, kako bi pa lahko drugače rekli? - Ne vem… Nalahno je bingljala z visečimi zalimi nožicami, otroške, napol odprte ustnice so se svetlikale… Pridvignil sem ji pajčolan, ji nagnil glavo in jo pričel poljubljati – še malo se je upirala. Z roko sem šel navzgor po spolzki svilnati zelenkasti nogavici do gumijaste sponke za nogavice in jo odpel. S poljubljanjem sem pričel na bedru, nadaljeval s toplim rožnatim telesom in nato poljubljal napol odprta usteca. Rahlo je pričela gristi moje ustnice…
Mornar je s posmehom zmajal z glavo: - Vieux satyre!
- Ne govori neumnosti, - je rekel slikar. – Spomini na to, so zame zelo boleči.
- No, dobro, pripoveduj dalje.
- Sledilo je to, da je nisem videl celo leto. Nekoč, tudi spomladi, sem končno odšel v Otrado in se srečal z Ganskim, ki me je sprejel s takim ganljivim navdušenjem, da me je obšel sram, ker smo ga tako nesramno zanemarili. Zelo se je postaral, brada se mu je posrebrila. Kljub vsemu pa je kar oživel, ko je stekla beseda o
slikarstvu. S ponosom mi je kazal svoja nova dela – nad sinjimi sipinami letajo ogromni zlati labodi. Revež se trudi, da ne bi bil za časom. Korajžno lažem: - Čudovito, čudovito, – zelo ste napredovali. Zadržan je, vendar sije kot otrok. - No, drago mi je, drago mi je, sedaj pa zajtrkovat! - Kje je hči? - Odšla je v mesto. Ne bi je spoznali! Ni deklica, je že dekle. V glavnem je povsem, povsem druga: zrasla je, ravna je kot topol! - S svojim obiskom pri starcu nimam sreče, - sem si mislil.- Neznansko sem si jo želel videti, a je kot nalašč, odšla v mesto.
Pozajtrkoval sem, ga poljubil na mehko dišečo brado in zatrdno obljubil, da pridem naslednjo nedeljo. Odšel sem, a glej, približuje se mi ona. Radostno obstoji. - Vi? Kaj vas je prineslo sem? Ste bili pri očetu? Ah, kako mi je drago! Hitim z odgovori, v smislu: da mi je oče rekel, da je ne bom mogel več spoznati, da ni več majhen topol, ampak visok topol, kot dejansko je. - Tudi to je res, da ni več gospodična, pač pa mlada ženska. Smehlja se in na ramenu vrti odprt sončnik. Sončnik je odprt, čipkast, obleka in širokokrajen klobuk sta tudi bela in čipkasta. Ob strani klobuka padajo lasje z zelo lepim rdečkastim odtenkom. V očeh ni več prejšnje naivnosti, obraz se je podaljšal… - Ja, po rasti sem tudi malo višja kot vi. Zmajeval sem z glavo: res je, res je… Rečem, da bi odšla do morja. Šla sva. Hodila sva po uličici med vrtovi. Neprenehoma je nekaj govorila, sam pa nisem umaknil pogleda od nje. Hodila je z zravnanimi rameni, zaprla je sončnik in si z levo roko držala čipkasto krilo. Dospela sva na vzpetino – zapihljal je svež veter. Vrtovi so se že odeli, medleli so v soncu, morje pa je bilo severno, nizko, ledeno, valovi so valovili penasto in zeleno. Morje je v daljavi tonilo v modrikasto goščo, z eno besedo »Pont
Evksinskij«. Umolknila sva, stala in opazovala, kot da bi nekaj pričakovala. Verjetno je tudi ona razmišljala o
tistem, kar sem jaz: kako je mi je pred letom sedela na kolenih. Objel sem jo okrog pasu in jo tako močno prižel k sebi, da se je usločila. Lovil sem njene ustnice, ona pa je vrtela glavo, se mi izmikala in se poskušala osvoboditi. Nenadoma pa se je predala in mi ponudila ustnice. Vse je potekalo molče, ni spregovorila ona, nisem spregovoril jaz. Nenadoma se je iztrgala, si popravila klobuk in prepričljivo rekla:
- Joj, kakšen malopridnež ste, kakšen malopridnež!
Hitro je odšla po poti, ne da bi se obrnila.
- Ali se je takrat v ateljeju med vama kaj zgodilo ali ne? – je vprašal mornar.
- Nisva šla do konca. Silovito sva se poljubljala in počela še marsikaj. Tedaj me je prevzela žalost: vsa je bila kot žareč ogenj in skuštrana. Spoznal sem, da se več ne obvladuje in, da si čisto po otročje, močno in zelo želi tisto »strašno«. Dajal sem videz užaljenosti: - No, ni treba, ni treba, če nočete, ni treba… Pričel sem ji nežno poljubljati roke, umirila se je …
-Kako to, da je po vsem tistem, nisi videl celo leto?
- Sam vrag ve, zakaj. Bal sem se, da se je v drugo ne bi usmilil.
- Slabič si bil Maupassant.
