Po kosilu sta odšla iz svetle in vroče jedilnice na palubo in se ustavila ob ograji. Zaprla je oči, si z dlanjo prekrila lice in se preprosto in očarljivo nasmejala. Vse na tej majhni ženski je bilo očarljivo. Rekla je:
- Čisto sem pijana…Povsem sem ponorela. Od kod ste se vzeli? Pred tremi urami še slutila nisem, da obstajate. Tudi ne vem, kje ste se vkrcali? V Samari? Vseeno je, prijetni ste. Ali se mi vrti ali pa se obračamo?
Spredaj so v temi svetile luči. Iz temine je v obraz udarjal močan mehek veter. Luči so se oddaljevale. Parnik je z volžskim gizdalinstvom močno opisoval širok lok in hitel k manjšemu pristanu.
Poročnik si je njeno roko ponesel k ustnicam. Roka, majhna in nežna, je dišala po zagorelosti. Srce mu je blaženo in strašno otrpnilo ob misli, kako je ona, po celomesečnem ležanju na južnem soncu in vročem morskem pesku (rekla je, da gre iz Anape), vsa močna in zagorela pod to lahkotno platneno obleko.
Poročnik je zamrmral:
- Izstopiva…
- Kje? – je začudeno vprašala.
- V tem pristanu.
- Zakaj?
Ni odgovoril. Ponovno si je s hrbtno stranjo roke prekrila vroča lica.
- Saj ste nori…
- Izstopiva, - je ponovil. – Milo vas prosim…
- Ah, počnite, kar želite, - je rekla in se obrnila vstran.
Parnik je mehko trčil v medlo osvetljen pristan, onadva pa sta skoraj padla eden na drugega. Nad njunima glavama je poletel konec vrvi, zaneslo ju je nazaj. Voda je šumno vzkipela, zagrmeli so ladijski mostički…Poročnik je planil k prtljagi.
Čez minuto sta šla mimo prazne pisarne, nato pa po globokem pesku in molče sedla v zaprašeno kočijo. Položni klanec v hrib, po mehki prašnati cesti, med redkimi skrivljenimi svetilkami, je bil neskončen. Nato so se dvignili, kočija je zahreščala po cestnem tlaku, peljali so se po nekem trgu, mimo uradov, opazovalnice. Bilo je toplo in dišalo je po letnem nočnem mestecu. Izvošček se je ustavil pred osvetljenim glavnim vhodom. Za odprtimi vrati se je strmo dvigalo staro leseno stopnišče. Star neobrit lakaj, v rožasti srajci in salonski suknji, je nejevoljno vzel prtljago in z mahedravimi koraki odšel naprej. Stopili so v večjo, zelo zadušljivo in vročo sobo, ki jo je čez dan ogrevalo sonce. Na oknih so bile bele spuščene zavese. Na mizici pred ogledalom sta bili dve neprižgani sveči.
Takoj, ko je lakaj zaprl vrata, je poročnik naglo planil k njej in že sta se silovito poljubila. Še veliko let kasneje se bosta spominjala tega trenutka. Ničesar podobnega, ne eden ne drugi, v vsem svojem življenju še nista doživela.
Ob desetih zjutraj tega sončnega, toplega, srečnega dne, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, s tržnico pred hotelom, z vonjem po smoli in vsem, kar je dehtelo v tem ruskem mestecu, je ona, majhna neimenovana ženska, ki ni izdala svojega imena in je v šali sebe imenovala prekrasna neznanka, odšla. Spala sta malo, zjutraj pa je stopila za špansko steno zraven postelje. V petih minutah se je umila in oblekla. Bila je sveža, kot bi imela sedemnajst let. Ali je bila zmedena? Ne, morda malo. Še vedno je bila preprosta, vesela in že razsodna.
- Ne, ne, mili, - mu je odgovorila, ko jo je prosil, da bi dalje potovala skupaj, - ne, vi morate ostati do odhoda naslednjega parnika. Če greva skupaj, bova vse pokvarila. Zelo mi bo neprijetno. Dajem vam častno besedo, da nisem to, kar bi si lahko mislili o meni. Nikoli niti kaj podobnega temu, kar je bilo, se mi ni zgodilo in se ne bo več. Čisto se mi je stemnilo…Ali natančneje, oba sva doživela nekaj, kar je podobno sončarici…
Poročnik se je popolnoma strinjal z njo. V lahkotnem in srečnem razpoloženju jo je pripeljal do pristanišča in ravno pravi čas pred odhodom rožnega Letala. Na palubi jo je poljubil pred vsemi in komaj uspel skočiti na mostiček, ki so ga že dvigovali.
