Pozno zvečer sem hodil navzgor po Tverskem bulvarju. Mesec je sijal, ona pa mi je prihajala naproti. Hodila je s sprehajalnim korakom, roke je imela v majhnem mufu, na glavi nalahno in postrani nadeto čepico iz astrahana. Nekaj si je tiho prepevala. Ko se mi je približala, se je ustavila:
- Ali bi mi želeli delati družbo?
Pogledal jo je: manjša, s prifrknjenim noskom, z manjšimi ličnicami, v nočni svetlobi se ji oči svetijo, z milim nasmehom, neodločna, s čistim glaskom v tišini in mrzlem zraku…
- Zakaj pa ne. Z veseljem.
- Koliko pa boste plačali?
- Rubelj za ljubezen, rubelj za malenkosti.
Pomislila je.
- Ali daleč živite? Če nedaleč, bom šla z vami, nato pa bom še kaj opravila.
- Dva koraka. Tu na Tverski ulici, v sobi hotela »Madrid«.
- Poznam. Tam sem bila petkrat. Tja me je peljal nek goljufiv kvartopirec – Žid, kljub vsemu pa zelo dober.
- Tudi jaz sem dober.
- To sem si mislila. Simpatični ste, takoj ste mi bili všeč…
- To pomeni, da greva.
Po poti sem jo opazoval – izredno milo dekle! Pričel sem jo spraševati:
- Kako to, da si sama?
- Nisem sama, mi vedno hodimo v troje: jaz, Mur in Anelja. Tudi skupaj živimo. Samo danes, v soboto, so ju izvajalci naročil najeli. Mene pa za ta večer ni nihče najel. Ne najemajo me pogosto, raje imajo bolj polne ali take kot je Anelja. Čeprav je bolj suha, je pa visoka in drzna. Strastno poje, zna tudi ciganske pesmi. Ona in Mur ne prenašata dedcev, zelo sta zaljubljeni, živita kot mož in žena…
- Tako, tako…Mur…Kako pa tebe kličejo? Samo ne laži in ne izmišljuj si.
- Kličejo me Nina.
- Sedaj lažeš. Povej po pravici.
- No, pa vam bom rekla. Polja.
- Verjetno se sprehajaš od nedavnega?
- Ne, že od pomladi. Zakaj mi postavljate taka vprašanja? Raje mi dajte cigareto. Gotovo imate dobre, tako kot imate dober plašč in klobuk.
- Dal ti bom, ko prispeva. Na mrazu je škodljivo kaditi.
- No, kakor želite. Mi vedno kadimo na mrazu, pa nič. Le Anelji škodi, ima jetiko… Zakaj pa ste obrit? Tudi on je bil obrit...
- Ti pa vse to zaradi goljufa? Ampak zapomnila si si ga!
- Še vedno se ga spominjam. Tudi on je jetičen in kako grozno kadi. Oči mu gorijo, ustnice so suhe, prsa so se udrla, lica so se udrla, so temna…
- Roke pa ima kosmate, strašne…
- Res je, res. Ali ga poznate?
- Od kod bi ga pa lahko poznal?
- Nekega dne je odšel v Kijev. Šla sem na Brjansko postajo, da ga pospremim. On pa ni vedel, da bom prišla. Ko sem prispela, je vlak že odpeljal. Tekla sem za vlakom, on se je sklonil skozi okno, me zagledal, mi pomahal in pričel kričati, da bo ponovno prišel in da mi bo prinesel suho sadje.
- In ni prišel?
- Ne, verjetno so ga ujeli.
- Kako pa si ugotovila, da je goljuf?
- Sam mi je rekel. Napil se je portovca, se razžalostil in mi povedal, da je goljuf. Za vse, kar počne mu ni veliko mar, saj je v to prisiljen. Ste vi morda igralec?
- Nekaj takega. No, pa sva prispela…
Nad pultom, za vhodnimi vrati, je gorela majhna lučka. Nikogar ni bilo. Na steni so, na plošči, viseli ključi od sob. Ko je snel svojega, je zašepetala:
- Kako pa ga puščate? Kradejo!
- Pogledal jo je vse bolj vesel:
- Kradejo – šli bodo v Sibirijo. Kako mil in prijeten obrazek imaš!
Bila je v zadregi.
- Smejete se…Za božjo voljo, greva brž, saj ni dovoljeno voditi tako pozno koga k sebi…
- Ničesar se ne boj, skril te bom pod posteljo. Koliko let imaš? Osemnajst?