- Lahko, da sem bil. Počakaj, da ti povem do konca. Še naslednjega pol leta je nisem videl. Lansko leto so že vsi odhajali iz dač, čeprav bi še vedno radi bili tam. Ta besarabska jesen je božanska, zaradi spokojnosti enoličnih vročih dni, jasnosti zraka, lepote gladine sinjega morja in suhe rumenine koruznih polj. Iz dače sem se vrnil tudi sam. Enkrat sem ponovno šel mimo Liebmanna – in, predstavljaj si, ponovno sem jo srečal. Približevala se mi je, kot da ni bilo nič in se pričela na glas smejati z očarljivo ukrivljenimi usti: - Glejte, usoden kraj, ponovno Liebmann!
- Kako to, da ste tako veseli? Zelo sem vesel,da vas vidim. Kaj je z vami?
- Ne vem. Po tistem morju, tečem po mestu ves čas s takim veseljem, da skoraj nog ne čutim več. Ali nisem zagorela in pokončna?
Gledam jo, res je in glavno je to, da je med pogovorom vesela, svobodna in nasmejana. Obnaša pa se tako, kot da je poročena. Nenadoma pravi:
- Ali še imate portsko vino in pecivo?
- Ja.
- Rada bi ponovno videla vaš atelje. Ali smem?
- Moj bog! Seveda!
- Torej greva. Hitro, hitro,
Na stopnicah sem jo prižel k sebi, ponovno se je usločila, odmaknila glavo, vendar brez večjega odpora. Do ateljeja sem jo pripeljal med poljubljanjem njenega obraza. V ateljeju je skrivnostno zašepetala:
- Poslušajte, saj to je že noro…Zblaznela sem…
Že si je sama potegnila slamnat klobuček z glave in ga vrgla na naslanjač. Njeni rdečkasti lasje so bili na temenu pridvignjeni in speti z želvovinastim stoječim glavnikom. Na čelu je imela nakodran šop las, njen obraz je bil rahlo zagorel, oči so gledale nekako radostno… Pričel sem jo slačiti, ona pa mi je hitela pomagat. V minuti sem ji slekel belo svileno bluzo in, saj razumeš, v hipu se mi je stemnilo pred očmi, saj sem zagledal rožnato telo z bleščečimi zagorelimi rameni, s korzetom nekoliko pridvignjene mlečne prsi s štrlečimi škrlatnimi bradavicami in od dejstva, kako hitro je izpod padlih kril, eno za drugo iztegnila nogi v zlatih čevljih, od kremastih nogavic in od
tistih, veš, širokih batistastih hlač z razporkom v koraku – takih, kot so jih nosili v tistem času. Ko sem jo sunkovito vrgel na divan, so njene oči počrnele, se še bolj razširile, ustnice pa goreče razprle. Še danes mi je vse živo pred očmi! Bila je izredno strastna… Pa pustiva to. Glej, kaj se je zgodilo čez dva tedna, ko je ona ves tisti čas, skoraj vsak dan bila pri meni. Nekega jutra je nepričakovano prihitela k meni in mi že s praga rekla:
- Ti, govorijo, da boš čez nekaj dni odpotoval v Italijo?
- Ja, in kaj zato?
- Zakaj mi o tem nisi rekel niti besede? Ali si želel skrivoma oditi?
- Bog ne daj. V kratkem sem se nameraval odpraviti k vam, da vam to povem.
- Pri očetu? Zakaj ne meni na samem? Ne, ti ne greš nikamor! – Bedasto sem izbruhnil:
- Seveda grem.
- Ne, ne greš.
- Pravim ti, da grem.
- Ali je to tvoja zadnja beseda?
- Zadnja. Vedi, da se bom vrnil čez kakšen mesec, največ mesec in pol. Sploh pa me poslušaj, Galja…
- Za vas nisem Galja. Sedaj sem vas razumela – vse, vse sem razumela. Če bi mi sedaj pričeli prisegati,
da nikoli in nikdar ne pojdete nikamor, mi je popolnoma vseeno. Ne gre za to!
Vrata je odprla na stežaj, jih z vso močjo zaloputnila in s pospešenim tempom odbrzela po stopnicah. Želel sem planiti za njo, vendar sem se zadržal: - Ne, pusti, saj bo prišla k sebi, zvečer se bom odpravil v Otrado, ji rekel, da je ne želim žalostiti, da ne bom šel v Italijo in pomirila se bova. Ob petih pa je nenadoma prišel k meni slikar Sinani s čudnimi očmi:
- Ali veš, da se je zastrupila hči Ganskega – do smrti! Vrag vedi s čim, z nečim redkim, hitro
delujočim, kar je izmaknila očetu. Saj se spomniš, da nam je ta stari idiot kazal omarico s strupi in si
domišljal, da je Leonardo da Vinci. To je ta čudaški narod, ti prekleti Poljaki in Poljakinje! To, kar se ji
je nenadoma zgodilo, je tako nerazumljivo!
- Želel sem se ustreliti, - je tiho rekel slikar, medtem ko je tlačil tobak v pipo. - Skoraj sem znorel…
I. Bunin – »Galija Ganska« - 28.oktobra, 1940