V hotel se je vrnil lahkotno in brezskrbno. Vendar pa se je nekaj spremenilo. Soba brez nje je bila povsem drugačna, kot je bila v njeni prisotnosti. Bil jo je še poln, a prazen. Bilo je čudno! Še je dehtelo po njeni dobri angleški kolonjski vodi, na mizici je še stala neodpita skodelica, nje pa ni bilo…Poročnika je pri srcu prevela taka nežnost, da si je hitro prižgal cigareto, se z jahalno palico tlesknil po golenih in pričel hoditi gor in dol po sobi.
- Čudna dogodivščina! – je rekel na glas, se zasmejal in začutil, da so ga oblile solze.
- »Dajem vam častno besedo, da nisem to, kar bi si lahko mislili…« In že je odšla… Neumna ženska!
Španska stena je bila odmaknjena, postelja še ni bila pospravljena. Začutil je, da enostavno nima moči, da bi gledal na to posteljo. Zakril jo je s špansko steno, zaprl okna, da ne bi slišal govorjenja s tržnice in škripanja koles. Spustil je bele okorne zavese in sedel na divan…Ja, glej, konec je te »potovalne dogodivščine«! Odšla je. Sedaj je že daleč in verjetno sedi v belem steklenem salonu ali na palubi in gleda na ogromno reko, ki se blešči v soncu, na nasproti prihajajoče splave, na rumene sipine, na bleščeče daljave vode in neba, na vso neizmerno voložsko prostranost… - Oprosti za vselej, za večno. Ne morem, - je menil - meni nič, tebi nič, priti v to mesto, kjer je njen mož, njena triletna deklica, vsa njena družina in vse njeno vsakdanje življenje. To mesto se mu je zazdelo nekako posebno, prepovedano mesto. Misel o tem, da bo živela v njem svoje samotno življenje, da se ga bo morda spominjala, se spomnila tega slučajnega mimobežnega srečanja, on pa je ne bo nikoli več videl – ta misel ga je osupnila in zadela. Ne, to ne more biti! To bi bilo preveč kruto, nenaravno, neverjetno. Začutil je tako bolečino in tako nepotrebnost svojega nadaljnjega življenja brez nje, da sta se ga prijela groza in obup.
- Kaj za vraga je to? – je pomislil. Vstal je in ponovno pričel hoditi gor in dol po sobi. Trudil se je, da ne bi gledal na posteljo za špansko steno. - Kaj se dogaja z menoj? Saj ni prvič, a glej…Kaj je na njej posebnega in kaj se je zgodilo? Dejansko je podobno sončarici! Poglavitno pa je to, kako naj brez nje preživim ves dan v tem zakotju?
Spominjal se jo je po vseh najmanjših posebnostih, vonja njene zagorelosti in platnene obleke, njenega krepkega telesa, živahnega, preprostega in veselega zvena njenega glasu. V njem je bilo še nenavadno živo čustvo užitka njene ženske miline. Ta hip pa je bilo prisotno povsem novo čustvo – to utrudljivo in nerazumljivo čustvo, ki ga ni bilo, ko sta bila skupaj, ki ga ni mogel predvideti in je pričelo včeraj zjutraj. Jemal ga je, tako je mislil, samo kot zabavno avanturo, o kateri pa bi moral sedaj nekomu pripovedovati. - Glavno pa je, - je pomislil, - da tega nikoli nikomur ne bo povedal. Kaj početi, kako preživeti ta neskončen dan, s temi spomini, s tem nerazrešljivim trpljenjem, v tem mestecu bogu za hrbtom, ob tej sijoči Volgi, po kateri jo je odnesel tisti rožnati parnik!