- Kako ste čudni! Vse veste! V osemnajstem sem.
Povzpela sva se po strmih stopnicah, po obrabljenem tepihu, zavila v ozek, slabo razsvetljen, zelo zadušljiv hodnik. Ustavil se je in vtikal ključ v ključavnico. Ona se je vzpela na prste, da bi pogledala številko sobe:
- Pet! On pa je bival na številki petnajst, v tretjem nadstropju.
- Če mi boš o njem spregovorila še besedo, te bom ubil. Usta so se ji raztegnila v zadovoljen nasmešek. V predsobo, odkoder se je videla osvetljena soba, je stopila z lahnim pozibavanjem. Med potjo si je odpenjala plašček z astrahanovim ovratničkom.
- Odšli ste, ne da bi ugasnili luč…
- Nič za to. Kje imaš robček?
- Zakaj pa?
- Močno si zardela, kljub temu imaš premražen nos…
Razumela je, iz mufa hitro izvlekla robček in si obrisala nos.
Poljubil jo je na hladna lica in potrepljal po hrbtu.
Snela si je klobuček, stresla lase in si stoje pričela sezuvati visoke galoše. Ni ji šlo in ko je to želela storiti na silo, je skoraj padla. Prijela se ga je za rame in se zvonko zasmejala:
- Joj, skoraj bi padla!
Ko ji je snel plašč, je občutil vonj po blagu njene črne oblekice in toplega telesa. Nalahno jo je potisnil v sobo, do divana:
- Sedi in mi daj nogo.
- Ne, bom sama…
- Sedi, ti pravim.
Sedla je in mu pomolila desno nogo. Z enim kolenom je počepnil, na drugo si je položil njeno nogo, ona pa si je sramežljivo popravila rob obleke.
- Glejte kakšni ste, za boga! Res so mi zelo tesni…
- Utihni.
Eno za drugo sem ji sezul galoše skupaj s čevlji, ji odmaknil rob obleke, ji močno poljubljal gola bedra, nato pa sem s pordelim obrazom vstal:
- No, pohiti! Ne morem…
- Česa ne morete?- je vprašala, ko je z majhnimi nogami, le v nogavicah, stala na tepihu, z ganljivo majhno postavo.
- Prismodica! Ne morem čakati, si razumela?
- Ali naj se slečem?
- Ne, obleci se!
Obrnil sem se, stopil do okna in naglo pričel kaditi. Za dvojnimi stekli, ki so bila na spodnjem delu zamrznjena, so se v mesečevi svetlobi bledo svetlikale svetilke, slišati je bilo, kako so po Tverski ulici navzgor hrumeli konji s kraguljčki.
Čez minuto ga je poklicala:
- Jaz že ležim.
Ugasil je luč, se slekel, naglo legel k njej pod odejo. Vsa drgetajoča se je prižela k njemu in zašepetala z rahlim in srečnim glasom:
- Za božjo voljo, prosim vas, ne pihajte mi za vrat. Na ves glas bom zakričala, ker sem zelo žgečkljiva…
Eno uro za tem je že globoko spala. Ležal je poleg nje, gledal v poltemo, prepojeno z motno svetlobo z ulice in negotovo razmišljal: kako je to možno, da bo zjutraj nekam odšla? Kam? Ali živi s kakšnimi ženskimi mrhami, nad kakšno pralnico in vsak večer hodi z njimi na nekakšno delo, da bi za nekega suroveža zaslužila dva srebrna rublja? Kakšna otročja brezskrbnost, odkritosrčen idiotizem! Zdelo se mu je, da bi tudi sam od žalosti zakričal , ko se bo zjutraj odpravljala k odhodu…
- Polja, - je rekel, ko je sedel in se dotaknil njenega golega ramena.
Preplašeno se je zdramila:
- Oh, dragi moj! Oprostite, prosim, nehote sem zaspala… sedaj, sedaj, bom…
- Kaj sedaj?
- Sedaj bom vstala, se oblekla…
- To ne, večerjala boš. Do jutra te ne pustim nikamor.
- Le kaj si mislite! Kaj pa policija?
- Neumnost. Moja madeira sploh ni slabša od portovca tvojega goljufa.
- Kaj vse mu oponašate?
Naglo je prižgal luč, svetloba ji je udarila v oči, tako da je glavo tiščala v blazino. Potegnil je odejo z nje, jo pričel poljubljati v zatilje, ona pa je veselo bingljala z nogami:
- Oj, ne žgečkajte me!