Moral bi se rešiti, se z nečim zamotiti, se nekako odvrniti od vsega, nekam oditi. Odločno si je nadel čepico, vzel palico, hitro odšel; ostroge so zazvenele. Pohitel je po praznem hodniku in strmem stopnišču do izhoda. - Ja, ampak kam iti? – Pred hišnim vhodom je mlad izvošček, oblečen v dober površnik, mirno kadil in očividno nekoga čakal. Poročnik ga je osuplo in začudeno pogledal: kako je možno tako mirno sedeti na kozlu kočije, kaditi in biti tako brezskrben, ravnodušen? Verjetno sem samo jaz v tem mestecu tako obupno nesrečen! – je razmišljal in se odpravil proti tržnici.
Tržnica se je v glavnem umirila. Hodil je med kmečkimi vozovi po svežem gnoju, med vozovi s kumaricami, med novimi skledami in lonci. Ženske, ki so sedele na tleh, so ga kot za stavo vabile k sebi, jemale lonce v roke , trkale nanje s prsti in s tem kazale njihovo kakovost. Kričanje kmetov: »To so prvovrstne kumarice, vaše blagorodje!« - ga je skoraj oglušelo. Vse se mu je zdelo tako neumno, nesmiselno, da je odhitel s tržnice. Odšel je v stolnico, kjer so peli glasno, veselo, odločno in složno. Nato je dolgo postopal, krožil po malem vročem in zapuščenem parku na obrobju strmega brega, ki se je vzpenjal nad gladino svetlo jeklene širjave reke. Epolete in gumbi so bili tako vroči od sonca, da se jih je bilo nemogoče dotakniti. Notranjost čepice je bila mokra od potu, obraz je plamenel…Ko se je vrnil v hotel, je v pritličju z užitkom stopil v večjo, prazno hladno jedilnico, si snel čepico in sedel za mizo pri odprtem oknu, skozi katerega je pripekalo, a po malem le pihljalo. Naročil je juho iz blitve z ledom. Bilo je vse v redu. Brezmejno je bil srečen z vsem, celo vročine in vonjev s tržnice se je veselil. V tem neznanem mestecu in v tem starinskem hotelu je bilo veselje, a njemu se je kljub temu trgalo srce. Spil je nekaj kozarčkov vodke, prigriznil nekaj soljenih kumaric s koprom in brez pomisleka začutil, da bi lahko že jutri umrl, če bi jo lahko po nekem čudežu vrnil in z njo preživel še en – današnji dan. Preživel bi ga samo zato, da bi ji rekel in ji na nek način dokazal, jo prepričal, da jo bolestno in zavzeto ljubi… Zakaj dokazal? Zakaj prepričal? Sam ni vedel zakaj, a je to bila življenjska nuja.
- Zelo sem živčen! – si je rekel, ko si je nalival že peti kozarček vodke. Odmaknil je juho in si naročil črno kavo.
Pričel je kaditi in napeto premišljevati, kaj naj sedaj stori, kako naj se reši te nenavadne, nepričakovane ljubezni? Ni se je bilo mogoče rešiti, saj jo je doživljal preveč živo. Hitro je vstal, vzel čepico in palico, povprašal, kje je pošta in naglo odšel tja. V mislih je že imel sestavljeno besedilo telegrama: »Vedite, da je odslej moje življenje za vedno – do groba, v vaših rokah.« Ko pa je prišel do stare hiše z debelimi zidovi, v kateri je bila pošta, se je zgrožen ustavil: vedel je za mesto v katerem živi, vedel je, da živi z možem in triletno hčerkico, ni pa poznal njenega priimka ne imena! O tem jo je včeraj pri kosilu in v hotelu nekajkrat vprašal, vselej pa se je smejala in mu rekla:
- Le zakaj bi morali vedeti kdo sem? Sem Marja Marjevna, zamorska carična…Ali vam to ne zadostuje?
Na vogalu poleg pošte je bila fotografska izložba. V izložbi je dolgo opazoval portret nekega vojaka z resastimi epoletami, izbuljenimi očmi, nizkim čelom, presenetljivo lepimi zalisci in širokimi prsmi, nagosto okrašenimi z odlikovanji. Kako je vse, ko je srce poraženo, kruto, navadno, nesmiselno, tako strašno vsakdanje.
Ja, srce je poraženo! Tega se je sedaj zavedel – zaradi te strašne »sončarice«, prevelike ljubezni, prevelike sreče! Pogledal je na novo poročene pare: mladenič v dolgi salonski suknji in beli kravati, ostrižen »na ježka«, drži pod roko dekle s poročno tančico. Nato je pogled usmeril na portret neke srčkane in izzivalne gospodične s postrani nadeto študentsko čepico. Po vsem tem ga je zajela boleča zavist do vseh teh neznancev, ki ne poznajo trpljenja. Napeto je pričel gledati po ulici navzdol.
- Kam naj gre? Kaj naj stori?
Ulica je bila povsem prazna. Vse hiše so bile enake, bele, trgovske, z večjimi vrtovi. Zdelo se je, da v njih ni žive duše. Tlak je bil prekrit z gostim belim prahom. Na tem, zanj brezveznem soncu, je vse slepilo, plameneče veselo žarelo. V daljavi se je grbinasta ulica vzpenjala in zgubljala v brezoblačnem, sivkastem odsevu obzorja. V vsem je bilo nekaj južnega, kar je spominjalo na Sevastopolj, Kerč…Anapo. Bilo je prav neznosno. Poročnik pa je s sklonjeno glavo, zaslepljen od svetlobe, osredotočeno gledal sebi pod noge, se spotikal ob ostrogi in se pričel vračati proti hotelu.
V hotel se je vrnil tako uničen in utrujen, kot bi opravil ogromen pohod nekje v Turkmenistanu ali Sahari. Zbral je zadnje moči in stopil v svojo veliko prazno sobo. Ta je bila že pospravljena in oropana njenih poslednjih sledi. Samo njena pozabljena lasnica je ležala na nočni omarici. Slekel si je suknjo in se pogledal v ogledalu: njegov obraz je bil navaden oficirski, zagorelo siv, z belkastimi brki, obledelimi od sonca in z modrikasto belino oči. Od zagorelosti so oči bile videti še bolj bele. Na obrazu je bila vidna razburjenost, nekakšna norost. V beli tanki srajci s stoječim poškrobljenim ovratničkom je bil videti mladosten in še nesrečnejši. Na postelji je ležal na hrbtu, zaprašene škornje je postavil ob njeno vznožje. Okna so bila odprta, zavese spuščene, lahen vetrček jih je od časa do časa napihnil. V sobo je veter prinašal soparo od vročih kovinskih streh in vsega svetlečega, iz sedaj popolnoma opustelega, tihega volžskega mesteca. Ležal je z rokami pod zatiljem in nepremično zrl v prostor pred seboj. Nato je stisnil ustnice, priprl veke in začutil, kako mu solze polzijo po licih. Končno je zaspal in ko je ponovno odprl oči, je za zavesami že rdečkasto rumenelo večerno sonce. Veter je ponehal, v sobi je bilo zadušljivo in suho, kot v krušni peči. Včerajšnji dan in današnje jutro sta bila taka, kot da bi se zgodila pred desetimi leti.
Počasi je vstal, se umil, dvignil zavese, pozvonil, naročil samovar in račun. Čaj z limono je dolgo pil. Nato je naročil, da mu odnesejo stvari in pokličejo izvoščka. Sedel je v kočijo na rdečkast obledel sedež in dal lakaju celih pet rubljev.
- Mislim, vaše blagorodje, da sem včeraj ponoči pripeljal prav vas, - je veselo rekel izvošček in prijel vajeti.
Ko sta se spustila do pristanišča, je nad Volgo že modrela poletna noč. Po reki je bilo raztresenih veliko raznobarvnih luči. Luči so visele tudi na jamborih prihajajočega parnika.
- Pripeljal sem vas pravi čas! – je laskaje rekel izvošček.
Poročnik je tudi njemu dal pet rubljev, vzel vozovnico in odšel v pristanišče. Bilo je tako kot včeraj – rahlo je ropotalo, zibanje pod nogami ji je povzročilo lahno omotico, pa leteča vrv in šumenje vzkipele vode pod kolesi nekoliko nazaj odmaknjenega parnika. V množici ljudi, povsod osvetljenega parnika in ob vdihavanju prijetnih kuhinjskih vonjav, se je počutil nenavadno dobro.
Čez kakšno minuto so hitro odpluli tja, kamor je včeraj zjutraj odneslo tudi njo.
Daleč spredaj je ugašala poletna temna zarja. Mračno, dremotno in raznobarvno je odsevala na površini reke, ki je nalahno trepetaje valovila. Za parnikom so plule in plule luči, ki so se v temi razkropile naokrog.