- Z okenske police je prinesel papirnato vrečko z jabolki in buteljko krimske madeire. Pri umivalniku je vzel dva kozarca, ponovno sedel na posteljo in rekel:
- Sedaj jej in pij, sicer te ubijem.
Močno je ugriznila v jabolko in ga pričela jesti, poplaknila usta s požirkom madeire in preudarno rekla:
- Kaj pa mislite? Lahko me kdo tudi ubije. Naš posel je pač take vrste. Greš nekam v neznano, z neznancem, on je lahko pijan ali slaboumen, vrže te in zaduši ali pa te poškoduje z nožem…Kako toplo sobo imate! Sediš povsem gola in vse je toplo. Ali je to morda madeira?
Ah, kako rada jo pijem! Ni je mogoče primerjati s portovcem, ki vedno zaudarja po zamašku.
- No, ne vedno.
- Prisežem, da vseeno zaudarja, tudi če stane steklenica dva rublja.
- Daj, da ti še natočim. Trčiva, popijva in se poljubiva. Do dna, do dna!
Tako naglo je spila, da se ji je zaletelo. Zakašljala je in se mu z glavo vrgla na prsi.
Dvignil ji je glavo in poljubljal njene mokre, nežno stisnjene ustnice.
- Ali me boš pospremila na postajo?
- Tudi vi odhajate? Kam? Kdaj?
- V Peterburg, pa ne kmalu.
- No, hvala bogu! Odslej bom hodila samo k vam. Ali želite to?
- Želim. Ampak samo k meni. Slišiš?
- Za noben denar ne grem h komu drugemu.
- No, to. Sedaj pa spat.
- Moram za minutko…
- Tu, v nočni omarici.
- Nerodno mi je pri svetlobi. Za minuto pogasite ogenj…
- Povsem ga bom pogasil. Približuje se tretja ura.
V postelji mu je legla na roko, se tiho in vsa ljubezniva prižela k njemu, on pa je rekel:
- Jutri bova skupaj zajtrkovala…
Živahno je dvignila glavo:
- Kje pa? Enkrat sem bila v »Tereme«, to je za Triumfalnimi vrati, zelo je poceni, skoraj zastonj. Dajo pa toliko, da ni mogoče pojesti!
- No, bova pogledala kje. Nato boš odšla domov, da tvoje mrhe ne bi mislile, da so te ubili.
Tudi sam imam delo, ob sedmih pa zopet pridi k meni, šla bova na kosilo k Patrikejevu. Tam ti bo ugajalo – orkester, balalajkarji…
- Nato pa v »Eldorado«, prav? Tam sedaj vrtijo čuden film » Mrtvec – ubežnik«.
- Sijajno. Sedaj pa spi.
- Sedaj, sedaj… Ne, Mur ni mrha, ona je zelo nesrečna. Brez nje bi jaz propadla.
- Kako to?
- Ona je očetova sestrična…
- No, in?
- Moj oče je bil premikač na tovorni postaji v Sjerpuhovem. Odbijač vagona mu je stisnil prsni koš, mama pa mi je umrla, ko sem bila še majhna. Tako sem ostala sama na svetu. Odšla sem k očetovi sestrični v Moskvo. Ona pa, to se je pokazalo, že dolgo ni bila več sobarica. V uradu za registracijo prebivalstva so mi dali njen naslov. K njej, na Smolenski trg, sem prišla z izvoščkom in košarico. Vidim, da ona živi skupaj s to Aneljo in ob večerih hodi z njo na bulvarje… No, lahko sem bila pri njej, nato pa me je pregovorila, da sem tudi jaz hodila…
- Praviš pa, da bi brez nje propadla.
- Kaj pa bi lahko sama počela v Moskvi? Seveda me je na nek način pogubila, vendar ne iz zlobe ali da bi to želela. Pa kaj bi o tem! Daj bog, da bi našla kakšno službo kot sobarica. Te službe ne bi zavrgla, nikogar ne bi
spustila k sebi, dovolj bi mi bila napitnina, pa še vso oskrbo bi imela. Če bi to bilo lahko tu, v vašem »Madridu«! Kaj boljšega!
- O tem bom razmišljal. Lahko da ti bom nekje našel tako službo.
- Do tal bi se vam priklonila.
- To bi bila popolna idila.
- Kaj?