Poročnik je sedel na palubi pod napuščem in se počutil deset let starejšega.
I. Bunin – »Sončarica« - Primorske Alpe, 1925
- Čisto sem pijana…Povsem sem ponorela. Od kod ste se vzeli? Pred tremi urami še slutila nisem, da obstajate. Tudi ne vem, kje ste se vkrcali? V Samari? Vseeno je, prijetni ste. Ali se mi vrti ali pa se obračamo?
Spredaj so v temi svetile luči. Iz temine je v obraz udarjal močan mehek veter. Luči so se oddaljevale. Parnik je z volžskim gizdalinstvom močno opisoval širok lok in hitel k manjšemu pristanu.
Poročnik si je njeno roko ponesel k ustnicam. Roka, majhna in nežna, je dišala po zagorelosti. Srce mu je blaženo in strašno otrpnilo ob misli, kako je ona, po celomesečnem ležanju na južnem soncu in vročem morskem pesku (rekla je, da gre iz Anape), vsa močna in zagorela pod to lahkotno platneno obleko.
Poročnik je zamrmral:
- Izstopiva…
- Kje? – je začudeno vprašala.
- V tem pristanu.
- Zakaj?
Ni odgovoril. Ponovno si je s hrbtno stranjo roke prekrila vroča lica.
- Saj ste nori…
- Izstopiva, - je ponovil. – Milo vas prosim…
- Ah, počnite, kar želite, - je rekla in se obrnila vstran.
Parnik je mehko trčil v medlo osvetljen pristan, onadva pa sta skoraj padla eden na drugega. Nad njunima glavama je poletel konec vrvi, zaneslo ju je nazaj. Voda je šumno vzkipela, zagrmeli so ladijski mostički…Poročnik je planil k prtljagi.
Čez minuto sta šla mimo prazne pisarne, nato pa po globokem pesku in molče sedla v zaprašeno kočijo. Položni klanec v hrib, po mehki prašnati cesti, med redkimi skrivljenimi svetilkami, je bil neskončen. Nato so se dvignili, kočija je zahreščala po cestnem tlaku, peljali so se po nekem trgu, mimo uradov, opazovalnice. Bilo je toplo in dišalo je po letnem nočnem mestecu. Izvošček se je ustavil pred osvetljenim glavnim vhodom. Za odprtimi vrati se je strmo dvigalo staro leseno stopnišče. Star neobrit lakaj, v rožasti srajci in salonski suknji, je nejevoljno vzel prtljago in z mahedravimi koraki odšel naprej. Stopili so v večjo, zelo zadušljivo in vročo sobo, ki jo je čez dan ogrevalo sonce. Na oknih so bile bele spuščene zavese. Na mizici pred ogledalom sta bili dve neprižgani sveči.
Takoj, ko je lakaj zaprl vrata, je poročnik naglo planil k njej in že sta se silovito poljubila. Še veliko let kasneje se bosta spominjala tega trenutka. Ničesar podobnega, ne eden ne drugi, v vsem svojem življenju še nista doživela.
Ob desetih zjutraj tega sončnega, toplega, srečnega dne, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, s tržnico pred hotelom, z vonjem po smoli in vsem, kar je dehtelo v tem ruskem mestecu, je ona, majhna neimenovana ženska, ki ni izdala svojega imena in je v šali sebe imenovala prekrasna neznanka, odšla. Spala sta malo, zjutraj pa je stopila za špansko steno zraven postelje. V petih minutah se je umila in oblekla. Bila je sveža, kot bi imela sedemnajst let. Ali je bila zmedena? Ne, morda malo. Še vedno je bila preprosta, vesela in že razsodna.
- Ne, ne, mili, - mu je odgovorila, ko jo je prosil, da bi dalje potovala skupaj, - ne, vi morate ostati do odhoda naslednjega parnika. Če greva skupaj, bova vse pokvarila. Zelo mi bo neprijetno. Dajem vam častno besedo, da nisem to, kar bi si lahko mislili o meni. Nikoli niti kaj podobnega temu, kar je bilo, se mi ni zgodilo in se ne bo več. Čisto se mi je stemnilo…Ali natančneje, oba sva doživela nekaj, kar je podobno sončarici…
Poročnik se je popolnoma strinjal z njo. V lahkotnem in srečnem razpoloženju jo je pripeljal do pristanišča in ravno pravi čas pred odhodom rožnega Letala. Na palubi jo je poljubil pred vsemi in komaj uspel skočiti na mostiček, ki so ga že dvigovali.
V hotel se je vrnil lahkotno in brezskrbno. Vendar pa se je nekaj spremenilo. Soba brez nje je bila povsem drugačna, kot je bila v njeni prisotnosti. Bil jo je še poln, a prazen. Bilo je čudno! Še je dehtelo po njeni dobri angleški kolonjski vodi, na mizici je še stala neodpita skodelica, nje pa ni bilo…Poročnika je pri srcu prevela taka nežnost, da si je hitro prižgal cigareto, se z jahalno palico tlesknil po golenih in pričel hoditi gor in dol po sobi.
- Čudna dogodivščina! – je rekel na glas, se zasmejal in začutil, da so ga oblile solze.
- »Dajem vam častno besedo, da nisem to, kar bi si lahko mislili…« In že je odšla… Neumna ženska!
Španska stena je bila odmaknjena, postelja še ni bila pospravljena. Začutil je, da enostavno nima moči, da bi gledal na to posteljo. Zakril jo je s špansko steno, zaprl okna, da ne bi slišal govorjenja s tržnice in škripanja koles. Spustil je bele okorne zavese in sedel na divan…Ja, glej, konec je te »potovalne dogodivščine«! Odšla je. Sedaj je že daleč in verjetno sedi v belem steklenem salonu ali na palubi in gleda na ogromno reko, ki se blešči v soncu, na nasproti prihajajoče splave, na rumene sipine, na bleščeče daljave vode in neba, na vso neizmerno voložsko prostranost… - Oprosti za vselej, za večno. Ne morem, - je menil - meni nič, tebi nič, priti v to mesto, kjer je njen mož, njena triletna deklica, vsa njena družina in vse njeno vsakdanje življenje. To mesto se mu je zazdelo nekako posebno, prepovedano mesto. Misel o tem, da bo živela v njem svoje samotno življenje, da se ga bo morda spominjala, se spomnila tega slučajnega mimobežnega srečanja, on pa je ne bo nikoli več videl – ta misel ga je osupnila in zadela. Ne, to ne more biti! To bi bilo preveč kruto, nenaravno, neverjetno. Začutil je tako bolečino in tako nepotrebnost svojega nadaljnjega življenja brez nje, da sta se ga prijela groza in obup.
- Kaj za vraga je to? – je pomislil. Vstal je in ponovno pričel hoditi gor in dol po sobi. Trudil se je, da ne bi gledal na posteljo za špansko steno. - Kaj se dogaja z menoj? Saj ni prvič, a glej…Kaj je na njej posebnega in kaj se je zgodilo? Dejansko je podobno sončarici! Poglavitno pa je to, kako naj brez nje preživim ves dan v tem zakotju?
Spominjal se jo je po vseh najmanjših posebnostih, vonja njene zagorelosti in platnene obleke, njenega krepkega telesa, živahnega, preprostega in veselega zvena njenega glasu. V njem je bilo še nenavadno živo čustvo užitka njene ženske miline. Ta hip pa je bilo prisotno povsem novo čustvo – to utrudljivo in nerazumljivo čustvo, ki ga ni bilo, ko sta bila skupaj, ki ga ni mogel predvideti in je pričelo včeraj zjutraj. Jemal ga je, tako je mislil, samo kot zabavno avanturo, o kateri pa bi moral sedaj nekomu pripovedovati. - Glavno pa je, - je pomislil, - da tega nikoli nikomur ne bo povedal. Kaj početi, kako preživeti ta neskončen dan, s temi spomini, s tem nerazrešljivim trpljenjem, v tem mestecu bogu za hrbtom, ob tej sijoči Volgi, po kateri jo je odnesel tisti rožnati parnik!
Moral bi se rešiti, se z nečim zamotiti, se nekako odvrniti od vsega, nekam oditi. Odločno si je nadel čepico, vzel palico, hitro odšel; ostroge so zazvenele. Pohitel je po praznem hodniku in strmem stopnišču do izhoda. - Ja, ampak kam iti? – Pred hišnim vhodom je mlad izvošček, oblečen v dober površnik, mirno kadil in očividno nekoga čakal. Poročnik ga je osuplo in začudeno pogledal: kako je možno tako mirno sedeti na kozlu kočije, kaditi in biti tako brezskrben, ravnodušen? Verjetno sem samo jaz v tem mestecu tako obupno nesrečen! – je razmišljal in se odpravil proti tržnici.