- Nič, nič, to so bile sanje…Spi.
- Sedaj, sedaj… O nečem preveč sanjam…
I. Bunin – »Madrid« - 26.aprila, 1944
- Ali bi mi želeli delati družbo?
Pogledal jo je: manjša, s prifrknjenim noskom, z manjšimi ličnicami, v nočni svetlobi se ji oči svetijo, z milim nasmehom, neodločna, s čistim glaskom v tišini in mrzlem zraku…
- Zakaj pa ne. Z veseljem.
- Koliko pa boste plačali?
- Rubelj za ljubezen, rubelj za malenkosti.
Pomislila je.
- Ali daleč živite? Če nedaleč, bom šla z vami, nato pa bom še kaj opravila.
- Dva koraka. Tu na Tverski ulici, v sobi hotela »Madrid«.
- Poznam. Tam sem bila petkrat. Tja me je peljal nek goljufiv kvartopirec – Žid, kljub vsemu pa zelo dober.
- Tudi jaz sem dober.
- To sem si mislila. Simpatični ste, takoj ste mi bili všeč…
- To pomeni, da greva.
Po poti sem jo opazoval – izredno milo dekle! Pričel sem jo spraševati:
- Kako to, da si sama?
- Nisem sama, mi vedno hodimo v troje: jaz, Mur in Anelja. Tudi skupaj živimo. Samo danes, v soboto, so ju izvajalci naročil najeli. Mene pa za ta večer ni nihče najel. Ne najemajo me pogosto, raje imajo bolj polne ali take kot je Anelja. Čeprav je bolj suha, je pa visoka in drzna. Strastno poje, zna tudi ciganske pesmi. Ona in Mur ne prenašata dedcev, zelo sta zaljubljeni, živita kot mož in žena…
- Tako, tako…Mur…Kako pa tebe kličejo? Samo ne laži in ne izmišljuj si.
- Kličejo me Nina.
- Sedaj lažeš. Povej po pravici.
- No, pa vam bom rekla. Polja.
- Verjetno se sprehajaš od nedavnega?
- Ne, že od pomladi. Zakaj mi postavljate taka vprašanja? Raje mi dajte cigareto. Gotovo imate dobre, tako kot imate dober plašč in klobuk.
- Dal ti bom, ko prispeva. Na mrazu je škodljivo kaditi.
- No, kakor želite. Mi vedno kadimo na mrazu, pa nič. Le Anelji škodi, ima jetiko… Zakaj pa ste obrit? Tudi on je bil obrit...
- Ti pa vse to zaradi goljufa? Ampak zapomnila si si ga!
- Še vedno se ga spominjam. Tudi on je jetičen in kako grozno kadi. Oči mu gorijo, ustnice so suhe, prsa so se udrla, lica so se udrla, so temna…
- Roke pa ima kosmate, strašne…
- Res je, res. Ali ga poznate?
- Od kod bi ga pa lahko poznal?
- Nekega dne je odšel v Kijev. Šla sem na Brjansko postajo, da ga pospremim. On pa ni vedel, da bom prišla. Ko sem prispela, je vlak že odpeljal. Tekla sem za vlakom, on se je sklonil skozi okno, me zagledal, mi pomahal in pričel kričati, da bo ponovno prišel in da mi bo prinesel suho sadje.
- In ni prišel?
- Ne, verjetno so ga ujeli.
- Kako pa si ugotovila, da je goljuf?
- Sam mi je rekel. Napil se je portovca, se razžalostil in mi povedal, da je goljuf. Za vse, kar počne mu ni veliko mar, saj je v to prisiljen. Ste vi morda igralec?
- Nekaj takega. No, pa sva prispela…
Nad pultom, za vhodnimi vrati, je gorela majhna lučka. Nikogar ni bilo. Na steni so, na plošči, viseli ključi od sob. Ko je snel svojega, je zašepetala:
- Kako pa ga puščate? Kradejo!
- Pogledal jo je vse bolj vesel:
- Kradejo – šli bodo v Sibirijo. Kako mil in prijeten obrazek imaš!
Bila je v zadregi.
- Smejete se…Za božjo voljo, greva brž, saj ni dovoljeno voditi tako pozno koga k sebi…
- Ničesar se ne boj, skril te bom pod posteljo. Koliko let imaš? Osemnajst?
- Kako ste čudni! Vse veste! V osemnajstem sem.