Tržnica se je v glavnem umirila. Hodil je med kmečkimi vozovi po svežem gnoju, med vozovi s kumaricami, med novimi skledami in lonci. Ženske, ki so sedele na tleh, so ga kot za stavo vabile k sebi, jemale lonce v roke , trkale nanje s prsti in s tem kazale njihovo kakovost. Kričanje kmetov: »To so prvovrstne kumarice, vaše blagorodje!« - ga je skoraj oglušelo. Vse se mu je zdelo tako neumno, nesmiselno, da je odhitel s tržnice. Odšel je v stolnico, kjer so peli glasno, veselo, odločno in složno. Nato je dolgo postopal, krožil po malem vročem in zapuščenem parku na obrobju strmega brega, ki se je vzpenjal nad gladino svetlo jeklene širjave reke. Epolete in gumbi so bili tako vroči od sonca, da se jih je bilo nemogoče dotakniti. Notranjost čepice je bila mokra od potu, obraz je plamenel…Ko se je vrnil v hotel, je v pritličju z užitkom stopil v večjo, prazno hladno jedilnico, si snel čepico in sedel za mizo pri odprtem oknu, skozi katerega je pripekalo, a po malem le pihljalo. Naročil je juho iz blitve z ledom. Bilo je vse v redu. Brezmejno je bil srečen z vsem, celo vročine in vonjev s tržnice se je veselil. V tem neznanem mestecu in v tem starinskem hotelu je bilo veselje, a njemu se je kljub temu trgalo srce. Spil je nekaj kozarčkov vodke, prigriznil nekaj soljenih kumaric s koprom in brez pomisleka začutil, da bi lahko že jutri umrl, če bi jo lahko po nekem čudežu vrnil in z njo preživel še en – današnji dan. Preživel bi ga samo zato, da bi ji rekel in ji na nek način dokazal, jo prepričal, da jo bolestno in zavzeto ljubi… Zakaj dokazal? Zakaj prepričal? Sam ni vedel zakaj, a je to bila življenjska nuja.
- Zelo sem živčen! – si je rekel, ko si je nalival že peti kozarček vodke. Odmaknil je juho in si naročil črno kavo.
Pričel je kaditi in napeto premišljevati, kaj naj sedaj stori, kako naj se reši te nenavadne, nepričakovane ljubezni? Ni se je bilo mogoče rešiti, saj jo je doživljal preveč živo. Hitro je vstal, vzel čepico in palico, povprašal, kje je pošta in naglo odšel tja. V mislih je že imel sestavljeno besedilo telegrama: »Vedite, da je odslej moje življenje za vedno – do groba, v vaših rokah.« Ko pa je prišel do stare hiše z debelimi zidovi, v kateri je bila pošta, se je zgrožen ustavil: vedel je za mesto v katerem živi, vedel je, da živi z možem in triletno hčerkico, ni pa poznal njenega priimka ne imena! O tem jo je včeraj pri kosilu in v hotelu nekajkrat vprašal, vselej pa se je smejala in mu rekla:
- Le zakaj bi morali vedeti kdo sem? Sem Marja Marjevna, zamorska carična…Ali vam to ne zadostuje?
Na vogalu poleg pošte je bila fotografska izložba. V izložbi je dolgo opazoval portret nekega vojaka z resastimi epoletami, izbuljenimi očmi, nizkim čelom, presenetljivo lepimi zalisci in širokimi prsmi, nagosto okrašenimi z odlikovanji. Kako je vse, ko je srce poraženo, kruto, navadno, nesmiselno, tako strašno vsakdanje.
Ja, srce je poraženo! Tega se je sedaj zavedel – zaradi te strašne »sončarice«, prevelike ljubezni, prevelike sreče! Pogledal je na novo poročene pare: mladenič v dolgi salonski suknji in beli kravati, ostrižen »na ježka«, drži pod roko dekle s poročno tančico. Nato je pogled usmeril na portret neke srčkane in izzivalne gospodične s postrani nadeto študentsko čepico. Po vsem tem ga je zajela boleča zavist do vseh teh neznancev, ki ne poznajo trpljenja. Napeto je pričel gledati po ulici navzdol.
- Kam naj gre? Kaj naj stori?
Ulica je bila povsem prazna. Vse hiše so bile enake, bele, trgovske, z večjimi vrtovi. Zdelo se je, da v njih ni žive duše. Tlak je bil prekrit z gostim belim prahom. Na tem, zanj brezveznem soncu, je vse slepilo, plameneče veselo žarelo. V daljavi se je grbinasta ulica vzpenjala in zgubljala v brezoblačnem, sivkastem odsevu obzorja. V vsem je bilo nekaj južnega, kar je spominjalo na Sevastopolj, Kerč…Anapo. Bilo je prav neznosno. Poročnik pa je s sklonjeno glavo, zaslepljen od svetlobe, osredotočeno gledal sebi pod noge, se spotikal ob ostrogi in se pričel vračati proti hotelu.
V hotel se je vrnil tako uničen in utrujen, kot bi opravil ogromen pohod nekje v Turkmenistanu ali Sahari. Zbral je zadnje moči in stopil v svojo veliko prazno sobo. Ta je bila že pospravljena in oropana njenih poslednjih sledi. Samo njena pozabljena lasnica je ležala na nočni omarici. Slekel si je suknjo in se pogledal v ogledalu: njegov obraz je bil navaden oficirski, zagorelo siv, z belkastimi brki, obledelimi od sonca in z modrikasto belino oči. Od zagorelosti so oči bile videti še bolj bele. Na obrazu je bila vidna razburjenost, nekakšna norost. V beli tanki srajci s stoječim poškrobljenim ovratničkom je bil videti mladosten in še nesrečnejši. Na postelji je ležal na hrbtu, zaprašene škornje je postavil ob njeno vznožje. Okna so bila odprta, zavese spuščene, lahen vetrček jih je od časa do časa napihnil. V sobo je veter prinašal soparo od vročih kovinskih streh in vsega svetlečega, iz sedaj popolnoma opustelega, tihega volžskega mesteca. Ležal je z rokami pod zatiljem in nepremično zrl v prostor pred seboj. Nato je stisnil ustnice, priprl veke in začutil, kako mu solze polzijo po licih. Končno je zaspal in ko je ponovno odprl oči, je za zavesami že rdečkasto rumenelo večerno sonce. Veter je ponehal, v sobi je bilo zadušljivo in suho, kot v krušni peči. Včerajšnji dan in današnje jutro sta bila taka, kot da bi se zgodila pred desetimi leti.
Počasi je vstal, se umil, dvignil zavese, pozvonil, naročil samovar in račun. Čaj z limono je dolgo pil. Nato je naročil, da mu odnesejo stvari in pokličejo izvoščka. Sedel je v kočijo na rdečkast obledel sedež in dal lakaju celih pet rubljev.
- Mislim, vaše blagorodje, da sem včeraj ponoči pripeljal prav vas, - je veselo rekel izvošček in prijel vajeti.
Ko sta se spustila do pristanišča, je nad Volgo že modrela poletna noč. Po reki je bilo raztresenih veliko raznobarvnih luči. Luči so visele tudi na jamborih prihajajočega parnika.
- Pripeljal sem vas pravi čas! – je laskaje rekel izvošček.
Poročnik je tudi njemu dal pet rubljev, vzel vozovnico in odšel v pristanišče. Bilo je tako kot včeraj – rahlo je ropotalo, zibanje pod nogami ji je povzročilo lahno omotico, pa leteča vrv in šumenje vzkipele vode pod kolesi nekoliko nazaj odmaknjenega parnika. V množici ljudi, povsod osvetljenega parnika in ob vdihavanju prijetnih kuhinjskih vonjav, se je počutil nenavadno dobro.
Čez kakšno minuto so hitro odpluli tja, kamor je včeraj zjutraj odneslo tudi njo.
Daleč spredaj je ugašala poletna temna zarja. Mračno, dremotno in raznobarvno je odsevala na površini reke, ki je nalahno trepetaje valovila. Za parnikom so plule in plule luči, ki so se v temi razkropile naokrog.
Poročnik je sedel na palubi pod napuščem in se počutil deset let starejšega.
I. Bunin – »Sončarica« - Primorske Alpe, 1925