Povzpela sva se po strmih stopnicah, po obrabljenem tepihu, zavila v ozek, slabo razsvetljen, zelo zadušljiv hodnik. Ustavil se je in vtikal ključ v ključavnico. Ona se je vzpela na prste, da bi pogledala številko sobe:
- Pet! On pa je bival na številki petnajst, v tretjem nadstropju.
- Če mi boš o njem spregovorila še besedo, te bom ubil. Usta so se ji raztegnila v zadovoljen nasmešek. V predsobo, odkoder se je videla osvetljena soba, je stopila z lahnim pozibavanjem. Med potjo si je odpenjala plašček z astrahanovim ovratničkom.
- Odšli ste, ne da bi ugasnili luč…
- Nič za to. Kje imaš robček?
- Zakaj pa?
- Močno si zardela, kljub temu imaš premražen nos…
Razumela je, iz mufa hitro izvlekla robček in si obrisala nos.
Poljubil jo je na hladna lica in potrepljal po hrbtu.
Snela si je klobuček, stresla lase in si stoje pričela sezuvati visoke galoše. Ni ji šlo in ko je to želela storiti na silo, je skoraj padla. Prijela se ga je za rame in se zvonko zasmejala:
- Joj, skoraj bi padla!
Ko ji je snel plašč, je občutil vonj po blagu njene črne oblekice in toplega telesa. Nalahno jo je potisnil v sobo, do divana:
- Sedi in mi daj nogo.
- Ne, bom sama…
- Sedi, ti pravim.
Sedla je in mu pomolila desno nogo. Z enim kolenom je počepnil, na drugo si je položil njeno nogo, ona pa si je sramežljivo popravila rob obleke.
- Glejte kakšni ste, za boga! Res so mi zelo tesni…
- Utihni.
Eno za drugo sem ji sezul galoše skupaj s čevlji, ji odmaknil rob obleke, ji močno poljubljal gola bedra, nato pa sem s pordelim obrazom vstal:
- No, pohiti! Ne morem…
- Česa ne morete?- je vprašala, ko je z majhnimi nogami, le v nogavicah, stala na tepihu, z ganljivo majhno postavo.
- Prismodica! Ne morem čakati, si razumela?
- Ali naj se slečem?
- Ne, obleci se!
Obrnil sem se, stopil do okna in naglo pričel kaditi. Za dvojnimi stekli, ki so bila na spodnjem delu zamrznjena, so se v mesečevi svetlobi bledo svetlikale svetilke, slišati je bilo, kako so po Tverski ulici navzgor hrumeli konji s kraguljčki.
Čez minuto ga je poklicala:
- Jaz že ležim.
Ugasil je luč, se slekel, naglo legel k njej pod odejo. Vsa drgetajoča se je prižela k njemu in zašepetala z rahlim in srečnim glasom:
- Za božjo voljo, prosim vas, ne pihajte mi za vrat. Na ves glas bom zakričala, ker sem zelo žgečkljiva…
Eno uro za tem je že globoko spala. Ležal je poleg nje, gledal v poltemo, prepojeno z motno svetlobo z ulice in negotovo razmišljal: kako je to možno, da bo zjutraj nekam odšla? Kam? Ali živi s kakšnimi ženskimi mrhami, nad kakšno pralnico in vsak večer hodi z njimi na nekakšno delo, da bi za nekega suroveža zaslužila dva srebrna rublja? Kakšna otročja brezskrbnost, odkritosrčen idiotizem! Zdelo se mu je, da bi tudi sam od žalosti zakričal , ko se bo zjutraj odpravljala k odhodu…
- Polja, - je rekel, ko je sedel in se dotaknil njenega golega ramena.
Preplašeno se je zdramila:
- Oh, dragi moj! Oprostite, prosim, nehote sem zaspala… sedaj, sedaj, bom…
- Kaj sedaj?
- Sedaj bom vstala, se oblekla…
- To ne, večerjala boš. Do jutra te ne pustim nikamor.
- Le kaj si mislite! Kaj pa policija?
- Neumnost. Moja madeira sploh ni slabša od portovca tvojega goljufa.
- Kaj vse mu oponašate?
Naglo je prižgal luč, svetloba ji je udarila v oči, tako da je glavo tiščala v blazino. Potegnil je odejo z nje, jo pričel poljubljati v zatilje, ona pa je veselo bingljala z nogami:
- Oj, ne žgečkajte me!
- Z okenske police je prinesel papirnato vrečko z jabolki in buteljko krimske madeire. Pri umivalniku je vzel dva kozarca, ponovno sedel na posteljo in rekel:
- Sedaj jej in pij, sicer te ubijem.
Močno je ugriznila v jabolko in ga pričela jesti, poplaknila usta s požirkom madeire in preudarno rekla:
- Kaj pa mislite? Lahko me kdo tudi ubije. Naš posel je pač take vrste. Greš nekam v neznano, z neznancem, on je lahko pijan ali slaboumen, vrže te in zaduši ali pa te poškoduje z nožem…Kako toplo sobo imate! Sediš povsem gola in vse je toplo. Ali je to morda madeira?
Ah, kako rada jo pijem! Ni je mogoče primerjati s portovcem, ki vedno zaudarja po zamašku.
- No, ne vedno.
- Prisežem, da vseeno zaudarja, tudi če stane steklenica dva rublja.
- Daj, da ti še natočim. Trčiva, popijva in se poljubiva. Do dna, do dna!
Tako naglo je spila, da se ji je zaletelo. Zakašljala je in se mu z glavo vrgla na prsi.
Dvignil ji je glavo in poljubljal njene mokre, nežno stisnjene ustnice.
- Ali me boš pospremila na postajo?
- Tudi vi odhajate? Kam? Kdaj?
- V Peterburg, pa ne kmalu.
- No, hvala bogu! Odslej bom hodila samo k vam. Ali želite to?
- Želim. Ampak samo k meni. Slišiš?
- Za noben denar ne grem h komu drugemu.
- No, to. Sedaj pa spat.
- Moram za minutko…
- Tu, v nočni omarici.
- Nerodno mi je pri svetlobi. Za minuto pogasite ogenj…
- Povsem ga bom pogasil. Približuje se tretja ura.
V postelji mu je legla na roko, se tiho in vsa ljubezniva prižela k njemu, on pa je rekel:
- Jutri bova skupaj zajtrkovala…
Živahno je dvignila glavo:
- Kje pa? Enkrat sem bila v »Tereme«, to je za Triumfalnimi vrati, zelo je poceni, skoraj zastonj. Dajo pa toliko, da ni mogoče pojesti!
- No, bova pogledala kje. Nato boš odšla domov, da tvoje mrhe ne bi mislile, da so te ubili.
Tudi sam imam delo, ob sedmih pa zopet pridi k meni, šla bova na kosilo k Patrikejevu. Tam ti bo ugajalo – orkester, balalajkarji…
- Nato pa v »Eldorado«, prav? Tam sedaj vrtijo čuden film » Mrtvec – ubežnik«.
- Sijajno. Sedaj pa spi.
- Sedaj, sedaj… Ne, Mur ni mrha, ona je zelo nesrečna. Brez nje bi jaz propadla.
- Kako to?
- Ona je očetova sestrična…
- No, in?
- Moj oče je bil premikač na tovorni postaji v Sjerpuhovem. Odbijač vagona mu je stisnil prsni koš, mama pa mi je umrla, ko sem bila še majhna. Tako sem ostala sama na svetu. Odšla sem k očetovi sestrični v Moskvo. Ona pa, to se je pokazalo, že dolgo ni bila več sobarica. V uradu za registracijo prebivalstva so mi dali njen naslov. K njej, na Smolenski trg, sem prišla z izvoščkom in košarico. Vidim, da ona živi skupaj s to Aneljo in ob večerih hodi z njo na bulvarje… No, lahko sem bila pri njej, nato pa me je pregovorila, da sem tudi jaz hodila…
- Praviš pa, da bi brez nje propadla.
- Kaj pa bi lahko sama počela v Moskvi? Seveda me je na nek način pogubila, vendar ne iz zlobe ali da bi to želela. Pa kaj bi o tem! Daj bog, da bi našla kakšno službo kot sobarica. Te službe ne bi zavrgla, nikogar ne bi
spustila k sebi, dovolj bi mi bila napitnina, pa še vso oskrbo bi imela. Če bi to bilo lahko tu, v vašem »Madridu«! Kaj boljšega!
- O tem bom razmišljal. Lahko da ti bom nekje našel tako službo.
- Do tal bi se vam priklonila.
- To bi bila popolna idila.
- Kaj?
- Nič, nič, to so bile sanje…Spi.
- Sedaj, sedaj… O nečem preveč sanjam…
I. Bunin – »Madrid« - 26.aprila, 1944